torek, 31. januar 2012

Pakt

Včeraj sva z boljšo polovico sklenila pakt.

Ker so pred nama eni najtežjih časov ever, sva sklenila, da bova ostala racionalna. Da se bova lotevala samo dneva za dnem. 

Da kadar bo obupaval on, bom racionalna jaz. In kadar bom obupavala jaz, bo racionalen in miren on.

foto: enaa.com (angel tolažbe willow tree)

Prvošolka

Letos moja Sredinčica postaja prvošolka.

Pri vseh kolobocijah okrog služb in drugih nevšečnostih, ki se nam zadnje čase dogajajo, je to ena tistih stvari, ki se jih neskončno veselim.

Ko je v prvi razred odhajala Palčica, sem bila čisto paf. Se mi je zdelo, da zdaj je pa kar konec našega načina življenja. Da sem stara. In da je čas čisto prehitro minil. No, zdaj temu ni tako.

Danes popoldan ima prvo predstavitev dela v prvem razredu, namenjeno prav bodočim prvošolčkom. Seveda je s seboj za podporo povabila tudi Palčico. Iskreno se veselim, čeprav me zaradi tega čaka deloven večer.

Ampak se spomnite mojih obljub? Nikdar ne bom zaradi svojega zavoda zamudila česa pomembnega v življenju svojih otrok. In tega se namenravam držati, čeprav bi se danes skoraj zmenila s svojo računovodkinjo ravno v ponedeljek, ko ima Sredinčica v šoli vpis. Na srečo sem se potem spomnila, da je ponedeljek zanjo (in zame) POMEMBEN dan.


ponedeljek, 30. januar 2012

Število prijavljenih?

Nič. Zip. Nula. Nada. Rien.

Če istočasno izveš tudi, da imajo v službi tvoje boljše polovice (za zdaj še ta stari) danes krizni sestanek in vzameš v ozir še dejstvo, da še niso dobili cele decembrske plače, se zdi nula še malenkost manj od nič.

Na drugi strani jih je Ljudska univerza v Murski Soboti od danes do jutri nabrala 30. Prijav. Seveda bom jaz zaslužila samo za bencin tja in nazaj, ampak delo je pa le. In to MOJE delo. Kar je kul. 

Petek pa je bil na drugi strani čisti uspeh. Uživala sem. Res. To sem bila jaz. Zato se po svoje veselim tudi tega izleta v Mursko Soboto. 

Da pojasnim - prej sem govorila o terminih, ki jih imam razpisana v Mariboru in v Kranju. Do Maribora je samo še dva dni. Če do jutri ne bo nič, bom morala termin odpovedati. Res si nisem obetala prav veliko od prvega razpisanega, pa vendar sem upala vsaj na nekaj prijav. Zdaj sem v dilemi ali naj jim ponudim brezplačno predavanje. Če že grem mimo. Odločitev bo padla jutri.

Ena mini mini micikena trohica upanja pa vendarle ostaja. Mogoče se bo prijavil vsaj eden. Njemu bi morala podariti predavanje že samo za pogum :)



sreda, 25. januar 2012

Mi2

1,5

Toliko je danes star moj Mezinček.

Ima štiri zobke. Zelo rad se žgečka. In crklja. Je pravi mamin sinko.

Pove skoraj celo abecedo (med vožnjo se je abeceda izkazala za prav kulsko igrico, ker zelo rad ponavlja). Ko bo govoril še več, bo verjetno govoril na "j".

Pove imena vseh nas, pozna in pove imena za kravo, muco, kužka, račko, konja, slona, zebro, žirafo, žabo, ptička, rožico. Avto, jasno, kolo, vlak in ladjo. Ko mu je kaj všeč reče, da je "po".

Reče "ja" in "ne" in "prav". In pokaže kaj bo in reče "to". Reče "dan" in "papa" in "čau". Pove, da žival na slikici aja, da je miška majhna in da je on velik. Pove, da je zobek "auva".

Obožuje svojo dudo, ampak samo za spanje. Reče ji "nana". Njegova najboljša prijateljica je steklenička, ki ji pravi "čaj", čeprav je v njej sok. In če mu hočeš zares dati čaj pokaže, da bo raje sok.

Ko ga zjutraj vprašam ali gre v vrtec navdušeno zakriči: "Jaaaa!"

Palčici sem in tja dovoli, da ga zjutraj previje in preobleče. S Sredinčico se lovi po dnevni sobi, dokler en ali drugi ne pade po tleh ali dokler eden od naju ne znori zaradi kričanja. 

Ko gre moja boljša polovica zjutraj v službo reče: "Oči papa!"

Zelo rad gre na obiske. Prve pol ure me ne spusti izpred oči, potem pa noče več domov. Sploh če imajo sesalec, kajne Petra? 

Najrajši pa sesa. Lahko bi sesal ure in ure. In če bi imeli čudežni neslišni sesalec, bi bila naša dnevna soba kot laboratorij. Vsaj po tleh. 

Svojo malo skodrano glavo ves čas tišči Štumfu (mačku) v naročje, da mu ta liže in grize lase. 

Srček moj mali, vse najboljše za 1,5 rojstnega dneva. Tako vesela sem, da sem svojo boljšo polovico v dveh letih vendarle uspela prepričati, da je tretji otrok dobra odločitev.




torek, 24. januar 2012

Pavza?

Danes sem strašno žalostna.

Verjetno k temu veliko prispeva tudi moj vnebovpijoči pms. Pa skrbi, ki mi ne dajo spati, pomanjkanje koncentracije, utrujenost. Mezinčku namreč raste (že) peti zob, kar pomeni, da ga boli in ne pomaga niti Calpol. Tako da mu ga danes niti ne bova dala. Zbudil se je namreč ob pol štirih zjutraj in ni več zaspal nazaj. 

Strašno žalostna sem tudi zato, ker sem sama. Se mi zdi, da se popoldan, čeprav v gužvi, hrupu in "mami gor" "mami dol" počutim veliko bolje. Koristna. Ljubljena. Ne sama.

Morala bi biti dobre volje (vsaj jaz mislim tako). Ampak nisem. In to me še bolj teži. 

V bistvu pa me moja pričakovanja še bolj potiskajo navzdol. Mogoče, ker se ne počutim sposobna izvesti vsega, kar sem si naložila. Mogoče zato, ker sem tako sama. Cele dopoldneve se pogovarjam sama s sabo. Se odločam o stvareh, za katere ne vem ali sem se jih sposobna odločiti. Dvomim v sleherno odločitev, ki jo sprejmem ali sem jo sprejela. In se sprašujem - je to normalno? Je normalno, da sem že v tej fazi v takšni stiski, da mi gre na jok?

Sram me je, da je tako. Ponoči sem premišljevala, da bi nehala pisati blog za nekaj časa. Dokler se ne sestavim, dokler se ne sestavim nazaj in najdem voljo, da krenem naprej. 

Podala sem se na pot, ki je ne poznam. Ki ji verjetno tudi nisem dorasla. Počutim se kot triletnik, ki gre prvič v vrtec.

Če sem bila pred meseci navdušena kako vesela sem, da sem obkrožena s toliko čudovitimi ljudmi, sem zdaj v fazi, ko ugotavljam, da sem vendarle sama. Čudoviti ljudje so še vedno okrog mene, ampak oni imajo svoja življenja, jaz pa svoje. In strah me je, da jaz svojega ne bom zmogla. Imam otroke. Imam družino, za katero moram skrbeti. Ta trenutek pa niti sebe nisem sposobna sestaviti do stanja, da bi lahko normalno funkcionirala in delala to, kar sem si zadala. Kar mi je bilo vedno v veselje. 

Saj delam. Ampak zato, ker vem, da moram. MORAM. Ne smem vsega spustiti iz rok že tako na začetku. Ampak danes bi rada samo zaspala. In se zbudila čez leto. Ne bi pa rada zamudila svojih otrok kako odraščajo.

Obupna sem, vem. Ravno zato verjetno nekaj časa ne bom pisala. Kdo si pa želi brati takšna jajca. Jaz že ne.

foto: pfs.si

Pomočnici

Vsako jutro, ko oddam vse mladičke in se vrnem domov, da bi pospravila in se zmigala delat, me razveseli, ko pridem v sobo svojih punčk.

Sredinčica že nekaj časa sama pospravlja svojo posteljo - prav vsako jutro, čeprav smo se zmenili, da ju bosta pospravljali sami samo čez vikend. Ampak zgled vleče in zdaj že nekaj tednov vsako jutro svojo posteljo pospravi tudi Palčica.

Tako je moja naloga v njuni sobi samo zračenje. Hvala punčki moji, zlati sta!


ponedeljek, 23. januar 2012

Ogrevanje

Mene vedno zebe. Res. Še poleti, ko je večini ljudi neznosno vroče, mene lahko zvečer pri tridesetih stopinjah - zebe.

Zadnje čase pogosto zebe tudi moje možgane, pa naj še tako smešno zveni. Res je. Preden se v ponedeljek ogrejejo, preteče kar nekaj ur. Včasih se ogrejejo šele v torek.bKar je v mojem primeru lahko precej moteče. 

Mogoče bi morala najti kako primerno možgansko vajo. Ali pa bi najela koga, da bi me ogrel s pozitivnimi plani in optimizmom. 

foto: marmelina.si



nedelja, 22. januar 2012

Umetnica

Za Palčico sem vedno govorila, da čudovito riše, ampak Sredinčica je prava umetnica v naši družini. Danes je v dvajsetih minutah za nas narisala tole risbico.

Na nekaterih delih je uporabila tudi svetleče flomastre, česar pa se na scanu žal ne vidi. Oh, da bi jaz znala tako lepo risati!

četrtek, 19. januar 2012

Ne znam

Ste kdaj premišljevali česa ne znate? Mislim na kakšne majhne in banalne zadeve.

Recimo jaz si ne znam ostriči nohtov na desni roki. Resno. Zato je ščipalka pri mojih štiriintridesetih nujen del mojih pripomočkov za osebno nego.

Ne znam recimo nastaviti niti ene stvari v zvezi z našo centralno kurjavo. Če se zgodi, da moje bolje polovice več dni ne bi bilo doma pa bi kaj crknilo, bi morala klicati serviserja.

Ne znam nastaviti ure na pečici. Mogoče se zdi smešno, ampak če ura ni nastavljena, pečica ne deluje. In ko je bil moja boljša polovica en mesec v Kanadi in je vmes zmanjkalo elektrike je bila pečica cel mesec neuporabna, ker nisem znala nastaviti presnete ure (priznam, jaz sem bila prepričana, da se je pokvarila).

Še marsičesa ne znam. Ampak za danes bo kar dovolj.
Česa pa vi ne znate?

foto: svetizbesed.com

torek, 17. januar 2012

Spremembe

Zadnje čase (ne samo zadnje) naše življenje teče s strahovito hitrostjo. Vse se spreminja okrog mene, ne da bi imela trenutek ali dva, da bi se s tem v miru sprijaznila in sprejela.

Ne rečem, da so vse spremembe slabe. Samo nove. Jaz pa, obsedena s planiranjem in predvidljivostjo, takšne zadeve relativno težko sprejemam. Verjetno me ravno zato življenje ves čas postavlja v takšne situacije, ker je, iskreno povedano, takšno sprejemanje vsakokrat lažje in hitrejše.

Sprijaznila sem se, da letos leta pač ne bom mogla splanirati naprej. Ne vem ali bomo lahko šli na dopust. S tem, da Toscane vsaj letos ne bom videla, sem se sprijaznila in me pravzaprav niti ne gane preveč. Da bi le lahko sproti plačala položnice.

Na srečo je tudi nekaj stvari, ki bodo ostale na svojem mestu, ne glede na to kako se bo naše življenje odvijalo odslej. Recimo to, da gre jeseni Sredinčica v prvi razred. In  Palčica v četrti. Pa da bova septembra z mojo boljšo polovico par že deset let. Deset kratkih in razgibanih. Dolgčas nama res ni bilo nikoli.

Tudi to, da bo življenje še naprej razgibano.

Pred leti bi me ta nepredvidljivost popolnoma vrgla s tira. Zdaj me le še sem in tja. Redni bralci mojega bloga veste, da zadnje mesece prehajam iz ene skrajnosti v drugo. Iz zaupanja, da bo vse v redu v obup in stanje strahu kako bomo preživeli. In misli, le kaj sem mislila, da sem šla na to pot.

Kaj delam narobe? Razmišljam v napačnem času. Ne o sedanjosti, ampak o preteklosti in prihodnosti. Vsi vemo, da preteklost spada tja, kjer je - v preteklost. Prihodnosti ne zna napovedati nihče, sicer bi bili vsi vedeževalci bogati. Zakaj bi torej mislila, da jo bom znala napovedati jaz?

Največ kar lahko naredim je, da dam od sebe največ, kolikor zmorem.


Kratko in jedrnato

Nekako takšno je bilo moje današnje srečanje s spoznanjem, da moj zavod zdaj čisto zares obstaja in ni več samo imaginarna slika v moji glavi.

Najprej sem sedla in prvi občutek, ki me je prevzel, je bil strah. Zaradi dokončnosti ustanovitve. Zaradi dejstva, da sem od danes naprej odgovorna še zanj in da bom vsak cent, ki ga bom dobila, morala zaslužiti sama. Pri kreditu in treh otrocih.

Tudi zaradi neizpodbitnega dejstva, da zdaj nisem več upravičena do nobenega nadomestila na Zavodu za zaposlovanje. Hmmm.

Potem me je zagrabilo veselje. Recimo, da je to zdaj drugi korak (prvi so bili uspešni sestanki).

Potem sem se odločila, da je moj zavod in dejstvo, da je tudi moja boljša polovica našel novo službo, dober razlog za proslavljanje. In sem povabila na kosilo še svaka, ki mi je v teh mesecih ogromno pomagal in svojo super truper taščo.

Otroci so bili pridni, hrana odlična. Račun nizek ;)
Hehe, odlično praznovanje pravzaprav.

Jutri je nov dan. Me pa zanima kakšni bodo moji občutki zjutraj. Bom vesela? Navdušena? Me bo strah?

Ljudje smo res zanimiva bitja. Vodijo nas vzgibi, ki jih ne znamo in ne zmoremo nadzorovati. Ne na dolgi rok. To so naša čustva. So stalni spremljevalci slehernega dne našega življenja, naših uspehov in naših padcev, jih povzročajo ali jim sledijo. Konec koncev smo vsi prikrito ali odkrito njihovi sužnji, pa naj si to priznamo ali pa ne.


Uradno

Tako je. Sodni mlini so zmeli svojo moko in od včeraj dalje sem uradno direktorica Zavoda Za Jutri.

Ko sem se našla v AJPES-ovem seznamu, me je skoraj kap :)
Zdaj sem v fazi počasnega dojemanja.

Potem moram pa v akcijo. Ker sem od včeraj dalje namreč menda tudi  samozaposlena.



ponedeljek, 16. januar 2012

Se je spomnite?

Sapramiške? Mogoče si lahko spomin obudite tukaj ;)

Prijateljstvo

Prijateljica je tista, ki zna v nekaj stavkih tvoje razpoloženje iz žalosti spremeniti v konstruktivno jezo. Tako, da se nehaš smiliti sama sebi in ugotoviš, da si mogoče pretiravano reagirala.

Prijateljica je tudi tista, ki te takoj, ko pride v službo, pofočka na gmailu. Te podpira in pomaga. In da kakšno novo fino idejo. Ali pot kako jo izvesti.

Srečko sem. Draga prijateljica, hvala da si me pred leti našla na forumu :)

Ko se bom spomnila, kje sem fotografijo našla, bom dodala tudi vir.

nedelja, 15. januar 2012

Siv las

Ne, tokrat ne moj. Ker če bi bil moj, naslov ne bi bil v ednini.

Sredinčičin. Ja, res je. Pred nekaj dnevi smo bile punce pri frizerki in glej ga zlomka kaj je našla na Sredinčičini glavi. Čisto ta pravi siv las.

Si predstavljate kako stresno mora biti njeno življenje pri petih in pol? ;)


sobota, 14. januar 2012

Petek

je super dan za nov začetek. Včerajšnji je zame prinesel tudi absolutno pomanjkanje časa. Če sem krenila od doma ob pol osmih, sem se vrnila ob treh. Razen dveh sestankov, ki sta trajala skupaj dobro uro in kratkega postanka za čaj pri sestri, ki je trajal celo manj, sem ostali čas prebila v avtu.

Težko bi se navadila na ustavljanje na bencinskih, da grem na wc :)

Najpomembnejša povratna informacija včerajšnjega dneva, ki mi je polepšala dan (in vikend) je, da eno od direktoric kličejo z drugih sorodnih inštitucij (ki sem jim poslala ponudbe) in jo sprašujejo kaj pa je ta Zavod Za Jutri? Nekaj novega? Zanimivega? In všeč jim je ime zavoda. No, meni tudi, tako da jih razumem.

Skratka potem, ko sem se vrnila, sem pobrala vse tri mladičke (moja boljša polovica je namreč delal popoldan), šla z njimi v trgovino in potem domov. Popoldan sem morala pripraviti še dva informativna izračuna in ju poslati, kar mi pri treh skakalcih okrog mojega računalnika, seveda ni uspelo. In sem delala še zvečer. Da sem si zapisala kaj vse sem se dogovorila na sestankih in kaj vse moramnarediti naslednji teden.

Potem pa se je začel vikend. Danes sem se pošteno naspala. Popoldan odhajamo na rojstni dan. Jutri smo povabili prijatelje na palačinke. Ker proslavljamo novo službo moje boljše polovice.

Za piko na i sem izgubila že dva kilograma od treh. Jupi! Še en.

Lep vikend želim tudi vsem vam. Naj bo vsaj tako sončen kot naš. Naslednji teden bo namreč NORO deloven :)


četrtek, 12. januar 2012

Velenje

Kako lepo se je pravzaprav peljati na sestanek v Velenje. Najprej me je izposojeni Garmin peljal krog in krog čez okoliške vasi, kar je bil, glede na to, da je bilo jutro res čudovito, krasen, čeprav nenačrtovan izlet. Sploh ker mi ni bilo treba gledati na zemljevid, ampak sem se pustila voditi.

Še lepše je, če te na sestanku sprejmejo prijazni ljudje, ki poleg vsega menijo, da bi lahko tvoja ideja postala celo izbirni predmet študijskega programa. Poleg vsega sem dobila še kavo in pripombo kako čudovito ime zavoda sem izbrala.

Če ta dan začini še odpoved moje boljše polovice, ker je včeraj podpisal pogodbo v novi službi, še toliko bolje. 

Za piko na i sem uspela polepšati dan svojemu svaku, ko sem se nenapovedano v Šentjutrju povabila na kavo. Ki jo je plačal on, hehe, ker sem na poti ugotovila, da nimam prebite pare.

Jutri me čaka pot v Maribor in Mursko Soboto. Da bi le bila tudi tako pozitivna kot današnja.



sreda, 11. januar 2012

Načrt

Današnji načrt je kul. 

Ponoči sem spala kot ubita. Res. In se zjutraj zbudila prav dobre volje. Potem pogledam še na spletno stran zavoda in deluje! Juhuhu, dan se je res začel fino. Stran mi je všeč. Fotosešn je prinesel v redu fotko, s katero sem čisto zadovoljna.

Malo mi je plane pokvarila sicer boleča glava in sinusi, ampak moj zdravnik po telefonu pravi, da nimam pojma in da nimam vnetja sinusov. Da če bo slabše, naj pridem na pregled. Tudi prav. Bom upoštevala njegova navodila in bomo videli ali je učinek tak kot bi moral biti. V končni fazi je zdravnik, kajne? On že ve kaj govori.

Pa nič zato. Moja dieta je pravzaprav super. Odkar sem malo bolj lačna (pa nisem, ker spijem veliko čaja, ki ga že tako moram zaradi prehlada), se veliko bolje počutim. Obilje očitno le ni tako zelo "fajn". Če ga je preveč.

Danes moja boljša polovica podpiše pogodbo za novo službo. Ja, vse se je uredilo. Še sreča. 

Načrtov je še veliko, časa malo manj. Je pa zato verjetno pametno, da se uresničevanja lotiš malo po malo. Da bi iz tega nekoč morda zraslo veliko.

foto: plan-e.si








torek, 10. januar 2012

Bioritem

Neverjetno kako se spreminja moj bioritem. 

Ponavadi najlažje delam dopoldan. Zdaj, ko sem prehlajena, se mi zdi, da moji možgani začnejo delovati šele zvečer. Mogoče tudi zato, ker sem takrat obkrožena s tistimi, ki jih imam rada (pa čeprav trije od njih spijo). Ali pa zato, ker se mi do večera ravno odmaši glava ;)

Mogoče pa danes na moje počutje vpliva dejstvo, da sem že skoraj prestala prvi dan hujšanja. In se v bistvu dobro počutim. Ok, lačno, ampak dobro. Ker zadnje mesece sem se večkrat spraševala zakaj pravzaprav jem. Ko sem že sita. In mi pravzaprav nič ne manjka. In hrana ne paše. 

Glede na to, da sem budna že od štirih zjutraj, grem vendarle zgodaj spat. Računam namreč, da se bom jutri zbudila dobre volje. Vsaj tako sem se odločila.

In ne, nimam verificirano bipolarne motnje. Samo veliko strahov in veliko energije, ki jo vlagam, da bi ostala optimistična. 

Tako bo bjo, kajne Petra?






Samopodoba

je neskončno pomembna zadeva pri prav vsem kar počneš v življenju - pa naj bo to prijateljstvo, odnos s partnerjem in otroci ali poslovni svet.

Samopodoba je velikokrat tista, ki pogojuje razliko med uspehom in neuspehom - med tem ali smo dano sposobni izkoristiti do konca ali pa svoje prednosti vidimo kot pomanjkljivosti in jih prej skrivamo kot poudarjamo.

Pa vendarle na samopodobo vpliva ogromno stvari. Nekatere teh prihajajo od zunaj in jih je relativno lahko spremeniti  že samo z obiskom frizerja, krajšo dieto, novim oblačilom, večina pa prihaja od znotraj. Te so mnogo bolj trdovratne in jih je težje nadzorovati - zlasti v trenutku, ko si utrujen, ko te obhajajo dvomi in ko te je strah.

Samopodoba je ponavadi na preizkušnji tudi takrat, ko se obetajo večje spremembe. Recimo menjava službe, nova pot, selitev, poroka... 

Moja samopodoba zadnje čase neverjetno niha. Od dni, ko se že zbudim samozavestna in se dobro počutim v svoji koži, do takšnih, ko pravzaprav ne vem kaj bi sama s sabo, ko dvomim v pravilnost sleherne odločitve, ki jo sprejmem ali jo bom morala sprejeti. 

Mogoče nimam dovolj trde kože, da bi se šla podjetništvo. Mogoče sem pretirano idealistična. Verjetno je finančno zaledje prešibko, da bi bilo tveganje upravičeno. Ali pač.

Ugotavljam, da včasih neskončne zaloge energije porabim za eno samo stvar - da sama sebe prepričujem, da zmorem, da bo vse v redu, da je vsak začetek težak, da ne smem biti preveč občutljiva... ker realno gledano res nimam kakšnega trdnega razloga, da bi me tako intenzivno obhajale takšne misli. Razen strahu. In vsi vemo kakšen je strah - znotraj votel, zunaj ga pa nič ni.

Vedno bodo okrog mene tudi ljudje, ki v mojo idejo ne bodo verjeli. Vedno bom srečevala ljudi, ki mi bodo razlagali, da mi bo težko. Da v tem ni denarja, da bi lahko od njega živela. Ampak v resnici - kakšna pa je alternativa ta trenutek? Ni je. 

Najprej se moram naspati. In zgubiti tri kilograme, ki težijo mojo samopodobo. Iti k frizerju, da mi bo pogled v ogledalu bolj všečen.

In delati. Toliko, da za strahove ne bom imela časa. Zdaj sem, kjer sem. Če ne bom dala vsega od sebe, si ne bom odpustila. Tudi, če imajo skeptiki, ki ne verjamejo, prav.

Samozavest in uspeh - podjetniška dilema o kokoši in jajcu pa je članek iz Financ, ki sem ga prebrala ob drugi jutranji kavi.


foto: žurnal24.si

ponedeljek, 9. januar 2012

Fotosešn

Tako je. To bom počela jutri.

Za novo spletno stran namreč potrebujem fotko, ki mi bo všeč. Na tej, ki sem jo namreč nanjo nalepila zdaj, izgledam kot plastična naduvana barbika. Pa ne po lepoti, pač pa po zategnjenem pogledu na njej.

Ko bom z njo zadovoljna, bo našla svoje mesto na strani. Potem gre stran na internet.

Hehe, iz čiste nečimrnosti si želim, da bi mi bila fotka všečna. In da ne bi pol dopoldneva obsedeno buljila vanjo in ugotavljala kako presneto sem se zredila :)

foto: FB

Delovno

Takšno je trenutno vzdušje za mojo mizo.

Zjutraj sem se vrnila s prvega od štirih sestankov ta teden. Potem sem začela. In naredila do zdaj mogoče eno desetino stvari, ki jih moram narediti ta teden, sploh upoštevajoč dejstvo, da bosta četrtek in petek dneva, ko me večino dopoldneva ne bo v "pisarni".

Hmmm. Toliko, da boste vedeli čemu od mene ni nobenega glasu. Tako ali drugače.

Polna luna mi pri tem ni v pomoč - danes je namreč za mano ena najdaljših in hkrati najkrajših noči. Verjetno poznate - tistih, ko se noč neskončno vleče, hkrati pa je prekratka in zjutraj že vstaneš utrujen. Tako sem danes vstala jaz. Še na levo nogo poleg tega. 

Danes torej nisem preveč dobra družba. Zato se bom javila raje kasneje ali jutri, ko bom bolj "pri sebi".


petek, 6. januar 2012

Nenavadno srečanje

Živimo v relativno odročnem kraju. Kar pomeni, da sicer imamo eno sosedo, ki ima hišo malo nad našo, ostali sosedje pa so oddaljeni vsaj nekaj sto metrov. Našo hišo v glavnem obkroža gozd. Tudi pot do nas večinoma poteka po gozdu, kar pomeni, da so srečanja s srnami, zajci, lisicami in vevericami precej običajna. 

Ampak srečanje, ki smo ga doživeli pred nekaj dnevi na poti domov je bilo nekaj posebnega. Ne, nismo srečali žirafe ali slona, samo lisico. 

Vsaj petsto metrov je tekla pred avtom - po cesti. Vsake toliko se je ustavila (in mi z njo) in nas gledala. In čakala ali se bomo kam odstranili ali ne. Potem je spet stekla naprej (po cesti seveda) in mi smo peljali za njo. Potem se je spet ustavila in nas opazovala. 

Mezinček je na zadnjem sedežu navdušeno vzklikal "vou, vou", ker je mislil, da je pes. Punci sta si jo ogledali še veliko bolj natančno kot v živalskem vrtu, kjer je vedno skrita kje v grmovju. Te naše lisičje prijateljice pa nismo prav nič motili. Ne avto, ki je ropotal za njo, ne luč, ki jo je osvetljevala. Čisto umirjeno je stekla še nekaj metrov naprej in nas spet navdušeno občudovala.

Vmes se je za nami nabralo kar nekaj avtomobilov, katerih vozniki so se verjetno spraševali kaj počnem, ko sem ustavljala vsakih nekaj metrov. Srečali smo sprehajalca, ki je šele potem, ko smo se že tretjič ustavili, ugotovil, da je to pravzaprav lisica in ne pes.

Mislim, da je bilo to do sedaj moje najzanimivejše srečanje v naših krajih. 

četrtek, 5. januar 2012

Lužica

Še ena od sprememb, ki nas je doletela letošnje leto je Mezinčkov pohod na kahlico. 

Punci sta se od pleničk poslovili precej pozno, Mezinček pa še ni star 18 mesecev. Ampak je prav 1. januarja iz kopalnične omare v dnevno sobo privlekel kahlico in oznanil, naj ga slečemo. Tako, da si je kar sam slekel hlače.

Ker sem zadevo vzela bolj za hec kot zares, sem ga res slekla. In je sedel nekaj minut na kahlici. Ko pa je vstal z nje, nas je notri čisto resno čakala prava lužica. In naslednji dan še ena.

Zdaj se igramo s kahlico - kadar jo prinese iz kopalnice, lahko sedi na njej. Včasih z uspehom, včasih ne. Je pa cel žur, zlasti kadar potem sam sebi ploska: "Bavo, bavo!"

Res, bravo mali Mezinček!


THE DAY

Danes je THE DAY - dan, ko se ob enih odpravim do notarja, položim ustanovni kapital in... čakam na vpis v Ajpes. Potem bom tudi uradno ustanoviteljica in direktorica Zavoda Za Jutri. Hehe, jaz, direktorica. Res hecno.

Danes je torej dan, ko zadeva postaja dokončna. Do zdaj sem imela možnost, da bi si premislila. In možnost, da bi še do konca aprila prejemala nadomestilo za brezposlenost. Od dneva, ko bo zavod vpisan v Ajpes pa sem sama svoja. V vseh pogledih.

Sama bom morala plačevati prispevke. Sama bom morala skrbeti, da bo denar pritekal na račun zavoda. In sama bom morala zaslužiti sleherni cent, ki bo pritekel.

Me je strah? Seveda. Imam pomisleke? Ne. Nič več. Mislim, da sem z njimi opravila potem, ko so moje predstavitve pogorele na celi črti. Iz tega sem se naučila, da ne smem obupati in da se moram iz napak učiti in iti naprej. Zdi se mi, da je to za začetek kar v redu pristop. Več od sebe pač ne morem zahtevati.

Naredila sem novo spletno stran (tokrat na spletnem programu, da je urejanje res enostavno in hitro). Ko bo Ajpes rekel, da sem uradna, jo bom objavila. Lepa je. Všeč mi je. In ima tudi blog. In imela bo tudi datume delavnic. Po novem se namreč imenujejo delavnice, ne predavanja.

Rabim še eno svojo fino  fotko. Ker tista, ki sem jo dala gor, mi ni preveč všeč.

Trdo delo se šele začenja. Ampak dokler ne bom obupavala, bo v redu. Na nove zmage torej!


foto: vecer.com


Auva!

Včeraj popoldan se je moj opevani ganglij na desni roki (tista bula, zaradi katere me je roka tolikokrat bolela) končno srečal s kirurgom v Jeseniški bolnišnici. Naj povem, da so tam res tako prijazni, da imamo srečo, da lahko izbiramo med Ljubljano in Jesenicami, ker jaz grem samo še tja.

Skratka, punkcija je trajala le nekaj sekund in ni bila niti pod razno podobna tistemu, česar sem se bala - zanimivo, po treh porodih brez lajšanja bolečin me je zobarja in takšnih majhnih brezveznih posegov še vedno strah. Jasno sem vprašala ali boli in zdravnik pravi, da malo zapeče. Pa ni. V bistvu sem čutila manj kot kadar mi vzamejo kri. Tako da je bil strah popolnoma odveč. Potem sem se tudi sama lepo odpeljala domov.

Potem pa se je začelo. Seveda je nemogoče ne uporabljati desne roke dva dni - mogoče bi še nekako šlo, če Mezinček ne bi bil tako majhen. Ampak po pol ure z Mezinčkom me je začelo boleti na vsak minimalni premik roke. Da ne govorim kako boleča je bila vožnja domov, ko sem morala z roko prestavljati. Auva še enkrat.

Danes je veliko bolje. Včeraj me je namreč skrbelo kako bom danes opravila pri notarju (več v naslednji objavi), če se ne bom mogla podpisat ;)

Skratka, če bom počivala, menda obstaja verjetnost, da je tale moja neprijetnost na desnem zapestju odstranjena za vedno. Če ne, jo bodo še dvakrat punktirali, potem sledi operacija. Upam, da je to to. Torej, držimo pesti (ps: danes levo ;))

Izgledalo je pa nekako takole. Pred punkcijo, seveda.


sreda, 4. januar 2012

Balet

Zelo rada imam balet. Spomnim se, da mi je očetova bivša, zdaj že pokojna, ko sem bila stara 14 let obljubila karte za Labodje jezero. In spomnim se, da je bilo prvič, da sta se sprla in jih zaradi tega nisem dobila. Tudi kasneje je z njim večinoma poračunavala račune preko nas, ampak kasneje sem se tega navadila in me ni več prizadelo.

Skratka kart nisem dobila. Celo popoldne sem prejokala v svoji sobi.

Balet pa še vedno obožujem. Tudi moji punčki ga in ko je umrl moj tast sem kupila štiri karte za predstavo Silfida v Cankarjevem domu. Da bomo punce imele svoje popoldne. 

Tako smo se 29. decembra odpravile na Silfido v Ljubljano. Balet je bil res čudovit - ne predolg in ne prekratek, tako da smo vse štiri resnično uživale. Je pa res, da so kostumi tudi tako vedno čudoviti, da ne govorim o scenografiji. Božansko. Tjaša Kmetec, ki je plesala glavno vlogo, je po odru kar drsela, tako neslišni so bili njeni koraki, gibi njenih rok pa kot piš vetra. Čudovito!

Punci sta že veliki in lahko v takšni predstavi res uživata, tako da pridno spremljam program, če zasledim kaj primernega. Kaj, česar še nismo videli ;)

In ko bom velika, si bom privoščila nekaj samo za svojo dušo - vpisala se bom na balet za odrasle :P

foto: Opera in balet Ljubljana

Poklic

Pri Palčici v šoli so tik pred počitnicami pisali test pri okolju (za tiste, ki nimate šolskih otrok - predmet se imenuje Spoznavanje okolja in je nekaj podobnega kot SND, ki smo ga imeli včasih mi). Domov je včeraj prinesla ocenjevalni list, kjer piše, da dosega vse cilje, učiteljica pa je zraven dodala svoj pripis: "Poklic staršev!!!"

Za očka bi mogoče še lahko razložila kaj približno dela (vendar je ljudi, ki delajo to, kar dela on, v Sloveniji presneto malo), ni mi pa jasno kako naj bi razložila kaj delam jaz. 

Še meni se namreč dogaja, da kadar me vprašajo (običajno za statistiko) kakšen je moj poklic, ne vem kaj naj odgovorim. Ko začnem potem filozofirati in razlagati kaj pravzaprav delam, kaj pa sem študirala in kaj sem delala doslej, večinoma moji poslušalci obupajo in rečejo:"Potem pa napišite kar tisto kar ste študirali." Na koncu sem tako na večini papirjev diplomirana vzgojiteljica, čeprav sem v vrtcu delala le nekaj mesecev. 

Kako naj bi potem Palčica razložila kaj sem po poklicu, če še odraslemu tega ne uspem razložiti? Kaj pa bi vi rekli, da sem "po poklicu"? 


torek, 3. januar 2012

Nepričakovano

"Nepričakovan dogodek bo postavil vaše načrte na glavo. Ne trudite se, da bi izpadli prijazni, pač pa najprej zavarujte svoje interese. Vsak je sam svoje sreče kovač." Takšen je moj današnji horoskop.

Ja, nepričakovano sem zaj... In to ne kogarkoli, pač pa svojo boljšo polovico. Na razgovor za novo službo sem ga poslala z napačnim zneskom. Plače, pod katero se ne bo spustil.

Zdaj, ko je zadeva tik pred sklenitvijo pa se je zapletlo. Moja boljša polovica je šel za vsak slučaj preverit. In ugotovil, da sem se uštela - za kar 200 eur! Ne da bi bil jezen name, daleč od tega. Ampak tik pred tem, ko si bi lahko vsi oddahnili, ker bi po dolgem času lahko delal spet nekaj kar ga veseli in bi domov hodil boljše volje kot zdaj...

Danes sem razočarana sama nad sabo. Ne zato, ker se zadevi nisem posvetila tako kot bi se morala (pri vsem kar počnem naenkrat niti ni čudno)- ampak zato, ker sem popustila ravno tam, kjer je najbolj pomembno. Za vse nas.


Novo

Ne, novo ni samo leto.

Pri nas je veliko novega.

Nov je recimo zvonec na mojem telefonu. Pa novica, da moja babica odhaja v dom, da jo bom lahko večkrat obiskala.

Novo je tudi to, da moja boljša polovica lahko izbira službo.

Pa to, da bom v kratkem čisto zares direktorica. Novo je posledično tudi to, da kmalu uradno ne bom več brezposelna.

In to, da sem se nehala sekirat za vsako stvar.

Nova bo moja spletna stran. Ker sem ugotovila, da mora izlgedati bolj profesionalno. In tako, da mi ne bo vzelo neskončno ur, ko bom kaj dodajala ali popravljala. Ker zdaj se ne upam popravljati čisto nič.

Novo je tudi to, da je Mezinček ves prehlajen in smo ga danes (se spomnite, enako kot lani) peljali k zdravniku. Ampak takrat je imel bronhiolitis, danes pa ne. Tako da gre jutri lahko v vrtec.

Veliko je novega, ja. Še več bo. Ampak ta trenutek me ni strah. Bomo pa videli kaj bo prinesel čas.


Sklep

Če bi rekla, da so za nami super truper počitnice, bi se zlagala. So pa imele nekaj svojih trenutkov, ki si jih bomo zapomnili še dolgo časa.

En izmed njih je prav gotovo večerja pri Petri. Prvič, družba je bila super. Tem za pogovor nam ne bi zmanjkalo tudi do jutra. Načeloma ne maram rib (hobotnična solata je tu svetla izjema, tudi kalamare imam rada), ampak ribica, ki smo jo jedli pri njiju je bila božanska. Tako božanska, da sem naslednji dan sanjala o tem, da bi jo jedla še enkrat.

Tudi silvestrska zabava je imela svoj čar. Kljub temu, da sem zaspala šele malo čez tretjo in vstala malo prej šesto. Ampak vstala sem dobre volje, kar ni za jemati vnemar.

Tako sem sklenila: v letu 2012 bomo večkrat jedli ribe. Pa več se bomo družili s prijatelji.