ponedeljek, 20. december 2010

Ne da se mi

Danes je en tistih večerov, ko sedim za računalnikom, sanjam o postelji in predvsem spancu, istočasno pa sedim kot bi bila prilepljena na stol.
Zakaj? Ker bi potem morala vstati, umiti zobe, obleči pižamo - preveč dejavnosti za moje trenutno počutje.

Urediti vse tri mladičke ni nikakršen problem več, sploh ker danes niti niso bili sitni ali podivjani. Je pa moja boljša polovica zbolela. Ker vročine nima prav pogosto, pomeni visoka vročina, da je res napol živ. Temu primerno je izgledalo moje popoldne - kljub temu mi je uspelo celo skopat Mezinčka, pospravit, oprat dve rundi (prva se suši) - dokler sem bila v gibanju, je še kar nekako šlo.

Ob 20:00, ko pa je zaprla oči še Palčica in sem pospravila še zadnje ostanke igrač, posodic, kozarcev in ostale šare, ki je čez dan pač povsod nastavljena in priča od tem, da pri nas nikoli ni dolgčas, sem obsedela za računalnikom. Ne zato, ker bi imela namen kaj napisati ali kaj bistvenega prebrati, pogledati, pobrskati. Enostavno zato, ker se mi NE DA iti spat.

Temu primerna je tudi tale objava - z vsako novo črko na ekranu se namreč, od neprespanega vikenda, katerega povzročitelj niso bili otroci, pač pa midva, vztrajno praznijo baterije. Se mi zdi, da celo tipkam vedno počasneje.

Torej, lahko noč. Naj bo mirna, dolga ali kakor bi rekla Sredinčica: "Jahko noč, pa ječ očiju, da ne kašjat, ne smjčat in ne jigat!" 

sobota, 18. december 2010

Alineje ali miselni vzorci?

Se še spomnite časa naših osnovnih šol, ko smo stalno delali miselne vzorce?

Miselni vzorci nikoli niso bili moj način razmišljanja in nikoli, ampak res nikoli se nisem znala učiti na ta način. Jaz namreč razmišljam v alinejah.

Ko sem se včeraj tuširala (prednost porodniškega dopusta je tudi v tem, da se lahko tuširaš dopoldan, ne samo zvečer, ko otroci že spijo) so moje misli tekle recimo takole:
- ko se stuširam (povsod je "če bo Mezinček še spal") grem še pospravit posodo,
- ko pospravim posodo (če bo...) bi lahko zložila perilo,
- ko zložim perilo (če bo...) bi lahko še posesala,
- ko posesam (če bo...) grem lahko pogledat Nanny  911,
- ko...

Običajno pridem (če imam srečo) nekje do druge alineje. Sem in tja celo do tretje.

Ko nekaj opravim, v glavi alinejo odkljukam.

Pa vi? Razmišljate v miselnih vzorcih ali alinejah?

nedelja, 12. december 2010

Pred sedmimi leti sem postala mamica!

Na današnji dan pred sedmimi leti ob 10:27 sem postala mamica, kar sem si do tedaj zelo dolgo želela biti. Če se prav spomnim, sem sanjala o tem, da bi bila mamica od svojega šestnajstega leta.

Velika Palčica je vse kar bi si lahko želela pri svoji hčerki - bistra, samostojna, priljudna in pripravljena pomagati, pogumna in načelna, ljubeča in skrbna velika sestrica, hči in vnukinja.

Bravo midva, ker imava tako čudovite otroke. Mislim, da bova danes nazdravila ;)

četrtek, 09. december 2010

Prijateljstvo

Moje odraščanje je poleg tega, da sem del njega odraščala brez mame bistveno zaznamovala še ena velika in pomembna stvar: prijateljstvo.

V osnovni šoli sem imela dve sošolki, ki sta pomembno prispevali k temu, da sem postala kdor sem, recimo jima Ana in Lia (tako je namreč ime deklicama, ki sta še iz vrtca najboljši prijateljici moje Palčice).
Tako imenovani Ana in Lia sta bili moji najboljši prijateljici v najbolj polnozrnatem možnem pomenu besede - skupaj smo prečepele ure in ure, prespale pri eni, drugi ali tretji, delale enormne telefonske račune svojim staršem. Ker smo bile kljub temu premalo skupaj smo si omislile še nekaj - skupne dnevnike. 
Istočasno smo tako pisale tri dnevnike in vsakič kadar smo se dobile oziroma na nekaj dni smo jih izmenjale in potem komentirale prejšnje zapise in spet pisale vanje. Tako je vsaka od nas kljub temu, da se je to dogajalo še veliko časa pred časom mobilne telefonije, vsak trenutek vedela kaj se dogaja z drugima dvema - še več, vedele smo vse, ker papir prenese marsikaj kar niti mobilni telefoni ne morejo. 

To tradicijo treh dnevnikov smo peljale še dolgo časa v srednji šoli, ko smo vsaka obiskovala drugo šolo. 

Ena drugo smo tako tolažile, spodbujale in si pomagale graditi samopodobo. Mislim, da sta mi takrat predstavljali še veliko več kot prijateljici, s temi dnevniki sta postali del mene, tako kot sem jaz postala del njiju.

Hvaležna sem, da sem imela možnost preživeti tako pomemben del svojega življenja s takšnima čudovitima osebama. Kasneje nas je življenje peljalo vsako svojo pot in z eno od njiju sem obnovila stike. Tega sem res vesela.

Se sprašujete kaj se je zgodilo z dnevniki? En del jih še vedno hranim in upam, da se bomo nekoč skupaj lahko pošteno nasmejale našim stiskam in veselju, ki smo jih skupaj tako uspešno prebrodile.

In upam, da bosta tudi moji hčerki imeli priložnost spoznati takšno prijateljstvo kot smo ga imele me.

sreda, 08. december 2010

Dragi Božiček!

Prosim prinesi mi robotski sesalec, ker si ga pri treh otrocih in dveh mačkih pošteno zaslužim.

Celo leto sem bila pridna: rodila sem še enega bodočega davkoplačevalca, brez večjega pritoževanja (razen očitnega zadnjega meseca) sem prestala zadnjo nosečnost, pridno se nisem pustila izzvati babjim čvekam in tračem v službi, brez pritoževanja vstajam ponoči, delam domače naloge, sem in tja celo skuham in razen enkrat se nisem nažrla sladkarij do slabosti.

Amen :)

Aja, pa varstvo za en večer bi mi tudi prav prišlo... 

torek, 07. december 2010

Male obsesije

Eno meni ljubših opravil je preurejanje stanovanja, v našem primeru pač hišice. 

Naša hišica obsega zgolj 84 kvadratnih metrov bivalne površine, tako da načeloma ne daje velikih možnosti preurejanja - ampak obsedenka kot sem jaz z lahkoto vedno najde kaj novega, kar je treba izboljšati, predelati, prebarvati ali prestaviti na drugo, ustreznejše mesto. Žal to ne pomeni, da to tudi narediva, sploh s štirimesečnim dojenčkom to ni enostavna naloga.

Najnovejši plan obsega ureditev prave mladinske sobe za punci in preselitev najine spalnice v njuno sobo. Najina spalnica je trenutno pač največja soba v naši hišici in žal tudi edina primerna za dve postelji, dve omari in dve pisalni mizi. Moja boljša polovica je seveda razočarana, ker se bova na ta način na račun otrok odpovedala "ta boljši" sobi. Vendar recimo bobu bob - v spalnici tako in tako samo spiva in poleg postelje, tv in omare ne rabiva ničesar drugega, zato je najtemnejša soba zanjo popolnoma ustrezna.

Tako sem se vrgla v merjenje in planiranje nove razporeditve prvega nadstropja - "na uč" bi rekla, da naju bo zadeva stala okroglega tisočaka. No, po izračunu na Ikeiini strani celo malenkost manj. Po načelu "kamor je šel bik, naj gre še štrik" sem v navalu navdušenja ugotovila, da potrebujeva še nov jogi za spalnico in nove stole za dnevno sobo ter tiste predalčke in vratca za slavne Ikeine 16 delne regale, ki jih ima poleg naju še polovica Slovenije. Vam ime Expedit kaj pomeni?

Zdaj rabim samo še 2000 evrčkov in tri dni časa, da vse urediva. Plan? Pomlad 2011. Finance in izvedba? To pa bo morala moja obsedena glavica še pogruntati.

"Babe"

Eden največjih užitkov v življenju mame je imeti hčerke - vsaj zame. 
Naš repertoar obsega daleč največ možnosti in mednje spadajo tudi čisto "babje" zadeve - lakiranje nohtov, oblačenje, friziranje in podobne, moškemu in očetu neprijazne zadeve.

Danes odpiramo nove razsežnosti "babjega" in sicer barvanje las. Žal moji geni skrbijo, da sem pri rosnih 33 letih precej siva in bi, če bi se ne barvala hitro sodila med 43-letnice. Temu primerno je barvanje enkrat mesečno žal tako nujno opravilo kot striženje nohtov. 
Nuji dodajamo tokrat še estetski in "babji" vidik - Sredinčica in Palčica danes postajata ponosni lastnici pramenov. 

Samo, da oči ne bi prekmalu prišel domov in nam pokvaril načrtov ;)

Zgodnji večeri

V povezavi s prejšnjim blogom in  zgodnjimi jutri so tudi najini večeri zgodnji.

Običajno vsi trije otroci pridno spijo med pol osmo in osmo, kar z domnevo, da midva hodiva spat okrog desetih, nama dopušča približno dve uri časa zase. Precej dobro, če pomislim, da imava tri otroke, od tega je najmlajši star štiri mesece. 

Kljub temu, da se meni osebno to zdi precejšnja prednost in zavidljiv čas zase, ki ga marsikateri starši nimajo, je pred nekaj tedni moja boljša polovica zvečer, ležeč na kavču in gledajoč tv izjavila:"Ljubica, midva imava čisto premalo časa zase."
Naslednji dan je prinesel še mačjega mladička, ki ga je našel zapuščenega v gozdu pod našo hišico... :)

Tako najini večeri zdaj izgledajo nekako takole: ko ob osmih zaspi še zadnji otrok, morava najnovejši pridobitvi mačje rase, za katerega ime se še, kljub temu, da pri nas domuje že nekaj tednov, še nismo zedinili - Štumfek, Cofi alu Pufek - očistiti ušesa. Ko smo ga našli je namreč imel garje in mu je še vedno treba pridno čistiti ušesa. 
Toliko o "premalo časa zase" ;)

Zgodnja jutra

Ko sva bila še dva, sva običajno med vikendom vstajala okrog destih.
Ko smo bili trije, nekje med osmo in deveto.
Ko smo bili štirje, naju je Sredinčica uvedla v svet sončnih vzhodov okrog šestih.
Zdaj ko nas je pet, se Mezinček običajno zbudi okrog petih. Iz očitnih razlogov, ker drugih dveh mladičkov ni mogoče urediti za šolo in vrtec brez običajnega hrupa, se mu pol šesta zato zdi precej primerna ura za začetek dneva. V bistvu to pomeni, da moja malenkost vstane ob petih.

Mislim, da vstajamo zelo zgodaj, ampak danes ob šestih sem prebirala blog svoje prijateljice in v oko mi je padel sledeči podatek: "Lesička, danes ob 4:04". Pravzaprav se mi zdi, da sem čez glavo in čez dolgo poležavala :)

Običajno začetek dneva izgleda nekako takole: okrog  petih mladenič pokliče, da je lačen - pripravim mu stekleničko in ga nahranim. Seveda z domnevo, da Sredinčica ni 10 minut pred tem prišla k nama: "kej ne moje več spat". V tem primeru ji prvih pet minut dopovedujem naj le še malo poleži pri očiju, ker se takoj vrnem.

Torej, Mezinček poje in pri tem mirno zaspi nazaj. Moja optimistična malenkost seveda pri tem pridno kalkulira koliko minut ga moram pustiti spati, da bi nazaj zaspal tako trdno, da bi teoretično morda lahko šla še jaz spat za kakšne pol ure, morda celo celo uro. Mezinček vmes trdno drnjoha v mojem naročju. Ko ugotovim, da zdaj pa bo pravi čas, da ga odložim nazaj v posteljico pa se mladi mož zbudi naspan in dobre volje. Tukaj se moj optimizem glede spanja običajno konča.

Potem se postrgava v spodnje prostore, kjer naju, če je to delovni dan, običajno čakata že vsaj dva družinska člana, če ne že vsi trije. Sledi seveda veliko veselje nad tem, da je mladi mož vstal, ta se navdušeno nasmiha očiju in sestricama, jaz pa s svojo Šalico kave (poudarek na veliki začetnici) obsedim prvih deset minut kot kakšen Frankenstein.

Potem se zadeve odvijajo hitro - oblečeva punci, Palčica rabi spete lase, zajtrk, hitro bunde, šale, kape, rokavice in okrog 15 minut čez šest ostaneva sama. Potem se začne najin čas. Če še nisva jedla, takrat mali poje kašico, sam se igra v stajici ali stolčku, da jaz prebrskam vse spletne portale, fb in svoje najljubše bloge. Okrog sedmih je konec Mezinčkove izmene in ko zaspi, imam od sedmih do osmih čas zase.

Zanimivo pri teh jutrih je, da vsako jutro iščem minutke spanja, ki bi nadomestile manjkajoče ure, ki so se nabrale zadnje štiri mesece. Na drugi strani so ta jutra edinstvena in posebna, žal mi bo, če jih bom pozabila. Ker preden bo petelin trikrat zapel, bova midva tista, ki bova svoje tri najstnike ob devetih okrutno metala iz spanca, da bi vsaj čez vikend skupaj zajtrkovali. Najbrž bova takrat midva tista, ki jih bova budila ob "nečloveškoh urah".

Pravzaprav imam rada ta jutra - dokler nisva imela Sredinčice nisem videla nobenega sončnega vzhoda. Zdaj bi lahko naredila primerjalno analizo - po letih, letnih časih, mesecih ali tednih.

No, Mezinček mi je ravnokar zaspal v naročju. Še odložim ga v posteljico, potem pa se začenja Moja urica.

petek, 03. december 2010

Oh, te travme

Poznate enega pogosteje uporabljenih filmskih trikov, ko se čas odvija počasi? Ko se vse vrti v počasnem posnetku? Se vam je to že kdaj zgodilo?

Meni se je enkrat, pred natanko 20 leti in 5 meseci, na dan ko je umrla moja mama. Še vedno se spomnim vsakega detajla tistega dne, ko je oče prišel po nas v kolonijo (otroci smo bili namreč v koloniji). Spomnim se vsake besede, vsakega postanka na poti domov, spomnim se prav vsega, celo kaj smo imeli oblečeno in kaj smo se deklice v sobi pogovarjale, ko je vstopila vzgojiteljica in nas poklicala ven. Spomnim se zle slutnje, ko sta se dve od njih spogledali in si izmenjali podatek v katerih sobah smo nastanjeni. 

Vse se je vrtelo kot v počasnem posnetku. Dvajset let kasneje se sem in tja še vedno spomnim tega dne. In še vedno se v mojem spominu vse vrti v počasnem posnetku.

Vsak otrok bi moral imeti oba starša. Vsak otrok ima pravico do obeh staršev. Žal mi te pravice nismo mogli in ne uspeli koristiti. Ko je umrla, se spomnim, sem premišljevala, da nikoli več nikogar ne bom mogla klicati "mami". Ker mame nimam več. To je strašna misel za 13-letno dekle. To je celo strašna misel za 33-letnico.

Mislim, da se je takrat nekje ustavil del časa za vse nas. Vsak smo skušali izgubo čustveno predelati po svoje. Jaz se večino časa pretvarjam, da tako pač je, da popraviti in spremeniti se ne da, zato tudi nima smisla o tem izgubljati besed.

Ampak kaj si najbolj želim? Želim si, da bi me obiskala v porodnišnici, ko sem rodila svoje otroke. Želim si, da bi jih videla in vzela v naročje. Želim si, da bi poznala mojo boljšo polovico in ga imela rada tako kot me ima njegova mama. Želim si, da bi ji lahko potožila kadar sem utrujena, kadar se spreva, kadar mi otroci ali služba "kravžlajo" živce. Želim si, da bi me objela in mi rekla, da bo vse v redu. In predvsem, želim si, da bi njeno izgubo prebolela takrat, ko sem bila še majhna, ker se mi zdi, da se namesto vedno manj, s tem ukvarjam vedno več. Sploh odkar imam otroke.

Zato sem si obljubila, da bom storila vse, ampak res vse, da bom videla svoje otroke odrasti, da bom tam, ko bom dobila vnuke, da jih bom lahko pazila, ko bodo odraščali in da bom svojim otrokom lahko solila pamet kaj delajo narobe. Ker zato so mame. Ker ima vsak eno samo, samo eno na celem svetu. In mama je nenadomestljiva. 

Oh, te travme. Jih kdaj prerastemo? 

Med vrsticami

Ko sem bila še majhna, sem si najprej želela postati zdravnica, najbrž zato, ker smo imeli dobrega pediatra, ki je celo mučen obisk pri zdravniku spremenil v doživetje.
Kasneje sem si želela postati odvetnica, ker so se mi zdele odvetnice v krasnih kostimčkih in s spetimi lasmi hude frajerke. 
No, nekaj časa me je grabilo, da bi postala socialna delavka.

Med vrsticami pa se je ves čas nekje na skrivaj pletla čisto tanka nitka - rada bi pisala. In sem pisala, ne malo, popisala sem gore papirja (ob zapisanem me spreletava srh, ko pomislim, da se mi še sanjalo ni kaj pomeni tipkati na računalnik, kar dokazuje, da je od takrat preteklo kar nekaj let). Pisala sem v osnovni šoli, pa potem v srednji, ko sem popisala malo množico debelih zvezkov z zgodbami, mislimi, osnutki pravih romanov (danes bi se njihovi vsebini samo smejala). 
Zvezki so takrat prenesli vse - moje misli, strahove, želje. Mislim, da sem v dnevnikih "ljubila" malo armado oseb nasprotnega spola.

Potem sem spoznala svojo boljšo polovico in potreba, da bi pisala svoje misli je iz leta v leto kopnela, ker sem njemu lahko vse servirala še vroče. In počasi so tudi moji zvezki začeli kopneti in zapisi vanje so se ustavili. Zadnji zaprašen zvezek še vedno sameva v spalnici v omarici poleg postelje in mislim, da sem vanj v zadnjih letih napisala samo kdaj so se mi rodili otroci. Ali pa še tega ne.

Potem sem začela brati blog svoje zdaj ne več virtualne prijateljice in zdelo se mi je kot bi brala svoje misli, še tisočkrat bolj izpiljene kot bi jih sama znala ubesediti. In ta ista oseba me je s svojimi duhovitimi in bistrimi zapisi pripravila, da sem se sploh odločila spet pisati.

Iskreno? Ne gre mi najbolje, velikokrat se ustavim in lovim svoje misli in mogoče, če bi si večkrat vzela čas za pisanje, bi šle lažje - ne več na papir - na tipkovnico in ekran. Mogoče kdaj tudi pridem do tega cilja, kaj pa vem. Med vrsticami pa sem še vedno jaz, čeprav veliko starejša in s precej bolj zarjavelim besediščem.