četrtek, 26. julij 2012

Takole je

Prtljaga je v avtu. Otroci spijo. Midva sva stuširana in v pižamah. Še sendiče je treba pripraviti. 

Oddala sem pošto, ki mi je zadnji teden žrla živce. Pa ne zaradi pošte same, pač pa zaradi vsebine. In neznosno kratkega roka, ki sem si ga zaradi dopusta postavila sama. Ampak? Uspelo nam je. Na knap, ampak nam je. Ob šestih smo pošto oddali. In s to oddano pošto se je začel moj dopust.

Težko leto je za nami. Kaj težko. Neskončno zajebano. In ja, lahko bi našla še kakšno mnogo sočnejšo kletvico, pa je zavoljo publike na blogu ne bom uporabila ;)

Z vsem kar pride POTEM, se bom ukvarjala PO TEM. Torej po Hvaru. Zalužili smo ga, krvavo. In ŽIVELA DOHODNINA, da si ga lahko privoščimo :)

Lepo se imejte. Tudi mi se bomo imeli. Ker v nasprotju z vsakim letom doslej, sva letos že začela dopust. In ga ne bova šele, ko se bomo že kakšno uro peljali. 

sreda, 25. julij 2012

Rojstni dan

Danes moj mali Mezinček praznuje že drugi rojstni dan.

Dan, ki nas čaka, bo vse drugo kot sproščen in prazničen. Pa kljub temu; vse najboljše, srček moj.

torek, 24. julij 2012

Hektično

Tako nekako izgledajo tile dnevi.

Iskreno povedano sem bila za vikend že precej dopustniška, zato je tale teden zame še toliko večji šok. Ne, da ne bi vedela kaj me te dni še čaka, ampak vmes je bilo že res prijetno. Zdaj, zadnji trenutek, spet z vsemi tremi letam okrog, da popravimo in dopolnimo še zadnje stvari v vrtcu, da bomo lahko začeli septembra. Namesto, da bi na pol počitniško pakirali, prali in pospravljali, letamo naokrog, kombiniramo, splet vlačimo okrog vrata, pa kljuke, pa nove ograje in varovala... Da ne govorim, da moram na vrat na nos zaposliti še eno pomočnico. Oh! O tem se raje ne bom razpisala. Ker me je bližnje srečanje s komisijo stalo dušnega miru in še česa.

Skratka, naš Hvar se bliža. Ampak jaz nisem prav nič dopustniška, samo noro lovim roke. Takšne in drugačne. Spet me boli želodec in sem napeta kot struna. Če bi bil razlog v pripravah na dopust, bi bila vesela. Pa ni. Ampak odločila sem se, da o tem tu ne bom več razpravljala. 

Sem pa napisala spisek. Oziroma več spiskov. In uspela sem celo kupili kremo za sončenje. Mislim, da je za zdaj to prav vse. 

Jezi me, ker spet hektično telefonarim, težim, sem slabe volje, zanemarjam mladičke, ki jim ni nič jasno zakaj se, tako kot sem se še prejšnji teden, ne igram z njimi, ampak spet dirkam, delam, računam... In se odločam na vrat na nos. Oh! Kje si, dopust? 




četrtek, 19. julij 2012

Dobro jutro

Zgodaj sva vstala z mojim Mezinčkom. Zadnje čase sicer bolj zgodaj pri nas vstaja moja boljša polovica, ampak ker ga danes in jutri še ni, ta čast pripada meni.

Potem sva se malo stiskala na kavču. Dokler je bil mali škrat pri volji. Do pol sedmih sem potem napisala že nekaj mailov, prebrskala FB po dolgem in počez in spila kavo. Mezinček se igra s svojim novim glasnim gasilskim avtom, ki ga že od vikenda noro navdušuje. 

Punci še spita. Kar je super, sploh upoštevajoč destvo, da sta se včeraj ob devetih v posteljah še glasno smejali, čeprav sta odšli v posteljo že ob osmih.

Včeraj sem imela težak dan. Ampak na srečo se je nepričakovano dobro končal. S taščo sva namreč cel večer na terasi čvekali, debatirali, se smejali in po dolgem času spet našli pot ena do druge. Večer se je tako kljub celodnevnim peripetijam in kazanju moči končal nadvse prijetno.

Danes je nov dan in vstala sem veliko bolj optimistična in umirjena. Cel teden časa imam, da uredim stvari, da bom imela miren dopust. Hvar čaka name in mi diši vseh 600 (ne me držat za besedo) km daleč. 

Dobro jutro!

torek, 17. julij 2012

Službene poti

Ne maram službenih poti svoje boljše polovice. Res ne. Deloma sem jih sicer navadila, ampak da bi mi bilo vseeno ali bo prihodnje dni preživel doma z nami ali ne, to pa nikakor ne.

Tudi otroci so se deloma navadili, da ga kak dan ne vidijo. Ampak danes punci še ne spita. Ker vesta, da odhaja zgodaj zjutraj in da ga bosta videli šele v petek pozno zvečer. 

Kadar je odšel za dlje časa, se mi je zdelo kot bi umrl. Zdaj teh strahov nimam več, mi je pa tesno pri srcu prav vsak večer, ko zvečer ležem v prazno posteljo in zrem v tv dokler ne zaspim. V posteljo odhajam tudi precej pozneje kot ponavadi, ker je občutek samote še toliko večji v najini spalnici kot v dnevni sobi. 

Ampak na drugi strani, tako pač je. Izbire tako in tako nimam. Za to službo (in mojo, pravzaprav) sva se odločila skupaj. In skupaj, kot vedno, nosiva posledice svojih odločitev.


foto: moram poiskati kje sem jo snela :/

ponedeljek, 16. julij 2012

Zabava

Za nami je mega dvakrat dvojna zabava. 

Dvakrat, ker je bila ena v soboto in druga v nedeljo. Dvojna, ker sta hkrati praznovala Sredinčica in Mezinček. Prva svojih šest in drugi dve leti.

Naredila sem štiri torte, pojedli smo jih šest.. Popili smo osem šestorčkov piva in enega radlerja, pojedli 30 vješalic, 6 zavitkov leskovačkih čevapov, dva piščanca, štiri paketke ražnjičev, dvajset hrenovk, goro bučk, paradižnika, kumar in kruha, pa še se bo našlo. Bil je RES mega žur. 

Sem pa vesela, da bo naslednja razvratna otroška zabava šele decembra ;)

Sredinčica je dobila kup luškanih dekliških oblekic, konjičkov in roza zadev, ki jo navdušujejo že od tretjega leta. Naš fant si je opomogel z avtomobili, bagri, traktorji in orodjem. 

Od danes dalje pa odštevamo. Še 10 dni.



petek, 06. julij 2012

Spomini

Priznam, ni mi uspelo. Vzeti si časa za pisanje namreč.

Sem pa celo popoldne poslušala meni všečno glasbo in po dolgem času spet pila belo sladko vino. 

Sredinčičin rojstni dan je prišel in minil v znamenju šopkov. Tokrat me žalost ni zagrabila ali pa recimo, da se ji nisem pustila, tako da smo imeli popoldan obiske in šli spat kasneje kot po navadi. 

Veselim se mega dvojne zabave naslednji vikend. Dvojne, ker skupaj praznujeta Sredinčica in Mezinček, ki bo čez slabe tri tedne dopolnil dve leti. In dvojne, ker imamo za vikend kar dve zabavi. 

Ampak, priznam. Tretji julij je še vedno težak dan. Verjetno bo tak vedno ostal. V njem se skriva neskončno zatajenih čustev, takšnih in drugačnih. Sreče in veselja, pa tudi strašnih spominov. Zadnjega slovesa. Besed, ki jih nikdar ne bom pozabila, besed, ki sem jih rekla, skušajoč zadržati solze, ki so me premagovale, ko sem šla na "tisti" avtobus: "Se vidimo sedemnajstega." Sedemnajsti je prišel in šel, za njim še drugih dvaindvajset, ampak jaz je nisem videla nikdar več. 

Tisti dan smo odšli v kolonijo. In zvečer tistega dne je umrla. Moja mami. 

Želim si, da bi bila zraven na zabavi naslednji vikend. Pa da bi poznala moje otroke. Da bi jih imela rada tako, kot jih imajo rade samo babice. Da bi imela rada mene. Tako kot te ima rada lahko samo mama.

Šele ob takšnih trenutkih ugotoviš kako neskončno pomembna je v resnici družina. Priznam, včasih mi grejo moji otroci na živce. Ne dovolim, da bi grdo govorili z mano. Sem in tja tudi izgubim živce (zlasti punci sta že tako veliki, da točno vesta, kako me spraviti ob živce). Ampak nočem zamuditi nobenega trenutka z njimi. 

Te dni bi lahko delala. Lahko bi glancala vrtec, lahko bi hodila od enega uradnika do drugega, da bi zadevo pospešili. Lahko bi naredila čistko hiše in še česa. Lahko bi pospravila garažo, ki na resno pospravljanje čaka že dobrih šest let in sploh ne vemo več kaj vse je v njej.

Ampak raje sem s pucama in popoldan z Mezinčkom (ki mu je v začasnem vrtcu noro všeč). Še naslednji teden in doma bodo ostali vsi trije mladički. Malo zaradi denarja, veliko zato, da izkoristim verjetno zadnje poletje, ko sem lahko z njimi. 

Ko bi se le večkrat zavedela kako pomemben je današnji dan. Vsak današnji dan. Ko se le ne bi živcirala zaradi stvai, na katere dejansko nimam vpliva.

Danes bom delala vse to. Igrala bom enko, pa osla, pa črnega petra. Gledala bom risanke. Poklicala bom svojo osamljeno babico, da jo razvedrim. Punci bom peljala na bazen, potem pa nas na kosilo vabi moja tašča. Navijala si bom našo poletno muziko. Gibonnija, Indexe, Leb i sol in še nekaj komadov, ki smo jim punce naredile mesto v poletnem repertoarju. In potem je vikend.

Čas je dragocen, ne mečimo ga stran.

četrtek, 05. julij 2012

Poletni večeri

Komaj čakam pol ure večernega miru, da bom lahko z guštom kakšno modro (ali manj modro) razdrla na blogu, ki že nekaj časa sameva.

Ja, obe punci sta doma. To pomeni, da vsako minuto, ki jo imam, kadar se igrata (in ne kregata) izkoristim za delo. Ali telefonske klice, ki jih je treba opraviti, pa jih ne maram. 

Popoldneve preživljamo na terasi, ob malem bazenčku, polnem vode, vriskajoči trojici, ki najbolj uživa v špricanju in kozarčku, piva, vina ali vode. Če je ostalo še kakšno delo od prej, ga narediva kar na terasi. 

Včeraj sva po dolgem času zvečer pogledala film, skoraj cel. Prvo polovico sva v bistvu zamudila. Ampak nič hudega.

Sredinčica je imela predvčerajšnjim šest let. Tole pa so šopki, ki jih  je dobila.