četrtek, 16. oktober 2014

Perspektiva II

Če sem še nedolgo nazaj mislila, da se mi je v življenju večkrat zgodila krivica, sem te dni lahko sama sebe postavila na laž.

Znašla sem se namreč na nasprotnem bregu. Če povzamem čisto na kratko, sem se znašla na drugem koncu podobnega problema, kot me je stal moje prve službe. Vse do zdaj sem mislila, da sem bila žrtev. Ampak življenje nam daje lekcije brez premora in tudi to je bila očitno lekcija, ki sem se je morala naučiti. Zanjo sem mu iskreno hvaležna.

Hvaležna sem tudi za čisto novo zavedanje, da sem bila mlada in neumna in sem se ujela v domnevo, da sem strašno pametna in pomembna za svojo prvo službo, celo tako zelo, da sem mislila, da sem nenadomestljiva.

Ko sem se dvanajst let kasneje znašla na drugi strani in imam opravka z ravno takšno punco, ki misli, da je strašno pametna in pomembna, predvsem pa mnogo sposobnejša od mene, in istočasno nima treh čistih o najosnovnejših stvareh; sem se zagledala v ogledalu. In ugotovila, da sem svojim sodelavkam v svoji prvi službi delala veliko krivico. S svojo pretirano in neupravičeno samozavestjo sem porušila dober kolektiv, ne da bi se sploh zavedala, da delam kaj narobe.

Očitno sem v nekaterih stvareh bolj počasne pameti, ampak če sem se te lekcije naučila po dvanajstih letih, še nisem za odmet. Zato sem vesela za novo lekcijo druge perspektive, pa čeprav sega nazaj, v dolgo pozabljeno preteklost, saj mi je dala širši in jasnejši pogled na moje sedanje življenje.

Vse se zgodi z namenom. 

Na pravem kraju.

Ob pravem času.




ponedeljek, 06. oktober 2014

Izpit

Ker sem že večkrat rekla, da mi je tale blog včasih v veliko pomoč in oporo (včasih je temu namenu služil moj dnevnik), si bom dala duška kar tule.

Danes me čaka obsežen strokovni izpit. Na žalost je ustni, kar je zame precej neprijetno, saj sem v osnovi mnogo bolj pismena kot ne. Ne, da bi imela težave pri ustnem komuniciranju, če pa moram odgovarjati na vprašanja in to pred pogledi drugih, se težje zberem in moje misli niso tako urejene in bistre kot bi bile, če bi bil pred mano papir z vprašanji, ki bi jih lepo preletela, ugotovila, da znam in potem lepo v miru na vse odgovorila.

Najtežji del današnjega izpita je zame danes torej dejstvo, da je izpit ustni. Pred tričlansko komisijo (pri meni celo štiričlansko zaradi srečnega naključja, da bom imela zraven še hospitantko).

V bistvu znam. Učila sem se, in to ne malo. Večino stvari (zlasti iz zakonodaje) sem poznala že prej. Vse se tičejo tudi mojega vrtca, zato sem se jih naučila še toliko lažje. In ker me v letošnjem letu čaka nov podvig selitve vrtca v primernejše prostore, je ta tematika zame še toliko bolj aktualna.

Malo več težav sem imela pri ustavi, predvsem zato, ker me v bistvu ne zanima tako zelo. Ampak sem se je učila še najbolj in jo poznam. Ko jo berem, vem kaj prihaja naprej in kaj pomeni. Evropska unija je spet svoja zgodba. Imam namreč veliko težavo, da se nisem sposobna učiti na pamet. Zapomnim si samo tisto kar ima zame smisel ali vsebino. Ampak v globalu zadeve kar dobro poznam.

Tretja stvar je slovenščina. Uporaba? Gre. Pravila? Malo manj. Če me bodo začeli masirati z dvoustničnimi glasovi in pravili izgovora črke l v besedi ali pa z izjemami pri postavljanju pomišljajev in pik in podobnega, sem ga nasrkala.

Dejstvo je, da če izpita ne opravim, nisem nič izgubila (razen, da se bom morala tega vsega lotiti še enkrat). Službo imam, izpit (ali del) lahko ponavljam čez dva meseca. 50 eur za ponovno opravljanje bom že zbrala.

Dejstvo je tudi, da se danes ne bom ničesar več naučila in da sem vsako stvar prebrala po najmanj petkrat. Če me ne podere trema, mi ne bo hudega.

Če bi bil izpit pisni, bi šla tja čisto mirne vesti. Ker pa že dooooolgo nisem bila na nobenem ustnem izpitu, priznam, da imam tremo. Tisto, neprijetno (kot da je kakšna prijetna). 

Pa kaj naj. Ne uide mi. Ne zdaj, ne v prihodnosti. Najbolje torej, da grem pod vroč tuš. se pripravim, oblečem, spijem red bull, da mi da krila in počakam, da mine.