petek, 29. junij 2012

Novost

Se že nekaj časa nisem javila? Ste opazili?

Priznam, ni bilo časa. Punci sta od danes dalje doma, tako da imam lahko mirno vest. Po dolgem času sem pospravila hišo. Celo tiste dele, ki se jih sicer vztrajno ogibam. Kot so recimo stopnice v klet, prepredeno s pajčevinami. 

Čaka me prvi res "frej" vikend. V Beli krajini. Počitek, čvek, uživancija, dobra družba in Kolpa. 

Čaka me velika čistka tudi na blogu. Moj blog ni več moj blog, ampak reklama, in odločila sem se, da ga hočem nazaj. Skratka, na svidenje vrtci in biznis in sploh in oh stvari, ki so postale moj vsakdan, jaz pa nisem več to kar sem bila. Hočem biti spet Olivija, ki je začela s pisanjem bloga in je v tem uživala. Ok, poiščite me po iskalniku in najdite Olivijo. In afere in škandale, ne pa vsega balasta, ki sem ga v zadnjih mesecih dobesedno nasrala sem gor. 

Ja, danes imam čistilni dan. Čistim. Doma. In na blogu. Moji otroci pa medtem na terasi poleg mene v vedru kopajo barbike in dojenčke. V bistvu se je vikend že začel :)



foto: tsmedia.info

ponedeljek, 18. junij 2012

Ponedeljek

Za nami je pravzaprav super vikend. Po dolgem času ponedeljek začenjam sproščeno in skulirano.

Ampak (seveda mora slediti ampak) z dvema bolnikoma v hiši. Prvi je moja boljša polovica, ki je že včeraj popoldan naenkrat zakuhal na spoštljivih 39. Verjetno angina. No, več bomo vedeli po popoldanskem obisku zdravnika.

Druga je Palčica, ki je zjutraj prišla v dnevno sobo z zavidljivo marogasto flekastim obrazom in trupom. No, na srečo se je pri njej zadeva izkazala za alergijo, saj so maroge po Claritinu in tuširanju v dveh urah izginile. Palčica pa je zamudila lep šolski izlet in je bila zato zelo žalostna. 

Ampak, sonček sije. Toplo je in po dolgem času ne delam zavita v deko in debel pulover. To pa je veliko vredno. 

Lep ponedeljek vam želim, kljub temu, da je.... ponedeljek.


torek, 12. junij 2012

Bistvo?

Sem in tja, precej manjkrat kot bi bilo koristno, se ustavim in vprašam; kdo sem? Kaj sem? Kaj bi rada? Kaj potrebujem? Kaj je zame najbolj pomembno?

Naj opozorim takoj na začetku - če težko prebavljate dolge (ali dolgočasne) osebne izpovedi, tokratno objavo raje preskočite.

Torej, rabim dopust, in to sem že večkrat ugotovila. Ampak dopust, ko ves čas na tihem premišljuješ kaj vse je treba še narediti, v bistvu ni dopust. Torej ta še nekaj časa odpade.

Želim si - en cel dan z mojimi. Na soncu. Brez ure, brez telefona, po možnosti v kratkih hlačah in dobri družbi. In ob kozarčku vina. Ki je ves čas poln - lahko razumete čisto po svoje. 

Kdo sem? Sem frajerka, ker sem se spustila v pustolovščino, ki se ji reče moj zavod? Ne. Niti najmanj. Sem nora? Mogoče. V bistvu bistva pa sem samo nekdo, ki se kot marsikdo drug te dni samo bori za preživetje sebe in svojih najbližjih. Sem poštena? Mislim, da ja. Vsaj trudim se biti. Če kaj pozabim, če komu naredim krivico, me žre. Preveč se ukvarjam s tem koga (in kaj) drugi vidijo v meni. Sploh, če je to kdo, kdor v resnici nisem.

Najpomembnejša zame je družina. Moji otroci, moja boljša polovica. Brez njih me ni. Takoj za njimi moja širša družina, kamor spada tudi vse širno sorodstvo po strani moje boljše polovice. Ki so me prvi dan sprejeli za svojo in so mi (pre)mnogokrat bolj družina od moje lastne. Ampak tako pač je. 

Ne maram laganja in pretvarjanja. Včasih sem raje tiho kot da bi rekla kaj, kar bi koga lahko prizadelo. Ne maram, da je ljudem hudo. Tudi tistim ne, ki mi v bistvu niti niso blizu. Lažnivcev in spletkarjev ne maram v svojem življenju. Imam veliko srečo, da tudi tisti, ki pridejo, hitro ugotovijo, da tu nimajo kaj iskati.

Če bi si lahko zaželela karkoli na svetu, bi si zaželela mir. Ne svetovni kot misice na tekmovanjih, ampak tisti mir, ki je svoj čas bival v meni, pa ga nisem znala ceniti. Tisti mir, ko sem vedela, da bom vsak mesec imela plačo. Da bom lahko otrokom kupila čevlje, ko jih bodo potrebovali. Mogoče si zdaj kdo od vas misli, da sem licemernež jaz. Ker mečem gore denarja v vrtec in hkrati jamram, da ga nimam. Ampak tisti, ki veste od kod je denar, vam je jasno. To pa je zame dovolj.

Želim si na večerjo z mojo boljšo polovico. Ob obali. Rada bi pila dobro rdeče vino, jedla in se smejala, oblečena v kakšno od oblekic, ki jih obožujem. Z globokim dekoltejem. Nalakirala bi si nohte. O ja. Nalakirala bi si nohte. Tudi na nogah.

V zadnjem letu se je v meni nabralo neskončno majhnih in velikih hrepenenj. Nekatera so zamrla, kar tako, sama od sebe. Nekatera rastejo in kot ponavadi jih odslavljam - saj bo, enkrat bo... Avtodom je vsekakor en ood njih. O teh mojih sanjah čivkajo že moji otroci. 

Pa vendarle imam kljub vsemu srečo. Imam dom. In kredit zanj. Imam srečo, da sem ga lahko vzela. Imam super moža, ki mi stoji ob strani in me ima rad točno takšno kot sem. Zdim se mu lepa in seksi in sploh in oh. Imam tri čudovite otroke, ki sem si jih želela od šestnajstega leta. Razkurijo me kot nihče drug, ampak mi vsak dan povejo, da sem najlepša in najboljša mamica na svetu.

Imam prijatelje. Vem, kdo so. In vem kje so. 

V bistvu imam vse kar potrebujem. In še veliko več.



Vem

Danes praznuje moja Petra. Ob pol sedmih pa se mi je, kljub temu, da imava srečo, da najini otroci delijo navdušenje nad zgodnjim vstajanjem, zdelo prezgodaj za voščilo. 

Zato sva poklepetali kasneje. Klicala sem jo s ključem za sestavljanje miz v eni roki in vijaki v drugi. 

Potem me je presenetila druga Petra. Ki je prišla pogledat ali sem v vrtcu. In mi je do konca pomagala sestaviti mize, postaviti k njim stolčke in polepiti stene z živalicami. 

Popoldan smo preživeli v Mezinčkovem vrtcu, kjer so nam otroci pokazali predstavo. Eni bolj, drugi manj, hehe. Ampak jaz sem bila navdušena. 

Kot pogosto zadnje dni, sem potem otroke peljala domov in sama dala spat, ker je moja boljša polovica moral nazaj v službo. Danes celo v svojo - večino popoldnevov zdaj namreč preživlja(mo) v mojem vrtcu. 

Res, prosti čas - kaj je že to? Sem pa med zlaganjem perila iz sušilca (še niste vedeli, da je to moj zen kotiček - klet, mir, tišina) srečala spoznanje. Tokrat me je čakalo v polnem stroju belega perila. Ki je bilo povrh vsega še zmečkano.

Vem kaj me tako zelo mori. Odvisna sem od dobre volje drugih. Od tega ali bo določena gospa na določenem ministrstvu razumela, kako pomemben je vsak dan, ko pri narejenem vrtcu ne moremo delati. Zame, za moj zavod, za otroke, ki nimajo vrtca. In nenazadnje- za njihove starše. Mori me, ker ne morem nič storiti. Samo žre me kaj bi lahko naredila drugače, bolje. Kaj jim ne bo všeč. Kaj bo narobe. Kaj se lahko zakomplicira. In veste kaj? V trenutku, ko tole pišem, sem ugotovila, da s tem nase vlečem slabo karmo.

Olivija, serješ ga! Dobesedno. Moč je v mislih. Če mislim slabo, nase vlečem slabe stvari (ok, priznam, tukaj bi lahko sama sebi tudi argumentirano ugovarjala). Ampak, da se vrnem k bistvu. Vse bo v redu. Res si nisem spočila že dolgo časa, res sva oba na skrajni meji svojih sposobnosti, ampak zakaj zlomka bi moralo kaj iti narobe? Saj sem se v to vendarle spustila zato, da bi bilo prav. Kajne? 

Za Petrin rojstni dan sama sebi torej obljubljam, da bom temo svojih paranoičnih misli začela preganjati z lučjo. Od tega trenutka dalje obožujem gospo na ministrstvu. Res. Popolnoma razumem kako težko je njeno delo. Kakšno odgovornost ji nalaga. In kako preobremenjena je za tako majhno plačilo. 

ps: Kakšno uporabno poznanstvo na dotičnem ministrstvu bi mi kljub moji spreobrnitvi prišlo presneto prav ;) 


ponedeljek, 11. junij 2012

Presenečenje

Na takšen dan pridem popoldan v vrtec. Pred vhodom me čaka 13 malih otroških karirastih kapic s šiltom.

Hvala, neznani darovalec!

Takšen dan

Včasih kar pride dan, ko se ti, čeprav se je še včeraj zdelo vse ok, zdi vse narobe. Tisti dan, ko zunaj dežuje in je megla, ko te zebe v noge, in so, kamorkoli pokličeš, vsi tečni in jim je odveč odgovarjati na tvoja vprašanja. 

Potem pogledam na koledar in ugotovim - ne, danes ni polna luna. Niti prazna. Torej ta izgovor odpade.

Je pa tisti dan, ko nimam energije za pravzaprav nič. Ko možgančki ne delajo v pravo smer in namesto, da bi razmišljali pozitivno, iščejo napake in probleme. Slaba izbira.

Včasih pride tak dan, da te zebe v noge in te jezijo čevlji, katerih podplati so razpadli prvič, ko me je ujel dež.  Ampak jih še kar nosim. In jih verjetno bom, dokler luknja v podplatu ne bo tako zevajoča, da mi bo nerodno, če jo kdo vidi. S tem, da niso najcenejši in da sem se težko odločila, da sem jih v trenutni finančni situaciji sploh kupila. Ampak do danes me to niti ni tako zelo jezilo. Danes sem pa prav žalostna.

Pride tudi tak dan, ko si deležen nasvetov, ki jih ne potrebuješ. Ali pa, ki jih na tak dan niti pod razno ne želiš.

Na tak dan se sprašuješ kaj vse se še lahko zakomplicira. In kako zelo. Ko bereš pogodbe in v vsakem členu najdeš kakšno "cako". Tak dan res ni dober za delo. 

Za kaj drugega pa tudi ne. Danes sem se že zbudila žalostna. In utrujena. Celo noč se mi je sanjalo kaj še lahko naredim. In kako. Pa ne morem. Danes nisem samozavestna. Če sem v petek cvetela in skakala do stropa od dobre volje, sem danes utrujena. In brez motivacije. 

Sovražim takšne dneve. Kaj niso rekli, da je poletje? Kje že?


petek, 08. junij 2012

Za vse

Za vse spremljevalce mojega bloga.

Za vse prijatelje, ki vas lahko pokličem, kadar sem vesela. In kadar sem žalostna.

Za vse prijatelje, ki vas ne vidim tolikokrat kot bi vas želela. Ampak ste v mislih z nami. In jaz z vami.


Prvič

sem se na blog priklopila iz vrtca. Paše.

Zdaj pa nazaj na delo!

Za priokus nekaj utrinkov z napol narejenega vrtca:

Veleslavni wc-ji

Najbolj kjut umivalnica

Pol ene igralnice
Druga polovica igralnice
Druga igralnica

Kuhinja, ki nam že dva tedna žre živce :) Ampak je lepa ;)


Kaos v moji pisarni :)))

sreda, 06. junij 2012

Sreda

Sreda je. To naj bi bila šele sredina tedna, kajne?

Ampak ko je bila ura dvanajst, sem dosegla svoj limit. Sedla sem v avto, pobrala Palčico v šoli in šla domov.
Vsak dan sva oba z boljšo polovico do večera v vrtcu. Kljub temu, da vsak presneti vikend rečem, da ta vikend v vrtec ne gremo, smo tam vsako soboto ali nedeljo. Z otroki ali brez. 

In sestavljamo, pospravljamo, priklapljamo... in kar je najhuje, je občutek koliko stvari je pravzaprav, ki jih je še potrebno narediti, pa jih sama ne morem. Dopoldan pa mi nihče ne more pomagati. Moja boljša polovica vsak dan najprej oddela svojih osem ur v službi, potem pa še do večera v vrtcu. Ampak dve roki sta premalo, da bi bil rezultat resnično viden.

Marsičesa pač ne znam. Ali ne morem. Ne znam zasilikonati zaščit na okenske police. Ne morem na kuhinjske omare pričvrstiti manjkajočih vrat. Nimam kamiona, da bi odpeljala na smetišče gore kartona, papirja, plastike in stiroporja. Ne znam iz kuhinjskega pulta izrezati luknje za ploščo in korito.  Nimam še manjkajočih zaščit za vrata in robove, ne znam v stene pričvrstiti pohištva...

Ko mi je po treh razgovorih (sedmih ta teden) in dveh sestankih na koncu vendarle uspelo pripraviti zaščite za police za silikonanje in pritrditi ena cela vratca na kuhinjsko omarico, ko sem naredila doktorat iz pantov, pa mi je prekipelo. Ne morem več. In sem šla domov. In danes ne bom pospravila postelj, ne bom pobrala perila iz sušilca in razen, da bova popoldan po baletu stuširala mladičke, ne bom delala nič. Ok, iti moramo še v trgovino po vsaj najnujnejšo hrano. Ampak to je to.

Danes gredo otroci pred pol osmo spat. Midva pa na kavč. In ne, ne bom prižgala računalnika in urejala še papirjev. Ne bom niti naročala in nakupovala tistih zadev, ki mi še manjkajo. Gledala bom tv. Po možnosti kakšno oddajo, ki nima s trenutno realnostjo prav nič skupnega. 

Overload. To je danes. Ne sreda. 



Odkod je fotka, se ne spomnim. Se pa nekako takole počutim danes.

ponedeljek, 04. junij 2012

Prvi razred

Pred tremi leti, ko se je počasi v mojo zavest začenjala tihotapiti misel, da bo moja velika punčka šla jeseni v šolo, me je pravzaprav prvič pretreslo kako hitro je minilo šest let, odkar sem postala mami.

Danes štejem še tri leta več. Kdaj so minila, mi ni jasno. V šolo odhaja Sredinčica. 

Naročila sem ji potrebščine za prvi razred. Puščico, torbo, zvezke... In čeprav sem bila vse do danes, ko sem oddala naročilo, prepričana, da me dejstvo, da moj otrok odhaja v šolo, tokrat ne bo pretreslo, sem se danes ob tej misli vendarle zdrznila. Sredinčica bo samo še slabe štiri tedne vrtičkarica. Potem gre v šolo. Uau!!!

Kakorkoli pogledamo, lepo je, da naši otroci rastejo. Včasih bi bilo fino, da bi bili že veliki, ampak... tako zelo lepo je, ko so majhni. In preden bo petelin trikrat zapel, bom isto premišljevala o Mezinčku.  

Moja punčka, moj najlepši dojenček kar jih je kdaj bilo, moja plavooka občutljiva deklica s karakterjem, ki ji je bil položen v zibko, gre v šolo. Imela bo torbo. In domače naloge. In rutko! Kako hitro in neusmiljeno teče čas.

Takole pa je bilo pred dobrimi tremi leti.