ponedeljek, 24. september 2012

Žalostna

V bistvu se je dan že začel depresivno. No, v bistvu je bil depresiven tudi včerajšnji večer.

Torej, že vstala sem na levo nogo. Trenutno res nisem v svoji najboljši koži. Vsega je preveč. O kolobocijah z občino raje ne bi razpravljala.

Skratka, potem pa me, kot strela z jasnega v poznih popoldanskih urah pokliče mamica enega mojih vrtičkarjev. In pove, da so dobili javni vrtec in bo fantka izpisala. Da ga jutri ne bo več. Priznam, čisto me je potrlo. Tudi iz finančnega razloga, predvsem pa zato, ker je mali pravi car in se je noro lepo ujel z nama in z ostalimi otroki.

Žalostna sem. Res sem žalostna. Pred mano je spet velika odločitev, na katero nisem pripravljena. In ki me lahko stane vsega. Oh, sovražim takšne dneve. 


Z veseljem bi navedla vir, samo se ga ne spomnim :/




sobota, 22. september 2012

Članek

Kljub vsem takšnim in drugačnih skrbem in strahovom (nekaterim izvirajočim iz realnega stanja in drugim takšnim, ki izvirajo v moji glavi), sem vsake toliko deležna kakšnega čudovitega darila.

Takšna je bila na primer oblekica, ki mi jo je prijateljica pred dvema tednoma prinesla v dar za rojstni dan. Na njenem hrbtu so potiskane najbolj uporabljene besede na mojem blogu. In spredaj moje ime. Priznam, spravila me je v jok.

Takšno darilo je tudi članek, ki bo naslednji teden objavljen o meni in mojem vrtcu v Nedeljskem dnevniku. Danes sem ga dobila na vpogled. In naredila se mi je čisto ta prava kurja polt. Noro. Kot bi bila zgodbica izmišljena :)






petek, 14. september 2012

Lahko noč

Če sem bila včeraj v agregatnem stanju cunje, je moje današnje agregatno stanje neopisljivo. 

Ampak na srečo vem, da je to tisti trenutek, ko je za nekaj časa vse treba izpustiti iz rok in se pošteno naspati. Lahko noč torej. Naj nam bo noč vsem mila. In naj pošteno zaleže.

Moj čistokrvni Mezinček dobro leto nazaj. 


četrtek, 13. september 2012

Priznam

Danes je četrtek. In priznam, utrujena sem. Ne, lažem. Sem v agregatnem stanju ožete cunje.

Ta teden sem svojo boljšo polovico v celem tednu videla vsega skupaj kakšne tri ure. Ko jaz pridem domov, gre on namreč v službo. In ko pride domov on, jaz kljub dobrim namenom, da ga bom počakala, v glavnem že spim.

Današnje vreme me je še posebej potrlo. Ne da bi imela kak posebni razlog - samo tak dan je bil.

Potem pa sem dobila pismo od nekoga, ki ga ne poznam. In se vprašala, sem to res jaz?

Pismo navajam v celoti, brez imen, seveda:

"Pozdravljeni!

Pišem vam, ker vam enostavno moram povedati, da ste me s svojim življenjem enostavno navdihnili.

Najprej sem izvedela za vas, ko ste objavili prosto delovno mesto za vzgojitelja. Ker sem tudi sama iz okolice Kranja in ker vašega zavoda nisem poznala, sem se vsedla za računalnik in povprašala strica Googla. Ko sem prebrala vašo zgodbo na strani XXX, sem bila enostavno čisto navdušena nad vami.

Iskala sem dalje in zašla na vaš blog. Tako me je "potegnil vase", da sem skoraj vsega prebrala v enem večeru in noči. Najbrž tudi zato, ker so določene podobnosti med vašim in mojim življenjem. V vaših besedah sem se "našla". Od mame, do moža, do supertruper tašče ... in potem tudi zaradi službe. Končujem prvo porodniško in slab mesec pred iztekom, sem izvedela, da me sicer čaka služba, ampak zelo zelo spremenjeno delovno mesto. Z drugačnim delovnim časom. Seveda je bil šok. Saj sami še bolj veste od mene in ste to večkrat doživeli na bolj krut način.
Že to, da gre otrok prvič od tebe stran, je velik šok. Vsakič, ko ga vidim na oknu kako mi zmedeno maha in ko vidim tiste njegove oči, kako žalostno gledajo ... vsakič se zlomim. In potem se vsakič znova in znova sestavim. Ker malčki pač potrebujejo mamo na mestu. Veselo, tisto pravo mamo.

Vmes, med vsemi temi in onimi problemi, pa razmišljam o tem, kaj početi v življenju. Tako kot vi, sem tudi jaz doštudirala pedagoško smer. In sedaj razmišljam in si želim najti službo, zaradi katere zjutraj z veseljem vstaneš. Zaradi katere te v nedeljo popoldne ne začne boleti trebuh. Tako, ki te izpopolnjuje. Uživam kot žena, kot mati. Ja, želim pa še uživati kot jaz. Jaz v službi.
In ko vidim, kaj vam je uspelo z vašim vrtcem. Tako lepo Ikejin je. Eden prostor je lepši od drugega. Toliko ljubezni je v njem, toliko topline. Malčkom ne bo nič hudega pri vas. Se mi zdi, da kakšen sploh ne bo hotel iti domov.

Iz vsega srca vam želim vse dobro in veliko lepega na vaši poslovni poti. Naj bodo nasmehi pot ... in posužene solze in nasmeh skozi njih.
Prav tako pa tudi vse dobro vam kot ženi in mami ...

Prosim, ne zamerite, ker sem vam pisala. Na blogu sem iskala kakšen vaš kontakt, pa ga žal nisem našla, zato vam pišem sem.

Hvala vam, ker ste mi pokazali, da kjer je volja, tam je pot. Upam, da jo najdem.
In priznam, da velikokrat pomislim na vašo zgodbo in si rečem. "Punca, da se!".

Lep dan vam želim! Užijte ga!"

Zdaj, ko berem ponovno, zopet in znova, sem resnično ganjena. Vsakokrat, ko ga preberem še toliko bolj. Ne morem verjeti, da sem lahko jaz komu navdih (takšen je bil namreč naslov maila). Jaz? Lepo vas prosim. Resda grem v svoj vrtec vsako jutro z velikim veseljem. Res tudi, da sem si izbrala odlične sodelavke in vsak dan mi je žal in hudo, da nekatere čakajo, da bomo vpisali dovolj otrok, da jih bom lahko zaposlila. Ampak razumejo. In tudi zaradi tega vem, da sem izbrala prave ljudi.

V resnici je nekako tako - "mašem ručicama". Tako kot vsi. Nikoli se ne bi šla svojega vrtca, če me ne bi tako vodila moja pot. Brez moje volje. Če ne bi bila postavljena v kot, ko sem morala tako kot že tolikokrat prej "mahat ručicama". In sem mahala. Glavo trenutno držim nad gladino. In maham dalje. In upam, srčno upam, da bom imela čim prej dovolj otrok, da bom lahko po dolgem času spet mirno spala. Naj dodam še to, da nikjer ni garancije, da je ta pot prava.

Včasih sem neskončno slaba mama, slaba žena in slaba prijateljica. Želim si, da bi bila boljša, perfekcionistka kot sem, še posebej. Vedno mi nekje zmanjkuje - časa. Energije. Volje. Zahtevna sem. Do sebe in do drugih. Ampak imam srečo. Oba z boljšo polovico sva se naučila "mahanja ručicama". In mahava včasih tako silovito, da naju valovi odnašajo stran od najine poti. Sva pa skupaj. Midva in najini mladički.

Da bi bila jaz nekomu navdih se mi zdi naravnost neverjetno. Mi je pa v neskončno čast. Hvala. Iz srca hvala. Mogoče pa vendarle delam nekaj prav.

Priznam, tale fotka je na mojem blogu že dobesedno zlorabljena. Vir, mislim, da najzabava.si?


torek, 04. september 2012

"Ne hvali dneva pred nočjo,"

pravijo. In če kdo, se s tem nadvse strinjam jaz. V zadnjem letu sem se tega naučila na ne preveč prijazen način; čeprav naj na tem mestu vendarle priznam, da je tudi obratno - nad dnevom ne gre obupati, dokler se ne konča.

Ampak danes je bil dober dan. 

Po moji na novo pridobljeni, a zdaj že stari navadi, sem ob šestih zjutraj najprej pogledala maile. In glej ga zlomka, čaka me nova vpisnica za prvi oktober. Potem sva danes s sodelavko (o ja, od včeraj dalje sem tudi delodajalka) uvajali tri krasne fantke; se naigrali s kockami, avtomobili in vlaki in ugotovili, da se jutri lahko že mirno odpravimo na sprehod. Ko so po kosilu odšli domov, sva zadovoljni pojedli kosilo in ugotovili, da sva priča lepemu začetku lepe zgodbe. 

Ker še vedno vpisujemo (in bomo verjetno še lep čas), je moje letanje na telefone in nazaj trenutno stalnica. Ampak ker se ve zakaj, sva obe s sodelavko ta moja letanja enostavno sprejeli. 

Današnja dopoldanska letanja so nam prinesla - ločene zabojnike za smeti, ki jih bo uporabljal samo naš vrtec, voziček za šest otrok (ki ga moramo še sestaviti), prva kosila, ki so bila mimogrede zelo dobra, naročilo za table za parkirišče, in nenazadnje, kar je najpomembnejše, še eno deklico, ki bo naš vrtec začela obiskovati že čez dva tedna. 

Danes smo torej vpisali kar dva malčka.

Sicer pa sem nameravala Zofijinemu darilu posvetiti posebno objavo (in, draga Zofija, jo bom, ko bo moj fotoaparat prišel do vrtca). Meni nič, tebi nič mi je prinesla in podarila (meni in mojim puncam) štiri najbolj cute predpasnike za vzgojitelje. O tem kako je moja boljša polovica komentiral mojo reakcijo več prihodnjič (je bila pa nekaj v smislu "o babe, cvilite kot otroci") ;). Zdaj sem torej ponosna imetnica unikatnih in najbolj srčkanih vzgojiteljskih predpasnikov ever. Slikica sledi (upam, da kmalu).

Skratka, delujemo!!! Verjamete ali ne, uspelo nam še ni (nam bo, ko bomo imeli 25 otrok), ampak delujemo! Imamo svoje prve otroke. Imam ena A, ne pomočnico (bi ji delala krivico), ampak sodelavko. 

Ja, danes je bil res dober dan. In ker se bliža moj rojstni dan, bom danes z vodo, v soboto pa še s čim drugim nazdravila na nove začetke.