torek, 5. avgust 2014

Perspektiva

Ker že dolgo nisem pisala. In ker sem danes sama. In imam čas. In polno glavo misli.

V bistvu je nekako tako. Vrnemo se z morja. Spočiti. Dobre volje. Polni sami sebe in ideje kako fino se bomo imeli doma. In kako zelo se bomo družili. Potem pa ugotovimo, da je tukaj dež. In mraz. In neskončno depresivno vreme. Da so vsi na dopustu ali v službah. In da pravzaprav nimamo kaj početi, razen, da operemo goro cunj in se zavlečemo na mega kavč.

Misliva si: presneti Kranj. In vreme in vse okrog nas. Kaj nam je tega treba. Jaz na skrivaj premišljujem kdaj se bom lotila gore dela, ki me čaka zaradi dopusta, da moja boljša polovica ne bo slabe volje in mi očital, da delam med dopustom. On mi gre na živce. Na živce mi gredo otroci, ki hočejo vsako sekundo moje pozornosti. In me ne poslušajo. In ne upoštevajo. In mi ne pustijo nobenega miru. On si misli kaj mi je tega treba, ker moram v ponedeljek v službo.

In potem pade z neba Sudan. Res je, uradno tam kljub vsemu ni ebole. Je pa dejstvo, da je moja boljša polovica izkoristil bolniško za prejšnjih deset let, ko se je nazadnje vrnil.
Dejstvo je tudi, da je njegova nenehna odsotnost, ko je bila Sredinčica še majhna, zaznamovala njeno zaupanje v to, da sva vedno tu. In da se je pikica sesula, ko je slišala, da gre. Pa čeprav za usrane štiri noči. Ker ji je objubil, da ne bo več šel.

Potem se najprej smiliš samemu sebi. Kaj nam je tega treba. Kaj če zboli. Kaj, če bo kaj narobe (Sudan res ni Pariz). Kaj pa,  če se kaj zalomi in ga ne bo nazaj.

Kaj bom brez njega? Saj bom znala zamenjati presneto desko na wc-ju, če se zlomi (seveda se je zlomila dve uri po tem, ko je odšel). Znala bom nahranit otroke, jih odpeljat v šolo in vrtec, znala se bom pogovarjat z njimi... samo kaj, ko me pol manjka, kadar ga ni? Tudi, če mi gre na živce, ko se zvečer kljub goram cunj in posode v dnevni mrtvo hladno vrže na kavč; ko še do svojega 35.leta ni slišal za koš za perilo ali metlico za wc; poskrbi za toliko drugih stvari, kjer sem jaz absolutno mrzla. Skrbi za nas. Ponoči me, kadar me zebe, stisne k sebi. Kadar imam slabo samopodobo (kot je recimo zdaj), mi pove stokrat na dan kako lepa in seksi sem. Kadar mu povem, da imam osebnostno krizo (kot je zdaj), me vpraša ali mi lahko pomaga. In mi. Ker je točno takšen kakršen je.

In Kranj je nenadoma lepo mirno gorenjsko mesto. Naš dom. Sonce svetlo sije. Dež sploh ni več moteč. Mogoče bom celo praznovala rojstni dan. Najini mladički so krasni. Komunikativni. Navihani. Hecni. Midva sva najboljši par na svetu. Naenkrat brez njega ne morem spati. Ne morem jesti (kar je čisto v redu, glede na to, da sem se med dopustom nekontrolirano širila). Ponoči me zebe, ker me nihče ne greje. Gledam na net kdaj bo pristalo njegovo letalo. Diham na dveh koncih (sudanskem in kranjskem) in mislim nanj in kako naj zamotim otroke, da bodo njegovo odsotnost kar najmanj občutili.

Ja, mnogo hujše stvari se dogajajo. Niti najmanj ne mislim, da je službena pot v Sudan konec sveta. Je pa način, da spremenim perspektivo. In svoje življenje pogledam z drugega, manj samoumevnega kota.