petek, 22. marec 2013

Hard reset

Stojim v kuhinji, v petek popoldan in pečem "šmorn" za svoje mladičke. Otroci se za mojim računalnikom le nekaj metrov stran prepirajo kdo bo izbral naslednji komad na Youtube-u. V ozadju igra Gibonnijev Mirakul - naša morska pesmica, ki jo zdaj poje tudi Mezinček.

In potem pomislim - zakaj zlomka (mimogrede, zlomek je moja nova najljubša beseda), se obremenjujem z nelojalno konkurenco (več o tem niti ne bi pisala). Zakaj mi noči kratijo problemi iz vrtca, ko pa imam v resnici vse kar potrebujem?

Ok, nisem bogata (ampak to niti nikoli nisem želela biti), zdaj imam že skoraj minimalno plačo :) Še vedno najnižjo v svojem vrtcu, ampak imam pa jo.

Obeta se mi romantični vikend v Sončni hiši! Svoji boljši polovici sem za rojstni dan podarila vikend paket. Glede na to, da je to najin drugi vikend v dvoje v zadnjih desetih letih in da na poročno potovanje sploh nikoli nisva šla, v bistvu obožujem svoje darilo ;) No, vseeno sem svoji boljši polovici dovolila, da si je sam izbral sobo, hehe.

Jutri gremo na baletno predstavo mojih punčk. Kar je sploh neverjetno, je, da ju gre gledat celo njun dedi in babi po moji strani. Tega se neskončno veselita in iskreno povedano, tega se veselim tudi jaz. Ker se to zgodi noro redko.

V nedeljo nas čaka izlet na rojstni dan v Izolo. K sorodnikom. Ki jih, mimogrede, obožujem. In obžalujem, da se ne vidimo večkrat.

Preživela sem najhujših 14 dni svojega odraslega življenja. In se spet našla. S pomočjo svoje boljše polovice, ki mi je po svojih najboljših močeh v moji krizi stal ob strani.

Bilo je težko, bilo je na trenutke prav neznosno, ampak na koncu sem ugotovila kaj je zares pomembno.

Naš novi poštni nabiralnik, ki sem ga z velikim veseljem barvala tri dni. Z rožami. In našim priimkom. Zdaj naše hiške nihče več ne bo zgrešil, ko jo bo prvič iskal.

Moja zamisel kako bom prebarvala našo ograjo. Prav tako z rožami. Moj projekt za mesec maj.

Hvar. Morje. Prvič z družino v campu. Ampak z ljudmi, ki jih imamo radi in v okolju, ki ga obožujem. 

Moji otroci, kadar se smejijo. Ali med vikendom zjutraj, ko vstanejo, ne da bi naju zbudili. Si pripravijo zajtrk in naju pustijo spati dokler nama poželi srce.

Čestitka, ki mi jo je Palčica podarila že nekaj dni pred materinskim dnevom. Spis, ki ga je napisala v šoli o meni (in je, recimo bobu bob, boleče iskren): "Moja mamica ima črne lase, lep obraz in zelo hitro se razjezi. Skoraj zmeraj ima obleko, lepe čevlje, ki nimajo zelo visoke pete. Po poklicu je vzgojiteljica. Vzgojiteljica je težek poklic. Prostega časa ima malo, takrat kaj poje, ali se odpočije. Za posebnosti pa ne vem. Imam jo rada." 

Čisto na koncu, in ne najmanj pomembno - iskreni nasmehi mojih vrtčevskih otrok, kadar zjutraj pridejo v vrtec. Ali kadar jih srečam kje zunaj. Res je, striktna in stroga vzgojiteljiica sem jim. Ampak jih tudi crkljam in jih imam iskreno rada. In to otroci vedo.Kljub temu, da jih "kregam".

V bistvu imam vse. Čeprav bo v nedeljo sneg. Čeprav še vedno plačujem račune za dva meseca nazaj. In čeprav nisem vedno dobre volje in kdaj komu naredim krivico. Kljub temu, da se včasih sesujem kot hiška iz kart. Ampak imam ljudi, ki me imajo radi. Predvsem pa imam svojo boljšo polovico. 












petek, 15. marec 2013

Ok

Včasih zbolimo v telo. Včasih pa zbolimo v dušo.

Kako dolgo že nisem pisala! Koliko stvari se je vmes zgodilo! 

Če bi hotela vse napisati, bi vsak, še tako potrpežljiv bralec, obupal in ušel s tega bloga. Ravnokar bo eno leto, odkar sem se spravila v projekt vrtec.

Če pogledam od daleč, končno stvari stojijo nekako tako, kot sem si zamislila. Vrtec je poln, moje punce so več kot super. Pridne, pripadne, srčne. Razumejo. Ne da bi jim morala razlagati. Finančno kaže, da se bomo počasi lahko začeli postavljati na noge.

Otroci so ok, končno sva punci lahko prijavili nazaj na kosilo in v podaljšano bivanje. Kar je zame poštena razbremenitev. 

Naučila sem se, da med vikendi ne delam. Če se da, še računalnika ne prižgem. 

Določili smo dan za morje. Hvar je torej na dosegu roke. Sploh, ker sva se mirne duše adaptirala na naše novo finančno stanje (kar bi bilo še pred letom dni zame popolnoma nemogoče) in gremo v šotor. Da bomo lahko ostali dlje. In tega se neskončno vsi veselimo, tako da se bojim, da se znamo nad kampiranjem na Hvaru tako navdušiti, da ne bomo hoteli več na morje drugače :)

Kupila sem darilo za svojo boljšo polovico - vikend v Sončni hiši v Prekmurju, samo za naju. Nisem mogla verjeti sami sebi, da sem se odločila, potrdila, zrihtala varstvo za otroke in plačala avans v nekaj urah.

Naučila sem se, da me stvari ne vržejo več tako hitro s tira. Naučila sem se tudi, da se jih prehitro ne veselim.

In kam sem prišla? Danes sem sama doma. Ker sem bolna. Iz nepomembne trebušne viroze se je razvilo veliko več kot to. Zdaj, ko je vse ok, ko bi se lahko veselila in si spočila, se ne znam veseliti. Ne morem se veseliti. Otopela sem. V bistvu je vse prav tako kot sem želela, da bi bilo, in na trenutke, ko pogledam od daleč, si mislim, da bi morala proslavljati, saj zato sem celo leto garala kot žival. Ampak veste kaj? V bistvu moja viroza tiči v moji duši in v moji glavi. In je popolnoma neracionalna in neupravičena. Če jo pogledam od daleč, je celo smešna.

Hecna je tale hoja po robu. Ta trenutek si se sposoben prepričati, da je vse ok, naslednji trenutek pa nič več. In ko si enkrat čez, pot nazaj v stanje "vse je ok", sploh ni tako enostavna, kot je bil skokec čez rob. 
Pa čeprav je v resnici res vse ok.