sreda, 08. maj 2013

Obletnica

Uganete kaj počnem na blogu zvečer sredi tedna, namesto da bi gledala film tedna? Ali spala? Ali delala konec koncev? Seveda, tisti, ki domnevate, da je moja boljša polovica spet na nočni izmeni, imate popolnoma prav.

Mimogrede - tokratna nočna je lučajno priletela prav na najino deveto obletnico poroke. Po celodnevnem letanju (ta teden sem svoje punce iz vrtca poslala na tečaj prve pomoči in za kazen vsak dan jaz pomivam in pospravljam vrtec) je tako veselo, da se že v sredo od utrujenosti in zletanosti kadi iz mene. Ne jamram, v bistvu mi nič bistvenega ne fali, sem pa "rahlo" utrujena. In kot običajno, namesto, da bi umila zobe, spila svoj čaj in se spokala v posteljo, posedam za računalnikom, plačujem fakture, pregledujem prispela plačila, printam jedilnik za prihodnji teden in naročila za hrano, spisek za nabavo, pa naročila za pekarno... 

Vmes sem na hitro skočila na fb in ugotovila, da se nam bo mogoče pa tokrat z blogerkami celo res uspelo dobiti. Ups, sem se spomnila, za naslednji teden imam predvidene še govorilne ure. Hehe, urejeno, seznam pripravljen v mapi za jutri. Opala, še ena stvar - obljubila sem, da prinesem zemljo za sajenje..... pripravljeno :)

Namesto, da bi bila v postelji takole razmišljam kaj vse bi še lahko naredila - pa kljub temu ugotavljam, da me je srečala pamet in grem spat. Jutri bo lep dan in bomo izkoristili vreme, ki se nam obeta, zato mi bo prišlo prav, če se naspim in ga začnem spočito in dobre volje, kajne?








sreda, 01. maj 2013

Živel 1.maj

Pri nas je prvi maj poseben praznik.

Ne zaradi kresovanja na Joštu. Tudi ne zato, ker je dela prost dan.

Zato, ker na prvi maj praznuje moja boljša polovica.

V bistvu sva čisto normalen par. Včasih se skregava. Včasih se močno skregava. V nekaterh stvareh se ne strinjava. Včasih se spreva samo zato, ker ima en od naju slab dan. Sem in tja kakšen od naju preveč beza kamor ne bi smel...

Ampak veste kaj? Poročila sem se z velikim človekom. Ne velikim po velikosti ali širini (čeprav mi eno in drugo odgovarja), velikim po srcu. 

Skupaj sva rešila že neskončno težav, preprek, izzivov. Kadar nama "zagusti" znava brez pardona stopiti skupaj in vleči voz v isto smer (ok, priznam, tale stavek se ne sliši nič kaj romantično, pove pa, kar sem nameravala povedati). 

Zanj smo najpomembnejši jaz in najini otroci. To nam, tako ali drugače, pokaže vsak dan.

Te dni ga sploh občudujem. Celotne peripetije, tokrat okrog njegove službe, so me pripeljale do novega spoznanja kako velik je v sebi.

Pred dobrim letom je odšel iz svoje stare službe, da bi gradil, naredil nekaj novega, uspešnega, po dobrem letu pa se vrača na slabše delovno mesto, bistveno nižjo plačo, določen čas, ampak veste kaj? Ni mu težko. Sprejel je, da včasih padeš, da se lahko znova pobereš, požrl je svoj ego, ker je poskusil, pa mu ni uspelo in ker ve zakaj dela. S tega vidika ga neskončno občudujem - nikdar si namreč nisem mislila, da se bo po desetih letih, ko je tako skrbno gradil svojo kariero zgodilo kaj takega. Na drugi strani je po enem letu drug človek - skromnejši, z veliko širšim pogledom na celotno situacijo in neskončno bogatejši za izkušnjo, ki ga je obogatila in obdelala, skratka boljši.

Ja, z velikim človekom sem se poročila. 

Že zjutraj so mu vsi trije zapeli vse najboljše. In naredili čestitke in mu podarili najlepše darilo - v čestitko so napisali, da se ne bodo kregali :)

Danes je njegov dan. Vse najboljše, srček!

Nismo najlepši, smo pa vsi :)