sreda, 29. september 2010

Dilema

V večini pomembnih zadev se moja malenkost in moja boljša polovica strinjava. Obstajajo pa tudi zadeve, v katerih se ne.

Tema, ki se ji na vse pretege izogibava, ker nama ne uspe priti na isti breg, je vera. Kar načeloma niti ni problematično, dokler ne pride do vzgoje otrok.
Torej - glede krsta najinih otrok sem se pustila prepričati. Z dogovorom, da ostalih zakramentov ne bodo delali, če za to ne bodo izrazili želje sami.

Seveda sem se ujela. Že lansko leto je najstarejša iz šole prinesla idejo, da bi šla na verouk, ker je seveda "kul" - pri tem ne gre zanemariti dejstva, da hodi v vaško šolo. Ampak v prvem razredu še ni bilo tako "kul", da bi pri tem vztrajala in je želja lepo mirno sama od sebe izginila. V drugem razredu pa se je stvar spremenila, ker gredo ostali otroci na verouk iz podaljšanega bivanja. Res je tudi, da je tokrat zadevo omenila moji boljši polovici, ki je, glede na svoje želje, da bi bila deležna takšne vzgoje kot on, zadevo izkoristil v skladu z najinim dogovorom in jo vpisal k verouku. 

Seveda je tukaj "catch", kako ne? Verouk prinese s sabo še kaj več kot eno uro na teden - prinese nedeljske maše (na katere bosta sicer hodila le onadva, se jima bomo morali pa zato vsi prilagoditi), pa še kaj - danes je s prve ure že prinesla nalogo, da mora vsak dan moliti. Moliti?!?  Saj sploh ne ve in ne razume kaj molitev je! 

Skratka, to pomeni spremembo našega življenja v življenje, kamor jaz ne spadam. V življenje, ki z mojim nima nič skupnega. In ob tem se počutim grozno. Ne grozno, še veliko huje. Skočila bi iz svoje kože, če bi mogla!  Najverjetneje pretiravam, ampak čutim kot bi bilo konec življenja kot smo ga imeli doslej, življenja, od katerega se nočem in ne morem posloviti. 
Istočasno se zavedam, da sta onadva še vedno enaka kot prej, da smo enaki vsi  in da, hočem ali nočem sem dala besedo, ki jo bom držala. 

Mika me, da bi kričala in izsilila še kakšno leto, dve, tri neokrnjenega otroškega uma za svojo deklico, mika me, da bi prepovedala krst najmlajšega, da se zgodba pri njemu ne bi ponovila. Pa najbrž ne bom. Ker all in all - najverjetneje je težava predvsem v mojih predsodkih. In hočem nočem bom to morala sprejeti. Kot bom morala sprejeti še marsikaj kar mi bodo v bodočnosti prinesli moji trije otroci in s čimer se ne bom strinjala.

Kaj pa vem, mogoče se bo pa naveličala? ;)

ponedeljek, 27. september 2010

Digitalno

Svoje čase smo za fotografiranje uporabljali filme, ki jih naši otroci še zdaleč ne bodo poznali. Imeli so 24 ali 36 posnetkov, tako da je bilo treba presneto paziti kdaj si pritisnil na sprožilec, ker ne film, ne razvijanje nista bila poceni (vsaj za naju ne).

V današnjem času digitalnih fotoaparatov lahko svoje muze (v mojem primeru predvsem otroke) fotografiramo v nedogled - samo pritiskamo na sprožilec po načelu - "ena bo že ratala". 

Na tak način se je na mojem računalniku nabral ziljon fotografij, ki segajo v čas, ko sva si prvi digitalni fotoaparat lahko samo sposodila. Vse te fotografije seveda ostajajo nikjer drugje kot na računalniku, zato sem si za čas porodniške zadala nalogo - izbrskati "ta dobre" fotografije in jih spraviti v albume - v moje primeru še rajši v fotoknjige. In sem se jih lotila. Prva je končana, druga gre h koncu. 

Koliko jih še čaka, raje ne povem.

Dobri časi, slabi časi

Pred nedavnim sva praznovala; če temu lahko tako rečem, glede na to, da eden od naju jemlje antibiotike, drugi pa doji (je težko ugotoviti katera vloga pritiče komu, ne?) osmo obletnico svoje zveze.

Ob tem sem lahko ponosno ugotovila, da lahko mirne vesti trdim, da nama ni bilo nikoli dolgčas - imava tri otroke, svojo hišico, moj dragi je dokončal kar lepo število šolanj in precej napredoval v službi, jaz sem po zamenjanih nekaj službah končno prišla do ene, kjer se dobro počutim. Bi se vsekakor težko pritoževala, da nama kaj manjka.

Na drugi strani so moji bratje in sestre - vsi po nekajletnih zvezah, z otroki ali brez, spet sami. Brat še čisto na sveže.

Zato sem ponovno začela prečesavati najinih osem let. Dobrih časov sva preživela kar precej. Slabih tudi. Pa ne vztrajava samo zaradi otrok (sicer bi jih najverjetneje ne imela tri). Vztrajava zato, ker imava iste prioritete in ker nama je najina družina neskončno pomembnejša od vsega drugega, vključno s službami. Vztrajava, ker se kljub občasnim prepirom, slabim dnevom in trenutkom, ko ne najdeva skupnega jezika, ljubiva in si življenja en brez drugega ne moreva predstavljati. In vztrajava zato, ker ko en od naju nima energije, ki bi jo vlagal v najino razmerje, drugi vlaga za dva. In potem obratno.

Vztrajava tudi zato, ker se zavedava, da so pred nama prav tako dobri in slabi časi. Tako je tudi prav. Ker iz vsakih slabih skupaj potegneva novo lekcijo, ki sva se je naučila.

Skratka - dolgčas nama res ni.

nedelja, 26. september 2010

"Safr furanje"

Moj ljubeči mož že od nekdaj rad "fura safr". No, od danes dalje "saferira".
To prav gotovo pomeni čisto nove dimenzije.

Končno mi je uspelo

Ko sem pred tremi leti doma ostala sama s svojima puncama, sem se odločila, da bom začela pisati blog.
Pa ga nisem. Ker kljub dobremu namenu ni bilo časa zanj.

Potem sem se pred dvema letoma, ko se je situacija ponovila, spet odločila, da začnem. Pa nekako spet nisem našla časa.

Je spet minilo še kakšno leto s podobnim namenom, pa se z blogom nekako nisva našla.

Končno mi je le uspelo. Upam, da mi bo čim večkrat uspelo tudi kaj napisati.

Svoji vzornici sicer niti pod razno ne morem konkurirati, se bom pa potrudila, da sem in tja kako modro razdrem.