nedelja, 22. december 2013

Se spomnite...

...te objave z novembra 2011? 

Priznam, da me je malo skrbelo, ko sem se lotila branja, v skrbi, da ne izpolnjujem svojih pričakovanj izpred dobrih dveh let.

Me zanima kaj bi nanjo rekla moja dekleta :)



Veseli december

Moja Palčica je dopolnila deset let. Ne morem verjeti, da sem že deset let mama!

Leto 2013 se končuje. Vesela sem. Po dolgem času sem spet mirna in osredotočena. Dobro mi je.

Če potegnem črto, po dolgem času lahko spet mirno spim. In spim, kolikor mi le čas dopušča. Ker se je petek zaključil nadvse naporno (kot je naporen pravzaprav že cel december), sem vikend izkoristila predvsem za izležavanje v takšni in drugačni obliki.

Palčica nam je danes prvič sama skuhala kosilo. :)

Mezinček in moja boljša polovica sta že na dopustu. Nas punce čakata še dva delovna dneva. Ampak nič zato. Po dolgem času imam darila že zavita, hišo bolj ali manj pospravljeno, perilo oprano in smrečico okrašeno. 

Sredinčica je dobila očala in je najlepša punčka z očali na svetu. Stvari so se v šoli čudežno uredile, ko je enkrat spet  videla.

V sredo gostimo na božičnem kosilu celo mojo žlahto (in to je reci piši lepih 20 ljudi), moja boljša polovica že pridno nabira recepte in sestavine, darilca pa lepo skrita in zavita čakajo v kleti. Letos sta jih prvič zavijala nova božičkova vajenca (beri Sredinčica in Palčica) in imajo temu ustrezen izgled. Sem in tja je na njih ostala kakšna cena, sem in tja ven štrli kak košček embalaže. Ampak nič zato.

Uresničila sem si svojo dolgoletno željo in si kupila fotoaparat. Tak, da se mu reče fotoaparat. Še nekaj dela (ali veselja) bom imela s tem, da ga naštudiram, ampak prvi rezultati so več kot impresivni. Zame. Česa več pa ne rabim.
Imam nov delovni kotiček, ki je prav moj in tako prijeten, da mi je delo v njem v pravo veselje. Ali pisanje bloga, pravzaprav. 

Moj ljubi vrtec je poln. Moje sodelavke so najboljše sodelavke, ki bi jih lahko izbrala. Pridne, pripadne, srčne, skratka sodelavke z veliko začetnico. Dve od njih maja pričakujeta naraščaj, tako da se bomo lahko razveselili še dveh dojenčkov. Za eno od njiju se je zamenjava našla kar sama! V službo grem rada. Tudi iz nje ;)

Palčica in Sredinčica sta pridni v šoli, pri baletu nas razveseljujeta s svojimi nastopi. Za nagrado si bomo februarja ogledale Romea in Julijo. 

Po vsem, kar nas je doletelo v zadnjih dveh letih, se moje obdobje "obvezne" samozaposlitve januarja končuje. Ja, dve leti sem že sama svoj šef. In če je bilo na začetku strašno, potem depresivno in strašljivo, sem danes lahko mirna in osredotočena. Imam namen in pot kako ga uresničiti. In energijo, da se nove poti tudi lotim.

Leto 2013 je bilo kljub vsem preprekam, vsem težavam in skrbem, dobro leto. Naučila sem se najpomembnejših lekcij svojega življenja. Leto zaključujem v svoji mali hišici, obkrožena z ljudmi, ki mi pomenijo največ. 

Prijateljem, ki so ostali v tem letu, ko sem izgubljala rdečo nit, pa so še vedno tu, se iskreno zahvaljujem za razumevanje, da nekaterih stvari v določenih obdobjih enostavno res nisem zmogla. Tistim, ki so me takšno kot sem bila, težko prenašali in se mi začeli ogibati, pa sporočam, da smo ok. Da nam nič ne manjka. Da je za nami težko leto, ampak ga zaključujemo v miru.

Veliko miru vam želim. Pa sladkih noči s svojimi. In razumevanja. Da stvari niso vedno takšne kot so videti.



ponedeljek, 25. november 2013

Naša jutra

Spomnim se, da sem na začetku, ko sem začela s pisanjem bloga, pisala tudi o naših jutrih. Takrat sem bila na porodniškem dopustu, Sredinčica pa še v vrtcu.

Kako drugačna so bila ta jutra. Pa tega ne mislim v slabem ali dobrem smislu. Samo drugačna.

V bistvu je bilo tudi življenje drugačno.

Zdaj so mladički že tako veliki, da za vikend vstajajo sami. Sami se oblečejo, Palčica ali Sredinčica naredita čokolino (še raje pa si vzamejo kakšen kos kruha ali piškote), prižgejo si risanke, Mezinček pa prav z veseljem sestavlja lego kocke. Znova in znova. In ves čas letala. Od kje neki je vzel to obsesijo? ;)

Sem in tja se nama zgodi, da naju pričaka celo kava. To je bolj pogosto takrat, ko se zvečer skregamo in imata punci slabo vest.

Vikendi so tako zdaj že nekaj časa čas, ko se naspiva in povem vam, da sem RES sposobna spati. Do desetih, enajstih - če ne pogledam na uro, bi mimogrede lahko zaspala nazaj.

Vikendi so tudi čas za našo, zdaj že družinsko tradicijo - družinski zajtrk in družinske objeme.

Vikendi so super. In nič hudega, če se kak od njih zavleče za en dan zaradi viroze.

Tale kava je sicer iz Sončne hiše. Ampak samo zato, ker tiste, ki nama jo skuhajo otroci, nimam na računalniku.

četrtek, 14. november 2013

Tudi jaz počasi rastem

Večkrat pogrešam svoj blog in pisanje. Res pa je, da bi si lahko večkrat vzela čas zanj, pa si ga ne. Torej sem si kriva sama.

So se pa na splošno stvari relativno umirile v našem življenju. V nasprotju z letom nazaj, ko sem po svetu drvela kot podivjana nevrotična kura, poleg vsega še brez financ in pametne vizije v glavi, sem letos veliko bolj umirjena. 

Nekatere lekcije, ki sem se jih v zadnjem letu naučila, so se vsedle na pravo mesto. Recimo tista, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Stvari, ki se dogajajo, sem se naučila jemati z rezervo. Naučila sem se ceniti majhne stvari. 

Recimo to, da precej redno plačujem položnice. Da sta moji punci spet na kosilu v šoli. Da samostojno hodita na avtobus in k meni v vrtec in vem, da je vse v redu. Da sami od sebe, ko pridemo domov, naredita domače naloge. Da je Mezinček na svoj način odrinil od doma v drug vrtec in postal velik fant. Da sem spet njegova mami in nič več vzgojiteljica.

In seveda ter predvsem to, da se z boljšo polovico dobro razumeva. 
Sicer je res, da sva v težkih časih vedno znala držati skupaj - zato sva tudi ostala skupaj. Je pa preteklo leto prineslo še veliko drugih preizkušenj, ki se naju verjetno, če se ne bi šla jaz vrtca in on menjave službe, ne bi dotaknile.
V zadnjem letu se je okrog naju razšlo precej parov. Ko sem od daleč spremljala njihove zgodbe, sem prišla do najpomembnejšega spoznanja doslej. Da sva pomembna midva. In najini otroci. Potem pa daleč ni ničesar enako pomembnega.

Nenujne stvari sem se naučila odložiti. Težke odločitve prespati. Raje večkrat, kot se odločiti prehitro. Našla sem si nove sanje. In pot, kako jih bom dosegla.

V službo grem rada. Včasih je dan težak, ampak šele po skoraj dveh letih sem našla prednost tega, da sem sama svoj šef. Recimo, da se lahko v četrtek ob osmih komolčim v Lidlu za softshell jakne :D in dobro uro zamudim v službo.







nedelja, 13. oktober 2013

Moj teden

Začenja se moj teden. Pa ne zato, ker se bo kaj posebnega zgodilo. Ampak zato, ker je njegov potek namenjen mojemu boljšemu počutju.

V tem tednu imam tri cilje:
Prvič -dieto, ki mi bo pomagala znebiit  se treh odvečnih, ki kvarijo moje dobro počutje (zlasti okrog trebuha).

Drugič - obisk frizerke, ki bo mojo perjanico na glavi po dolgem času spravila v red.

Tretjič - lepega konca tedna, ne glede na to kaj počnemo. In kako poteka teden. Torej kljub popoldanskim obveznostim, ki so mi že vnaprej znane.

Toliko, da boste vedeli zakaj sem tečna, če se slučajno zgodi. Verjetno bom lačna :D

Bom pa zato toliko boljše volje naslednji teden, ko bo cilj dosežen in se bomo lahko s puncama fotkale v prečudovitih krilcih, ki nam jih je izdelala Ti.na.





četrtek, 10. oktober 2013

Zatišje

Da lahko pišem o čem, moram to čutiti. Ne znam opisovati dogodkov (in raje berem bloge tistih, ki jih znajo), ker v bistvu tegale bloga (in vseh dnevnikov, ki sem jih popisala pred njim), ne piše moja glava. Vse kar pišem, prihaja necenzurirano iz srca.

Mogoče se zato tale blog občasno zdi konfuzen, moreč, ampak tako pač je - včasih sem na dnu, včasih se mi moje življenje zdi prekrasno. Večinoma pa je nekaj vmes.

Pa vendarle že dlje časa opažam, da sem se, predvsem v zadnjem letu, zelo spremenila. Na stvari in dogodke, ki se odvijajo okrog mene, se ne odzivam več tako čustveno in tako burno, kot sem se pred časom. Slabe stvari, ki se mi zgodijo, sem se naučila jemati bolj z rezervo. Ponoči ne bedim več zaradi neplačanih položnic. 

Žal se tudi dobrih stvari ne razveselim več tako intenzivno kot sem se jih včasih. Pa vendarle je zavoljo tega zmanjšanja intenzivnosti mojega čustvovanja moje življenje postalo lažje kot je bilo. 

Navadila sem se na dejstvo, da sem direktorica. Da moram nekatere odločitve, pa naj mi bodo še tako zoprne, sprejeti sama in zanje nositi odgovornost. Navadila sem se na to, da sem odgovorna še za štiri dekleta v mojem vrtcu. Pa nič zato. Tudi one zelo lepo skrbijo zame. 

Sprejela sem dejstvo, da nisem odgovorna za vse kar se zgodi. Da se včasih stvari zgodijo ne glede na to ali imam prste zraven ali ne. Da sekiranje in neprespane noči ne rešijo problema. Takrat problem postane breme in bremena je težko reševati. Probleme se da.

Ugotovila sem, da je bolje, če nekaterih stvari ne vem. Ker sicer skušam biti drugačna kot sem, potem pa nisem nič več. Ker jaz sem čisto v redu.

Prioritete so spet dobile svoje mesto. Moja boljša polovica. Moji mladički, ki rastejo vsako minuto vsakega dne. In njihovo otroštvo, ki je po letu kaosa spet dobilo obliko otroštva. Za to sem jim hvaležna - da so mi pokazali, da jim ga jemljem s svojo preobremenjenostjo. Da so mi dali vedeti, da me potrebujejo. Da so mi pomagali postaviti mejo, ki se je bom v bodoče, upam, striktno ogibala.

Zdaj je čas, da spet izvlečem fotoaparat in začnem ustvarjati spomine. Zaprašen že nekaj časa leži v kotu dnevne sobe. Tudi fotoknjiga za leto 2011 čaka, da jo naredim. Za 2012 tudi.

Moji mladički. Ena novejših z izleta na Bled.

petek, 27. september 2013

Čistokrvno veselje

Petek je, ste slišali?

Moji petki so običajno beli ali črni. Srednjih variant je bolj malo. Petek je zame namreč dan za veselje, ker je pred mano vikend, zato je že sam po sebi vesel dan. Včasih mi ga pokvari kak drug osebek, ki svoje breme zavoljo boljšega in lahkotnejšega vikenda zanj strese name. Saj veste; da v petek naredi kljukico za kakšno tečno stvar, da ima potem lepši vikend. No, meni ta kljukica ponavadi ostane za vikend in še malo dlje. Takrat je petek bolj črn.

Ampak današnji petek je kul. Kljub temu, da mi je včeraj drugič v življenju počila guma. Kljub temu, da je uničena in je za na odpad in se zdaj do menjave v zimske prevažam okrog z rezervo.

Današnji petek je kul. Dobila sem še enega otročka v vrtec, ki začne naslednji teden. Petega letos (sem vam rekla, da je kriza). Torej dobra novica. Upanje. In še en klic mamice, ki je tako nezadovoljna z javnim vrtcem, da bi svojega otročka kar takoj prestavila k nam. Potencialno dobra novica. Sploh ker je dobila topla priporočila od staršev enega mojih novih otročičkov. 

Klic moje bivše šefice (ja, od tam, kjer so me odpustili pred dvema letoma) me je še toliko bolj razveselil. Pa ne zaradi 25 kuhalnic (kuhovnic, kaj jaz vem kako se temu pravilno slovensko reče - Petra, bom vesela poduka), ki mi jih bodo podarili za moj vrtec, ampak ker mi jih bo dostavil v Kranj moj bivši šef osebno :) To pa je nekaj :)))

Popoldan sem staršema novincev v moji skupini poslala nekaj slikic iz prvega meseca vrtca. In dobim odgovor, da naju en od njih kliče še doma :) Mi je precej pogrelo srce na tale deževni petek. 

Dragi moji, nekaj že delam prav. Delamo prav. Moje punce in jaz. In toplo mi je pri srcu, ker vem, da je vrtcev s tako osebno noto kot je naš, presneto malo. Ob takih petkih, pa naj bodo še tako deževni, vem, da bo še vse dobro. 

In seveda, petek je. V bistvu je precej vseeno kaj bomo počeli čez vikend, važno je, da bomo skupaj. 

Lep vikend želim tudi vam. Izkoristite dež za crkljanje s svojimi najdražjimi na toplem kavču pod družinsko deko ;)

Moj mali raj na zemlji...





torek, 24. september 2013

September

Ok, priznam, blog neznosno zanemarjam. Kesam se. Kadar utegnem :)

Priznam tudi, da bi se lahko kdaj potrudila in kaj spravila skupaj. Ampak recimo, da imam nekaj opravičil. 
Nehala sem zvečer delati za službo (kar posledično pomeni, da sem manj za računalnikom). Ker je zadeva pripeljala tako daleč, da sem prej pet od sedmih večerov prečepela za računalnikom. No, zdaj niti enega ne. Recimo enega na mesec.

Ugotovila sem namreč, da potem slabo spim in sanjam stvari, ki sem jih delala. Da ne govorim kako slabo so takšni večeri vplivali na najin zakon.

Naj se vrnem na prvotno temo.

Zakaj september? Septembra se je zgodilo veliko stvari. Recimo moj rojstni dan. Ne priznam kateri. O tem kakšno presenečenje so mi v vrtcu pripravile moje punce kar dvakrat, bom pisala posebej (zajema pa med drugim zaklepanje v kopalnico, balone in praznovanje s kartonasto torto v mehiški restavraciji). Ampak o tem drugič.

Najina enajsta obletnica. Ki sva jo propisno proslavila na večerji v Matičku. Priporočam. Tako dobro že dolgo nisva pila in jedla. In bila tako sproščena in dobre volje. Teh enajst let ne bi zamenjala za nobena druga. Čeprav se nama je vmes zgodilo veliko stvari, ki bi jih z veseljem izpustila. Ampak ker gredo v paketu, ponosno vzamem vse.

Septembra je šel moj Mezinček v nov vrtec, kar je s seboj prineslo veliko sprememb. Ki sva se jih oba morala privaditi - še posebej jaz :)

Punci sta začeli že s petim in drugim razredom. Spet se je bilo treba navaditi na zgodnje vstajanje, domače naloge in učenje. Prva dva tedna mukoma, zdaj gre že lažje. 

Nov sistem - ker sva v lanskem šolskem letu kot starša učenk popolnoma zatajila, smo letos uvedli sistem. Upava, da se bo obrestovalo.

Balet. Če nam je bila v lanskem letu prihranjena pot v Naklo vsaj dvakrat tedensko, nam letos pač ni. Tako imamo balet čisto vsak dan med tednom. Ampak za zdaj ni hudega.

Nenazadnje moja služba. Kazalo je, da bo ok. Potem je kazalo, da bo septembra neizbežna katastrofa. Zdaj kaže neko srednjo varianto. Se sprašujete kaj počnem dopoldan na blogu? Zaradi srednje krize sem zdaj na 4 urah. Ne samo jaz.

Ampak dragi moji, tudi september se počasi končuje. Le kaj se nam obeta v oktobru (poleg prvih šolskih počitnic)?






torek, 06. avgust 2013

Statistika

Statistika letošnjega dopusta se glasi nekako takole. Naj pojasnim, da v moj dopust štejem pretekle tri tedne - tekoči teden je izvenkategoričen, ker delam od doma. Lahko pa pišem blog po dolgem času.

Torej:
- prebrala sem 11 romanov (skupaj skoraj 2000 strani),
- v šotoru sem spala bore malo, sem pa zato toliko bolj nadoknadila prejšnji teden doma,
- 4 krat smo bili na Šćedru,
- koliko vina in Mojitov sem spila, ne bom navedla ;),
- porabili smo tri kreme za sončenje,
- nihče, razen moje boljše polovice (ki še vedno misli, da je krema za sončenje brezveze) ni bil opečen,
- prvič v življenju sem kockala in se pri tem nasmejala do solz,
- dve tretjini naše družine sta imeli na morju vročino,
- podplate imam kot pračlovek,
- doma je bolj vroče kot na Hvaru (danes v dnevni lepih 28),
- naslednje leto gremo nazaj v apartma (ps: upam, da bodo tudi finance to dopuščale),
- morje je zakon, tako ali drugače,
- končno smo se na izlet odpeljali do gradu Miramar (mimogrede, super izlet),
- naša terasa je zakon, zlasti v tej vročini.

Se bom spomnila še kaj in dodala.
Lepo pozdravljeni!





ponedeljek, 17. junij 2013

Infekcijska

Ok, da je bil moja boljša polovica službeno v Sudanu, ne bom razlagala. Je pa to pomemben podatek za nadaljevanje zgodbe.

Ki se nadaljuje od sobote, ko se je vrnil. Pa od nedelje, pa seveda danes, ko je obiskal svojega zdravnika. Ta je slišal, da je prišel iz Sudana in ga urgentno poslal na infekcijsko v Ljubljano. Ampak tukaj se zgodba šele začne.

Tja smo prišli ob štirih popoldan. Ker je na napotnici pisalo nujno, so nas poslali na infekcijsko urgenco - sem si mislila, kakšni frajerji, to bomo en dva tri. Ampak moj optimizem ni trajal dolgo. 

Predstavljajte si situacijo - 5 pacientov od štirih do pol sedmih. Najmanj 5 zdravnikov (ok, nekaj je bilo pediatrov). Najmanj 5 sester. Še ene tri strežnice.
Dobre pol ure, da mu je sestra prinesla anketo o potovanju. Še pol, da je bil tri minute in pol v ambulanti. Da so ugotovili, da je nujno (že drugič) in da rabijo kri. Pa vzorec blata. Hmmm.

Še eno uro, da je prišla sestra vzet kri (vmes jo je prišla dvakrat nekim drugim, ampak njemu pa ni mogla, ker še ni imela papirja). Potem, ko se nam je snelo prvič, je poklicala sestra drugo sestro z oddelka, da mu je po dveh urah in pol končno vzela kri. 

Potem so mu naročili naj pride čez dve uri nazaj. Ob pol sedmih smo šli proti domu, da dava otroke spat. 

Ob pol devetih je bil spet v čakalnici.

Ob pol desetih so mu sporočili, da se izvid piše. 
Ob dvajset do desetih še nič novega. Pišejo izvide. In na istem hodniku še vedno sedi istih pet ljudi.

Veste kaj? Še preveč so plačani za tole kar počnejo! Razčlovečijo človeka, ki v stiski išče pomoč. Prva sestra pač ni plačana, da bi jemala kri. Ona piše napotnice. In potem lepo pustijo človeka čakat na drugo (ali peto) sestro, ki pa je plačana zato, da jemlje kri, da pride z oddelka. Za vsakega posebej, da se razumemo. V treh urah je prišla trikrat, čeprav so bili VSI TRIJE istočasno pred ambulanto za odvzem, samo da niso bili papirji za vse tri istočasno tam.

Peta sestra ni pooblaščena, da bi lahko starejši gospe dala rjuho, da leže na posteljo (je že takrat čakala vsaj dve uri) - je za to morala poklicat šesto sestro. Se hecaš? Če bi se tako delalo v gospodarstvu, bi že davno tega vse propadlo!!!
Za nasprotje pogledaš splošne zdravnike, ki delajo na normo, da se resnim primerom sploh nimajo časa ne možnosti posvetiti kot je treba.

Deset. Nič novega. Že 40 minut pišejo izvide. 

Potem naj pa po šestih urah v čakalnici pelje nazaj domov? 









torek, 04. junij 2013

Pet

Ja, samo še pet nedelj nas loči od dopusta. 

Zakaj pet? In zakaj prav nedelj? Ker zveni malo. In ker bomo šesto že greli svoje premražene slovenske ritke na Hvaru.

V vmesnem času sem upala na prijetnejše in mogoče manj naporne dneve. No, pa nam kot kaže ni usojeno.

Ampak nič zato. Cilj je takoj za ovinkom :)



sreda, 08. maj 2013

Obletnica

Uganete kaj počnem na blogu zvečer sredi tedna, namesto da bi gledala film tedna? Ali spala? Ali delala konec koncev? Seveda, tisti, ki domnevate, da je moja boljša polovica spet na nočni izmeni, imate popolnoma prav.

Mimogrede - tokratna nočna je lučajno priletela prav na najino deveto obletnico poroke. Po celodnevnem letanju (ta teden sem svoje punce iz vrtca poslala na tečaj prve pomoči in za kazen vsak dan jaz pomivam in pospravljam vrtec) je tako veselo, da se že v sredo od utrujenosti in zletanosti kadi iz mene. Ne jamram, v bistvu mi nič bistvenega ne fali, sem pa "rahlo" utrujena. In kot običajno, namesto, da bi umila zobe, spila svoj čaj in se spokala v posteljo, posedam za računalnikom, plačujem fakture, pregledujem prispela plačila, printam jedilnik za prihodnji teden in naročila za hrano, spisek za nabavo, pa naročila za pekarno... 

Vmes sem na hitro skočila na fb in ugotovila, da se nam bo mogoče pa tokrat z blogerkami celo res uspelo dobiti. Ups, sem se spomnila, za naslednji teden imam predvidene še govorilne ure. Hehe, urejeno, seznam pripravljen v mapi za jutri. Opala, še ena stvar - obljubila sem, da prinesem zemljo za sajenje..... pripravljeno :)

Namesto, da bi bila v postelji takole razmišljam kaj vse bi še lahko naredila - pa kljub temu ugotavljam, da me je srečala pamet in grem spat. Jutri bo lep dan in bomo izkoristili vreme, ki se nam obeta, zato mi bo prišlo prav, če se naspim in ga začnem spočito in dobre volje, kajne?








sreda, 01. maj 2013

Živel 1.maj

Pri nas je prvi maj poseben praznik.

Ne zaradi kresovanja na Joštu. Tudi ne zato, ker je dela prost dan.

Zato, ker na prvi maj praznuje moja boljša polovica.

V bistvu sva čisto normalen par. Včasih se skregava. Včasih se močno skregava. V nekaterh stvareh se ne strinjava. Včasih se spreva samo zato, ker ima en od naju slab dan. Sem in tja kakšen od naju preveč beza kamor ne bi smel...

Ampak veste kaj? Poročila sem se z velikim človekom. Ne velikim po velikosti ali širini (čeprav mi eno in drugo odgovarja), velikim po srcu. 

Skupaj sva rešila že neskončno težav, preprek, izzivov. Kadar nama "zagusti" znava brez pardona stopiti skupaj in vleči voz v isto smer (ok, priznam, tale stavek se ne sliši nič kaj romantično, pove pa, kar sem nameravala povedati). 

Zanj smo najpomembnejši jaz in najini otroci. To nam, tako ali drugače, pokaže vsak dan.

Te dni ga sploh občudujem. Celotne peripetije, tokrat okrog njegove službe, so me pripeljale do novega spoznanja kako velik je v sebi.

Pred dobrim letom je odšel iz svoje stare službe, da bi gradil, naredil nekaj novega, uspešnega, po dobrem letu pa se vrača na slabše delovno mesto, bistveno nižjo plačo, določen čas, ampak veste kaj? Ni mu težko. Sprejel je, da včasih padeš, da se lahko znova pobereš, požrl je svoj ego, ker je poskusil, pa mu ni uspelo in ker ve zakaj dela. S tega vidika ga neskončno občudujem - nikdar si namreč nisem mislila, da se bo po desetih letih, ko je tako skrbno gradil svojo kariero zgodilo kaj takega. Na drugi strani je po enem letu drug človek - skromnejši, z veliko širšim pogledom na celotno situacijo in neskončno bogatejši za izkušnjo, ki ga je obogatila in obdelala, skratka boljši.

Ja, z velikim človekom sem se poročila. 

Že zjutraj so mu vsi trije zapeli vse najboljše. In naredili čestitke in mu podarili najlepše darilo - v čestitko so napisali, da se ne bodo kregali :)

Danes je njegov dan. Vse najboljše, srček!

Nismo najlepši, smo pa vsi :)



nedelja, 28. april 2013

Počitnice

S črnimi nohti in na frišno pobarvanimi lasmi v odsotnosti svoje boljše polovice sedim za računalnikom in mi je v bistvu -  fino.

Jutri me čaka podoben večer, le da bo deloven. Ampak ker mi tako ostanejo vsi ostali dnevi do konca  tedna samo za to, da jih bom preživela s svojimi, nimam nič proti.

Dopoldan namreč peljem mladičke v živalski vrt. Za torek se moram destinacije še spomniti. V sredo se nam obeta krasen rojstnodnevni piknik za mojo boljšo polovico. Prepričana sem, da bodo tudi ostali dnevi tekli v tem smislu.

Kako zelo drugače je vse, ko zunaj posije sonček! Ko se začne sezona piknikov in druženja!

Enkrat za spremembo brez filozofiranja - lepe počitnice vam želim. Naj bodo vsaj tako sončne od znotraj kot od zunaj :)




torek, 23. april 2013

Vse je drugače, pa vendar enako

Pogrešam svoj blog. Res.

Zdi se mi, da je vse lažje, kadar svoje občutke spravim na ekran. Da se misli zbistrijo. Postanejo jasnejše, bolj artikulirane.

Zdi se mi, da so potem odločitve nekako lažje, sprejemljivejše. Ljudje okoli nas prijaznejši, toplejši. Da nismo tako sami, kot se nam včasih zdi.

O zapletih in razpletih zadnjih mesecev sploh ne bom razglabljala. Lahko povem le to, da sem mnogokrat dvomila ali so na svetu še dobri in pošteni ljudje. Ponoči in podnevi sem razmišljala o tem kaj naj učim svoje otroke, da jim bo v življenju lažje - naj jih učim lagati in krasti? Podkupovati? Manipulirati? Takšne misli so zadnje čase okupirale mojo glavo in srce. 

Pa vendarle je življenje kot ponavadi spet nepričakovano obrnilo stran - sprva je kazalo, da se je zgodila neizogibna katastrofa, ki nas bo pokopala. Potem pa sem ugotovila, da se je zgodila z razlogom. 

Da sem/sva se naučila:

1. Da so na svetu še dobri ljudje.
2. Da so nekateri ves čas z nami, pa se tega ne zavedamo.
3. Da kdor je dober v srcu, čisto zares, ostane takšen ne glede na politiko, položaj ali  denar. Tega nam ne more nihče vzeti, naj je še tako pokvarjen. To lahko samo sami damo. Mimogrede, zame je moj največji uspeh v poklicnem življenju, da se še vedno nimam za direktorico. In da so moje sodelavke zame moje sodelavke in ne zaposlene. In v mojem vrtcu prva prioriteta.
4. Najpomembnejša stvar na svetu je miren spanec. Zavedanje, da delaš prav. Da je do cilja dolga in trnova pot, ampak hodiš v pravo smer.

Priznam, v vse našteto sem zadnje čase mnogokrat dvomila. Večkrat obupavala. Težko sprejemala. Velikokrat me je bilo strah naslednjega dne. Še vedno me je. Ampak zavedanje, da so okrog nas tudi dobri, srčni in pošteni ljudje, me vendarle tolaži in v meni zbuja upanje, da bo vse v redu. Da bomo zvozili. Tako ali drugače.

Tako smo se po dobrem letu vrnili v čas "pred". Spet se začenjajo nočne izmene. In večeri, ko bom sama. In jeza kadar bo moja boljša polovica moral v soboto v službo. Ampak s tem se zaključuje obdobje, ko ne en ne drug nisva mirno spala. Želim si, da bi bilo odslej drugače. 

Ker v tem, da ne spiš zaradi svojega podjetja ali zaradi tujega, je vesolje razlike. Jaz vem kaj krati noči meni, moja boljša polovica pa tega ni vedel.

V prihodnosti si lahko torej večkrat obetate kak prispevek na tem blogu. Predvsem upam, da bodo v prihodnje bolj umirjeni, pozitivni in da končno prihaja čas, ko bova lahko prosti čas namesto najinima službama, posvečala svojim otrokom, na čigar račun je šla večina zadnjega leta.






Vikend v Sončni hiši

Skoraj šest let je trajalo, da sva si vzela vikend zase.

Nazadnje sva preživela vikend brez otrok leta 2007, ko se je moja boljša polovica vrnil iz Kanade. Slučajno prav na istem koncu, le nekaj sto metrov od najine tokratne destinacije. 

THE vikend  v Sončni hiši sem mu podarila za rojstni dan. Tako vesela sem, da sem ga, kljub temu, da sva zapravila neverjetno količino evrov. Ampak vredno je bilo prav vsakega centa. 

Malo je manjkalo, pa bi ga pokvarilo življenje, ki nama pač že od vsega začetka ne prizanaša. Ne v dobrem in ne v slabem. Nekaj pa vendarle znava - to je držati skupaj, kadar je treba, se prijeti za roke in biti bitke v dvoje. Takšne in drugačne. In ker sva se še toliko bolj boleče tik pred odhodom zavedla, da naju v tem tednu čakajo velike bitke, je bil najin vikend še toliko pomembnejši. In vrednejši. Predvsem pa veliko bolj cenjen.

Če bi ga opisala z eno besedo, bi rekla, da je minil v znamenju prijaznosti. 

Začelo se je v trgovini Peko v kranjskem Mercator centru v petek dopoldan. S prijazno in iskreno gospo srednjih let, ki nama je s svojo - ne ustrežljivostjo, pač pa z nalezljivo dobro voljo, prodala tudi čevlje, ki jih v bistvu nisem tako nujno potrebovala (sem pa zato toliko bolj navdušena nad njimi). Ko sva odhajala, sem pomislila kako malokrat smo vsi skupaj deležni pohvale, pa naj je še tako zaslužena. In sem jo pohvalila, ji povedala, da je prijazna in da jo bom z veseljem priporočila še komu.

Nikakor nisem pričakovala odziva, ki je sledil. Gospa je šla za mano in mi hodeč razlagala kako vesela je, da lahko pomaga in kako rada vidi, da je kdo zadovoljen. Kako vesela je, da ima službo. Si predstavljate kako drugače je bilo od vseh ostalih prodajaln s čevlji, ki sva jih obredla isti dan? Ja, vesela sem bila. V petek sem nekomu samo s pohvalo polepšala dan.

Tudi vikend ni bil nič drugačen. V Sončni hiši so res sončni. Prijazni. Diskretni. Dajejo občutek, da je ta hiška tam ta vikend samo zaradi vaju. 

In sva kolesarila. Prvič sva šla na klasično masažo (in ugotovila, da je za mojo boljšo polovico prenežna, zame pa pregroba). Fotografirala sem skoraj vse, kar se je fotografirati dalo (in ob tem žela salve smeha svoje boljše polovice, saj sem res delovala kot kitajska turistka ;) ). Moj dragi se je spomnil kakšna sem, kadar nimam za vratom 300 ton. Obe noči nisem niti za trenutek sanjala vrtca (kar se mi v zadnjem letu še ni zgodilo). Ogromno sem spala. Popoldan. Zjutraj. Zvečer.

Kofetkala sva v Murski Soboti, v Banovcih, kjer se nama je zazdelo.

K postelji sva si dala odprto steklenico Carolansa :)

Vsak večer sva šla v fensi šmensi gostilno na večerjo. Še pred predjedjo sva z veseljem potolkla polovičko rujnega :) In potem še polovičko.

Kosil nisva potrebovala in sva jih mirne duše spustila. 

Toliko se še nikoli nisem tuširala, navdušena nad kozmetiko L'Occitane v sobi. In tudi s tem obsesivnim tuširanjem in ovohavanjem svoje po limoni dišeče kože, prav tako žela salve smeha svoje boljše polovice.

Jedla sem najboljšo sladico EVER. Bučno torto z malinami. In fazana. In testenine s čemažem. Fantastičen biftek. Zajtrke, da padeš dol (in so edina stvar, ki je nisem fotografirala, da bom imela kaj slikati naslednje leto).

Vsi so bili tako neskončno prijazni. Naslednje leto ponoviva. In leto po njem. In po njem. In po njem...















petek, 22. marec 2013

Hard reset

Stojim v kuhinji, v petek popoldan in pečem "šmorn" za svoje mladičke. Otroci se za mojim računalnikom le nekaj metrov stran prepirajo kdo bo izbral naslednji komad na Youtube-u. V ozadju igra Gibonnijev Mirakul - naša morska pesmica, ki jo zdaj poje tudi Mezinček.

In potem pomislim - zakaj zlomka (mimogrede, zlomek je moja nova najljubša beseda), se obremenjujem z nelojalno konkurenco (več o tem niti ne bi pisala). Zakaj mi noči kratijo problemi iz vrtca, ko pa imam v resnici vse kar potrebujem?

Ok, nisem bogata (ampak to niti nikoli nisem želela biti), zdaj imam že skoraj minimalno plačo :) Še vedno najnižjo v svojem vrtcu, ampak imam pa jo.

Obeta se mi romantični vikend v Sončni hiši! Svoji boljši polovici sem za rojstni dan podarila vikend paket. Glede na to, da je to najin drugi vikend v dvoje v zadnjih desetih letih in da na poročno potovanje sploh nikoli nisva šla, v bistvu obožujem svoje darilo ;) No, vseeno sem svoji boljši polovici dovolila, da si je sam izbral sobo, hehe.

Jutri gremo na baletno predstavo mojih punčk. Kar je sploh neverjetno, je, da ju gre gledat celo njun dedi in babi po moji strani. Tega se neskončno veselita in iskreno povedano, tega se veselim tudi jaz. Ker se to zgodi noro redko.

V nedeljo nas čaka izlet na rojstni dan v Izolo. K sorodnikom. Ki jih, mimogrede, obožujem. In obžalujem, da se ne vidimo večkrat.

Preživela sem najhujših 14 dni svojega odraslega življenja. In se spet našla. S pomočjo svoje boljše polovice, ki mi je po svojih najboljših močeh v moji krizi stal ob strani.

Bilo je težko, bilo je na trenutke prav neznosno, ampak na koncu sem ugotovila kaj je zares pomembno.

Naš novi poštni nabiralnik, ki sem ga z velikim veseljem barvala tri dni. Z rožami. In našim priimkom. Zdaj naše hiške nihče več ne bo zgrešil, ko jo bo prvič iskal.

Moja zamisel kako bom prebarvala našo ograjo. Prav tako z rožami. Moj projekt za mesec maj.

Hvar. Morje. Prvič z družino v campu. Ampak z ljudmi, ki jih imamo radi in v okolju, ki ga obožujem. 

Moji otroci, kadar se smejijo. Ali med vikendom zjutraj, ko vstanejo, ne da bi naju zbudili. Si pripravijo zajtrk in naju pustijo spati dokler nama poželi srce.

Čestitka, ki mi jo je Palčica podarila že nekaj dni pred materinskim dnevom. Spis, ki ga je napisala v šoli o meni (in je, recimo bobu bob, boleče iskren): "Moja mamica ima črne lase, lep obraz in zelo hitro se razjezi. Skoraj zmeraj ima obleko, lepe čevlje, ki nimajo zelo visoke pete. Po poklicu je vzgojiteljica. Vzgojiteljica je težek poklic. Prostega časa ima malo, takrat kaj poje, ali se odpočije. Za posebnosti pa ne vem. Imam jo rada." 

Čisto na koncu, in ne najmanj pomembno - iskreni nasmehi mojih vrtčevskih otrok, kadar zjutraj pridejo v vrtec. Ali kadar jih srečam kje zunaj. Res je, striktna in stroga vzgojiteljiica sem jim. Ampak jih tudi crkljam in jih imam iskreno rada. In to otroci vedo.Kljub temu, da jih "kregam".

V bistvu imam vse. Čeprav bo v nedeljo sneg. Čeprav še vedno plačujem račune za dva meseca nazaj. In čeprav nisem vedno dobre volje in kdaj komu naredim krivico. Kljub temu, da se včasih sesujem kot hiška iz kart. Ampak imam ljudi, ki me imajo radi. Predvsem pa imam svojo boljšo polovico. 












petek, 15. marec 2013

Ok

Včasih zbolimo v telo. Včasih pa zbolimo v dušo.

Kako dolgo že nisem pisala! Koliko stvari se je vmes zgodilo! 

Če bi hotela vse napisati, bi vsak, še tako potrpežljiv bralec, obupal in ušel s tega bloga. Ravnokar bo eno leto, odkar sem se spravila v projekt vrtec.

Če pogledam od daleč, končno stvari stojijo nekako tako, kot sem si zamislila. Vrtec je poln, moje punce so več kot super. Pridne, pripadne, srčne. Razumejo. Ne da bi jim morala razlagati. Finančno kaže, da se bomo počasi lahko začeli postavljati na noge.

Otroci so ok, končno sva punci lahko prijavili nazaj na kosilo in v podaljšano bivanje. Kar je zame poštena razbremenitev. 

Naučila sem se, da med vikendi ne delam. Če se da, še računalnika ne prižgem. 

Določili smo dan za morje. Hvar je torej na dosegu roke. Sploh, ker sva se mirne duše adaptirala na naše novo finančno stanje (kar bi bilo še pred letom dni zame popolnoma nemogoče) in gremo v šotor. Da bomo lahko ostali dlje. In tega se neskončno vsi veselimo, tako da se bojim, da se znamo nad kampiranjem na Hvaru tako navdušiti, da ne bomo hoteli več na morje drugače :)

Kupila sem darilo za svojo boljšo polovico - vikend v Sončni hiši v Prekmurju, samo za naju. Nisem mogla verjeti sami sebi, da sem se odločila, potrdila, zrihtala varstvo za otroke in plačala avans v nekaj urah.

Naučila sem se, da me stvari ne vržejo več tako hitro s tira. Naučila sem se tudi, da se jih prehitro ne veselim.

In kam sem prišla? Danes sem sama doma. Ker sem bolna. Iz nepomembne trebušne viroze se je razvilo veliko več kot to. Zdaj, ko je vse ok, ko bi se lahko veselila in si spočila, se ne znam veseliti. Ne morem se veseliti. Otopela sem. V bistvu je vse prav tako kot sem želela, da bi bilo, in na trenutke, ko pogledam od daleč, si mislim, da bi morala proslavljati, saj zato sem celo leto garala kot žival. Ampak veste kaj? V bistvu moja viroza tiči v moji duši in v moji glavi. In je popolnoma neracionalna in neupravičena. Če jo pogledam od daleč, je celo smešna.

Hecna je tale hoja po robu. Ta trenutek si se sposoben prepričati, da je vse ok, naslednji trenutek pa nič več. In ko si enkrat čez, pot nazaj v stanje "vse je ok", sploh ni tako enostavna, kot je bil skokec čez rob. 
Pa čeprav je v resnici res vse ok.






ponedeljek, 14. januar 2013

Bijelo govno

V bistvu veliko zmorem sama. To dokazuje tudi število dni, ki sem jih sama z vsemi tremi mladički pa prej še samo z dvema, brez večjih težav preživela sama (osamljenost seveda ne šteje). Dvakrat po en mesec Kanade. Tri mesece Nemčije. Dva tedna Pariza. Da naštejem samo daljše odsotnosti moje boljše polovice.

Sama znam v glavnem vse, kar je za nemoteno vsakdanje življenje treba narediti. Otroke vozim v šolo in vrtec. Hodim v službo. Otroke nahranim, naredim z njimi naloge, jih redno tuširam, jim strižem nohte in vsak dan umijem zobe. Operem perilo. Odnesem smeti. Hodim v nabavo in kuham kosila. Jih razvažam na dejavnostih... 

V glavnem funkcioniram. Je pa ena stvar, kjer sem popolnoma nemočna. Frezanje. Sneg. Bijelo govno po domače.

Freze prvič niti ne znam prižgat. Drugič - pretežka je, da bi lahko z njo upravljala. Sploh, če je snega veliko ali je moker. Verjemite mi, da sem poskusila. 

Pa se je po osmih letih, odkar tu živiva zgodilo ravno to, česar sem se ves ta čas najbolj bala. Moja boljša polovica je šel včeraj na Dansko. Do danes. Ko je bil napovedan sneg. Ne malo, veliiiko snega. Pa sem naredila back up plan in rekla ok, bomo pa en dan ostali doma. O ja, cesta je splužena. Ampak jaz pač ne morem z avtom do nje. Danes sem dve uri švicala in se dajala iz kože, pa mi je uspelo odkidati samo ozko gaz od hiše do ceste. Res je precej dolga, ampak cesta je široka vsaj pet takih gazi, jaz imam pa doma tri mulčke, in bistveno premalo kondicije, da bi lahko deset ur skupaj kidala sneg.

Moja boljša polovica pa je sporočil, da danes ne more domov. Hmmm...

Torej nam ostanejo tri možnosti:
a) ostanemo še en dan doma in upamo, da princ s frezo jutri res pride domov,
b) prosimo koga naj nas zjutraj pride iskat in nas razvozi na TRI destinacije. Ta opcija ni preveč dobra, ker ga je ta oseba milo rečeno nasrkala - ker potem je treba še po punci v šolo in mi jih peljat v vrtec, potem nas je treba iti iskat in nas peljat spet domov.
c) prosimo koga, da nam pride sfrezat. Ta oseba mora ad 1 znat frezat, ad 2 mora bit dovolj močna in ad 3 mora imeti vsaj malo pojma o teh klinčevih aparatih.

Odločila sem se za opcijo a. In si skuhala kuhano vino za živce. Sovražim biti odvisna od drugih :/ Še bolj pa sovražim dejstvo, da sem 60 metrov od ceste praktično odrezana od sveta...

Tale cesta je potrebna freze... Malo, kaj? 

Za filing koliko ga imamo :(