petek, 22. april 2011

Kolobarjenje

Že večkrat sem ugotovila, da sem, odkar sem izgubila svojih 15 viška, precej obsedena s svojo težo. Da se razumemo, nimam nobenega zares pametnega razloga (sploh pri treh otrocih), da bi se pritoževala nad svojo postavo.

Od krvavo izgubljenih 15 viška je minilo približno dve leti. Vmes sem še rodila in zdaj pri Mezinčkovih devetih mesecih imam več ali manj ves čas približno enako težo. Po domače - "gliham" številko na tehtnici za dva kilograma gor dol recimo na mesečni ravni. En teden diete (ki se je držim recimo "malo manj strogo" za tri ne-dietne tedne (beri, ko lahko jem sladkarij skoraj toliko, kolikor duša poželi). Imam torej zgornjo in spodnjo mejo dovoljenega.

Kolobarjenje? Oba kilogramčka se nabirata in izgubljata na istem mestu - okrog pasu. 

sreda, 20. april 2011

Obsedena s planiranjem

Se je zgodilo, da je moja ne več virtualna prijateljica za svoj članek načela temo o planiranju. Seveda sem suvereno odkrila, da pravzaprav niti nisem tako zelo obsedena s planiranjem.

Moja nevednost pač ni trajala dolgo - včeraj so nam namreč zavrnili vlogo za vpis v vrtec za Mezinčka. Kar načeloma, odštevši mojo obsesijo s planiranjem niti ni tako huda tragedija kot bi lahko bila, če ne bi bila moja tašča doma. Seveda sem se tudi po predpisih pritožila, ker enega od kriterijev za točkovanje niso upoštevali, kar pa najbrž niti ne bo spremenilo naše težave (ne na bolje, ne na slabše). Vendarle je šele april in do septembra je še nekaj časa.

Ampak.... seveda sledi ampak. Ampak jaz sem zaradi tega čisto paf. Na tisti smešen nevrotičen način, ker v enem od mojih predalčkov je nastala velika zmeda. Ker ni po planih! 

Torej, kot sva ugotovili z Lesičko - ustanavljamo Društvo obsesivnih planerjev. Dnevni red prvega sestanka:
1. Ustanovitev
2. Kako preživeti kadar se podere plan?
3. Razno

Sprejemamo člane, obsesivne planerje :)


petek, 08. april 2011

Pomlad je moj najljubši letni čas

... poleg poletja in jeseni, seveda :)

Vsako jutro, ko z Mezinčkom pridrencava v dnevno sobo, naju čaka najlepši razgled na celem svetu. Velika okna, za katera sva se odločila med obnovo, se večkratno obrestujejo.

Tudi lanska jesen je bila hvale vredna - vzeli smo si namreč čas in v korita na okenskih policah dnevne sobe posadili moje najljubše cvetje - tulipane. Od včeraj dalje mi polepšajo jutra, zato jih z veseljem delim z vami. V dnevno sobo prinesejo toploto in sončne žarke. Tudi kadar je oblačen ali deževen dan.


četrtek, 07. april 2011

Še ena o modernih moških - tokrat samskih

Moja boljša polovica in jaz sva imela veliko srečo, da sva se spoznala. Ampak tam se je najina sreča nehala - sreča v pomenu besede "luck". Da sva kjer sva in imava kar imava, sva se oba morala odreči marsikakšni svoji želji, požreti tudi kakšno grenko na svoj račun, včasih ko si nisva bila najbolj všeč pa potrpeti in počakati na to, da sva si bila spet vsaj toliko, da sva se lahko začela pogovarjat o tem kaj je narobe.
No, v tem sva si domnevam podobna še z veliko večino tistih parov, ki se zavedajo zakaj so skupaj in zakaj gradijo skupno prihodnost, sedanjost in preteklost. Ker imava enake prioritete, nama večinoma kar uspeva.

Tozadevno imava veliko srečo - namreč, da sva se našla in da imava sploh možnost to početi skupaj.

Imava pa tri prijatelje, ki so v najinih letih (torej vsi trije starejši od trideset) in še vedno samski. Ne zato, ker nikoli prej ne bi imeli kakšne punce, daleč od tega. Vsi trije so si nekoč resno zastavili razmerje, kar pa se potem žal ni izšlo.  
Sprašujem se ali smo ženske res toliko trdnejša bitja, da toliko lažje prebolevamo izgube? Ali pa nam je toliko težje živeti brez topline bližnjega? Mogoče se lažje predamo nekomu drugemu, kljub temu, da se zavedamo možnosti, da bomo prizadete? Ali pa se lažje prilagajamo? No, morda pa je to zgolj naključje - da so vsi trije moškega spola? In da so se v tistem razmerju obnašali kot "copate"?

Skratka, najini trije samski prijatelji niso ne grdi, ne neumni, ne sebični, ne obnašajo se kot k..., v glavnem z nobenim od njih ni pravzaprav čisto nič narobe. Pa so kljub temu še kar sami. 
Vsi trije si želijo otrok in normalnega življenja, to pa je žal samskemu moškemu veliko težje izvesti kot  samski ženski, se strinjate? 

Imajo pa vsi trije še nekaj skupnih lastnosti - vsi trije so garači in srčni ljudje. Vsi trije so se tudi vdali v usodo, da ženske, ki bi jim ustrezala pač ne bodo dočakali.  








In tako kot vedno ugotavljam, da imava res veliko srečo. Srečo, da sva se spoznala in da sva en v drugem prepoznala možnost tega, kar danes živiva. Želim si, da bi takšno srečo imeli tudi drugi srčni ljudje.



torek, 05. april 2011

Za piko na i - kraljestvo malega Mezinčka

Tu nimam veliko dodati, razen da ima zdaj tudi Mezinček svoj mali raj.

 


Bi rekla, da mu je precej všeč :)))

Še najin kotiček

Končno sem prišla do svoje fototapete!

 (kabli se bodo seveda še pospravili)





Ste opazili, da lučke na vzglavju spreminjajo barve?

Za intermezzo - kopalnica

Najbrž nisem omenila, da sva v tem sklopu prenovila tudi spodnjo kopalnico, ki zdaj izgleda nekako takole:





Kako se vam zdi?

Končano - najprej dekliška soba

Manjka še nekaj manjših detajlov, ampak takole nekako izgleda naše prenovljeno kraljestvo.

Dekliška soba - seveda sta jo že sami "aranžirali" ;)


 Najnovejša pridobitev je seveda pisalna miza:


Spalni del sobe je nežno vijoličen:



Sredinčičino kraljestvo (Lesička prosim popravi, če sem narobe oblikovala svojilni pridevnik):


Palčičino kraljestvo:


Moj najljubši nakup - ogledalo:



Vam je všeč?

V nadaljevanju - najina mini spalnica.

ponedeljek, 04. april 2011

Ne vikend, prav konkreten delovni teden!

Opremljanje in prenavljanje je moja strast odkar pomnim. Kdor me pozna, mu je to kristalno jasno.
Na srečo je temu mojemu veselju naklonjena tudi moja boljša polovica, tako da si vsake toliko zares lahko dam duška v najini hišici.

Na srečo imam za to ponavadi dovolj izgovorov - zadnji je bil da punci potrebujeta novo sobico, ker v njuni prejšnji ni bilo prostora niti za eno, kaj šele dve pisalni mizi. In ker Palčica obiskuje (in počasi končuje) že drugi razred, sva se odločila, da preseliva spalnico v njuno sobo in njuno sobo v spalnico.

Takšna selitev pa ni mačji kašelj. Najprej je bilo treba vse umakniti, prebarvati (seveda na popolnoma nove barve), pospraviti, kupiti novo pohištvo za punci...

Tako je danes za nama noro, ampak res noro garaški vikend. Naj takoj povem, da nama najin velikopotezni načrt ne bi uspel, če ne bi imela pomoči najinih prijateljev in staršev moje boljše polovice, ki so prevzeli skrb za tri mladičke.  

V petek sva najela kombi, zjutraj oddala punci v šoli in vrtcu in Mezinčka pri starih starših in letela v Celovec v Ikeo. Vrnili smo se okrog treh, pobrali otroke, razložili kombi, potem pa zviz v Ljubljano vrnit kombi. No, po petih urah Ikee sva bila zvečer pošteno zdelana. Ampak v bistvu sva zdaj imela samo material, ki sva ga glede na pomanjkanje prostora naložila kar na teraso. 

V soboto je moja zlata tašča zjutraj pobrala mladičke - potem pa akcija - razstavljanje in umikanjega pohištva, pleskanje (ubogi Mezinček je imel cel vikend sobo podobno skladišču in ne otroški sobi)... Do sedmih zvečer nam je uspel skoraj nemogoč plan - obe sobi sta bili prebarvani, položena tapeta (amatersko, ampak z veliko vloženega časa in ljubezni), najina soba v glavnem postavljena, pri puncah sestavljena ena postelja.

Nedeljo smo začeli ob pol šestih zjutraj (no, tako kot vsak dan, ker najmlajša dva rada gledata sončne vzhode :)). Ko je tašča prišla po otroke, smo začeli postavljati omare - 4 komade, pa drugo posteljo, potem pa se je šele začela prava selitev - iz sobe v sobo, iz predala v predal, s police na polico.... Neskončna zgodba. 

Trenutno stanje? Precej bomba :)
Sem pa danes ob pol osmih zjutraj najprej pospravila Mezinčkovo sobico. O hodniku in gornji kopalnici raje ne govorim. Plan? Končati vse (tudi detajle) do petka, in potem IZLEŽAVATI cel vikend.

Ko je bila včeraj ura sedem zvečer sem odkrila nove razsežnosti svojih sposobnosti - mislim, da v mojem telesu ni bilo ene same samcate celice, ki me ne bi bolela ob vsakem premiku. 

Najlepši del tega vikenda? Poleg rezultata seveda - sobotno noč smo vsi štirje (razen Mezinčka) prespali v dnevni sobi. Tašča je punčkama ponudila, da lahko prespita pri njej, pa sta odklonili (kar je blizu neverjetnemu), ker sta se tako veselili, da bomo spali skupaj. In res je bilo fino. Zvečer smo se napokali v posteljo (kavč), potem sta punčki poslušali pravljico, midva pa sva si vmes ogledovala gornje nadstropje. Ko sva se po desetih minutah vrnila v dnevno sobo, sta punčki že spali. Babica ju je namreč zjutraj peljala tudi na čistilno akcijo. Trikrat hura za babico, ki je vse tri brez težav pazila cel vikend. 

Za konec dodajam nekaj fotografij tistega, od česar smo se poslovili. V kratkem pa še končni izgled novih sobic. 

ps: Dnevna soba pride na vrsto šele sredi maja ;)