četrtek, 20. december 2012

Dragi Božiček!

Naporno leto je že skoraj za nami. Če pogledam nazaj, sem se nagarala bolj kot v vsem svojem dosedanjem življenju skupaj.

Ampak moji otroci so še vedno čisto normalni. Še vedno se kregajo med sabo za oslovo senco. Še vedno ponorim, ker naju ne poslušajo. In še vedno se lahko nekaj ur skupaj valjamo po našem ogromnem kavču in žgečkamo ali si govorimo kako radi se imamo. Punci nimata težav v šoli. Samo sem in tja pozabita kakšno nalogo. Mezinček je normalen malček, ki rad govori in še raje poje.

V letošnjem letu sem prejela precej dragih in brezplačnih lekcij. Nekatere so me popolnoma vrgle s tira. Druge so mi dale misliti. Večina jih je dosegla svoj cilj. Nekatere tudi ne. 

Z mojo boljšo polovico sva preživela kar nekaj težkih časov. Veliko preveč neprespanih noči. Veliko preveč strahov, skrbi in panike. Veliko premalo bližine in crkljanja. Ampak sva v bistvu ok. Lahko bi bila bolje, sva pa veliko bolje kot pred mesecem dni.

Finančno stanje je še vedno obupno, vendar se počasi kaže trend na bolje. Kar je v bistvu super. Ker je trend pravi.

Po dolgem času me čaka zaslužen dopust. Če bi dojemala kaj to pomeni zame in za moje, bi se ga noro veselila. Ga pa zato toliko bolj resignirano, a z radostjo pričakujem. Če je to pač mogoče.

Danes položnic ne bom plačevala. Za vsak slučaj, če bo jutri konec sveta ;)

Skratka, dragi Božiček, v prihodnjem letu si želim več časa zase. Recimo, da bi lahko vsak teden pogledala en film. 

Želim si tudi tistega mirnega spanca, ki ti ga zagotavljajo plačane položnice.

Rada bi šla na Hvar za tri tedne (haha, sanja svinja kukuruz).

Želim si, da bi šla z mojo boljšo polovico enkrat na mesec lahko sama zvečer ven. Recimo na večerjo. Magari v "Meka".

Potem si želim, da bi se najina razširjena družina spet dobivala tako kot nekoč. Letos je bilo namreč vse skupaj ena velika žalost.

Potem si želim tudi, da bi se zadeve še naprej odvijale v pravo smer. In da se jaz sploh ne bi več sekirala zaradi stvari, na katere nimam vpliva. Ker v bistvu bistva nam gre kar dobro.

Želim si, da bi moji otroci ostali taki kot so. Zdravi, veseli in zadovoljni, vsak v svojem majcenem svetu, skupaj v našem velikanskem. 

Da bi midva večkrat zlorabljala kavč.

Želim si tudi več druženja s prijatelji, ki jih že nekaj časa nisva videla. Pa bi jih rada. In veliko mislim nanje. V bistvu oba.

Naj bo prihodnje leto bolj mirno. Z malo več rutine v nekaterih stvareh. In z veliko manj v drugih.

Dragi Božiček, v bistvu daril ne potrebujem. Se s tistim, kar imam, kar dobro znajdem. Dobila sem še nekaj otrok, ki jih imam lahko rada. Pa službo, kamor rada hodim. Za stvari pa - so pač le stvari. Tudi, če so prevelike, ponošene ali ne ravno temu namenjene. Ampak gre. In zaradi tega se ne sekiram.

Prinesi pa mi, prosim, boljše leto od letošnjega. Da bom svojim otrokom lahko tisto eno darilo, ki ga doma dobijo, kupila brez kreditne kartice ;) Ga pa dobijo! 









ponedeljek, 10. december 2012

Odštevam

Priznam, že dolgo me ni bilo na spregled. 

Ne, vmes se nisem razblinila v vakuum, kar vztrajno se otepam vsakega dneva posebej :) Je pa res, da se trenutno utapljam v delu in upam na najboljše. Na tak razplet, da bom 21.decembra lahko mirne vesti za deset dni odklopila in si, skupaj z mojimi, odpočila. 

Se naspala. Se naigrala s svojimi otroki. Se spomnila, zakaj sem se poročila s svojo boljšo polovico. Če razumete kaj mislim z vicem: "Zakaj me zbujaš, saj veš kje jo imam?" :P 
Preklicala bom vse prijatelje, ki jih nisem slišala in videla zadnjega pol leta. Za deset dni pozabila na svoj vrtec. Po dveh mesecih spoznala svojo nečakinjo, ki je še nisem videla.
Se vrnila na delo spočita in navdušena. Trenutno sem namreč kar daleč od tega.

Odštevam ure do enaidvajsetega. V sredo ima Palčica že deveti rojstni dan. Daril še nimam. Nobenih. Ne za rojstni dan, ne za božič. V bistvu o tem še ne premišljujem. Potem bom pa zadnji trenutek klela in se razburjala, ko bom, namesto, da bi razmislila kako in kaj, kupovala nepotrebna jajca, da otroci, ki so bili celo leto pridni in potrpežljivi z mano, ne bodo žalostni.

Sem bila pa vmes na fantastičnem izobraževanju, ki je, kljub temu, da sem se ga lotila ob najbolj nemogočem možnem trenutku, padlo na plodna tla. Navdušena in razsvetljena kaj vse počnem narobe v vzgoji in kaj vse pravzaprav počnem čisto prav, sem se po treh dneh vrnila domov. V bistvu sem veliko boljša vzgojitejica kot sem mislila, da sem. In v bistvu sem čisto ok mama. Pravzaprav imam vendarle nekaj malega pojma o stvareh, ki jih počnem. Nisem ekonomistka in nikoli ne bom, mi pa pravzaprav, ne glede na vse, ni slabo. Hehe, ali pa se mi ne da več razlagati in potem samo povzemam, da sem v redu, vedno bolje :)

Se bom še vrnila. Upam, da letos ;)

To be continued...


torek, 13. november 2012

Namig

Se vam je že zgodilo, da ste pomislili, da ima neka zadeva, ki se je zgodila (pa čeprav vam ne všečna) globlji namen?

Meni se je to zgodilo pred dobrim tednom. Ko se je zadeva čisto nepričakovano odvila, sem pomislila, da je tako bilo namenjeno. Kje je kleč tega dogodka, mi sicer ni bilo jasno, je pa zato postalo jasneje danes, ko sem se, v pristnem slovenskem veselju, da se to (še) ne dogaja meni, ampak moji konkurenci, oddahnila. Ker če bi se to danes zgodilo meni, bi me podrlo.  

Včasih je potrebno tako malo. En (1) dober, lep dan. En prijazen nasmeh. En namig, da bo še vse v redu. (In (vsaj ena) dobro prespana noč, seveda ;))




ponedeljek, 12. november 2012

Nič posebnega pravzaprav

Kljub najboljšim namenom, da bom začela spet živeti bolj sproščeno, mi te dni pač ne uspeva. Najprej sem bila tako utrujena, da sem v petek zaspala že ob pol osmih z obema punčkama v svoji postelji in spala do sedmih zjutraj. V soboto je bilo podobno.

Potem mi ni uspevalo, ker sem se že zbudila slabe volje. Moja nedavna odločitev v povezavi z vrtcem je namreč skrajno tvegana odločitev, ki mi ne da spati. In mi verjetno še nekaj časa ne bo dala.

Skratka, ne uspem se več naspati. Če sem prej potrebovala pet dni po 10 do 12 ur, da sem lahko v nedeljo po praznikih rekla, da sem spočita, sem do konca praznila baterije že v prvih nekaj kratkih dneh. In ja, ta teden sem danes že vstala utrujena.

Preveč sem si naložila. Vsak otrok, ki ga izgubim, me vrže s tira. Že četrti po vrsti. Povsod je razlog isti. Denar. CSD. Odločbe. 

Potem pa pridem domov in dobim položnici za punci - za šolo. 205 eur! Sem mislila, da se bom sesedla. Ker v to vsoto še zdaleč ni všteta cena vrtca za Mezinčka, ki je tudi okrog 200 eur. 405 eur na mesec zato, da gredo lahko v šolo in vrtec?

Ja, dve leti nazaj bi to lahko plačala. Mogoče bi morala malo stiskati, ampak imela sva dve plači. In dve službi. Danes imava eno plačo. Moja prva plača je zalegla zgolj toliko, da si mi ni bilo treba sposoditi za plačilo svojih prispevkov in kredita. In to je to. 

Palčica me je zadnjič spraševala, če smo zdaj revni. Da, ljuba moja, posodila si nama svoj denar in ti ga ne moreva vrniti. Resno razmišljam, da bi obe punci odjavila od kosila in popoldanske malice, ker si takšnih stroškov enostavno ne moreva privoščiti. Zato razumem moje starše. Tako zelo jih razumem.

In na takle dan se pač zbudim žalostna. Neskončno žalostna. Zaradi sebe, zaradi mojih vrtčevskih otročičkov, ki jih izgubljam tako hitro kot dobivam. Ja, življenje je neskončno dragocenejše od naših malih vsakdanjih težav. Ampak odmakniti se od njih ni tako zelo enostavno kot je enostavno biti pameten od daleč. Spomnite me na to, če mi bo kdaj uspelo pozabiti na te čase.







torek, 06. november 2012

Razodetje

Preveč poduhovljena beseda zame, kaj?

Lahko mu rečem tudi kako drugače. Recimo srečanje same s sabo. 

Zgodilo se je včeraj zvečer. Po dolgem delovnem dnevu, sem zvečer dobre tri ure presedela za računalnikom. Ker smo bili petega v mesecu, sem morala izdati račune, obračunati plače... Ko sem končala in se okrog desetih namenila še v klet po posušene slinčke in krpe, me je udarilo. Najprej na desni strani prsnega koša, zadaj. Kot bi slon sedel name. Potem se je v nekaj trenutkih topa bolečina razlezla po celem prsnem košu. Potem sem začela težko dihati in trenutek za tem se mi je začelo vrteti, kljub temu, da sem sedela. 

Obsedela sem. Skušala sem se pretegniti in zajeti sapo, pa se mi je samo vedno bolj delala tema pred očmi.

Najprej sem pomislila kako naj pokličem svojo boljšo polovico, ki je šel že spat. Potem sem razmišljala ali bom prišla do spalnice naj me pelje na dežurno.

Naslednja moja misel pa je bila: "Ne, ne morem kar umreti pet let mlajša kot je bila moja mami. Nočem umreti! Hočem živeti! Svojih otrok ne bom pustila samih. In nočem, da se me spomnijo takšne kot sem zdaj - ves čas na trnih, živčna, nervozna, napeta, z glavo v drugem svetu."

Čez nekaj minut je bolečina popustila, tako da sem se lahko normalno lahko odpravila spat. V postelji se je ponovilo še enkrat. Napad tesnobe? Mišični krč? 

Ampak bistvo zgodbe sploh ni v bolečini. Ali tesnobi ali vzroku zanjo. Bistvo zgodbe je v tem, da sem se ustrašila. Ustrašila sem se do zadnjega atoma svojega bitja. Ustrašila sem se, da je to to. Da ne bom videla svojih otrok odraščati. Da si me bodo zapomnili sitno, zadirčno in utrujeno. Tega pa nočem.

Ustrašila sem se tako zelo, da mi je prav tako do zadnjega atoma postalo jasno, da je to popolnoma dovolj. Da imam otroke. Da imam dom. Da grem rada v službo. 
Da lahko kakšna zadeva tudi počaka. Da ne bo konec sveta, če bom nekatere račune izdala osmega namesto petega v mesecu. Da je življenje preveč pomembno, da bi ga kar tako metala stran.

Danes sem začela novo življenje. Kot bi rekla moja Simona - važno je, da se imamo fino. Da se s svojimi otroki tudi dejansko pogovarjam, ne le, da se pretvarjam, da jih poslušam. Da jih slišim. Da razumem kaj se jim dogaja v šoli. Da se skušam vživeti v njihovo kožo. Da razumem njihove stiske. In da takrat, ko sem z njimi, nisem z glavo nekje drugje.

Kvaliteta življenja se ne meri v denarju ali uspešnosti, ampak v času, ko si lahko ti. In s tega vidika je moje življenje postalo eno samo lovljenje sproščenih trenutkov med vikendi in neprestano razmišljanje kaj sem pozabila, kaj sem naredila narobe in kaj bi še morala narediti.

Nekatere stvari so pač namenjene, da so takšne kot so. In takšne so ok. 

Tole je pa v bistvu naš tepih v dnevni sobi. Ampak se mi je zdelo, da paše.









sreda, 24. oktober 2012

;)

Vas zanima kam sem spet izginila? 

Ne, nisem obupala. Priznam, da me je imelo, ampak nisem. Žal se tudi naspati še nisem uspela :) Ampak saj se počitnice še začele niso.

Delam, o ja. Do petka, ko oddajam prijavo na razpis, delam od jutra do poznega večera. Ker se me vmes loteva "propisan"  prehlad z grlobolom, kašljanjem, bolečinami v telo, glavo in še kam, je to skrajni rok, da čez vikend lahko v miru zbolim, haha. Priznavam pa možnost, da od veselja, ko bom pripravila vseh zilijon strani, ki jih je treba pripraviti in jih bom oddala na pošto (s povratnico, seveda), ne padem dol od bolezni, ampak od veselja, da mi je uspelo ujeti svoj rok (uradni je namreč šele naslednji petek, ampak jaz sem si zamislila "u izi" počitnice). Meni podobno? Se vam zdi?

Si pa že zdaj rezerviram 16 ur spanja s petka na soboto, da ne bo pomote. Toliko, da boste vedeli kje sem. V postelji. 

Včasih mi je res obupati, ampak naučila sem se, da se, celo po takšnih dnevih kot je bil zadnji, poberem. Včasih zelo težko, ampak se. Ker se pač moram. Za mano ni nikogar, ki bi pobiral moje koščke. In nisem sama. Z mano so moji trije otroci in moja boljša polovica. Vsaj oni. Pa sem prav gotovo koga po krivici izpustila.

Kaj naj torej naredimo drugega kot se borimo naprej? Dan za dnem, otrok za otrokom, noč za nočjo, obrazec za obrazcem. In ja, noro se veselim jesenskih počitnic, kljub temu, da imam dopust samo prihodnji petek. Ampak veste kaj bom delala? Spala bom. Ne bom razmišljala o delu. Jedla bom, da bom po počitnicah lahko spet hujšala. Vse kar mi bo pasalo in kadar mi bo pasalo. Privoščila si bom nekaj ur popolne tišine (kako bom to izvedla sicer še ne vem). 

Aja in smejala se bom. Veliko se bom smejala. Če ne spontano, pa na silo, dokler me ne zagrabi ;) Pa vi?




ponedeljek, 15. oktober 2012

Vprašanja

Veste kako se počutim? Obupno.

Petkovo popoldne sem na skrivaj jokala. V soboto tudi. Moj iotroci ne razumejo zakaj jokam, če mi izpišejo otroka, ker si mojega vrtca ne morejo privoščiti. V nedeljo sem se nekako držala. Danes me je dokončno podrl še en klic.

Na drugi strani imam doma tri čudovite otroke, ki ne morejo čakati, da pridejo na vrsto zadnji - za vrtcem, za otroki, ki jih imam tam, za vsemi kolobocijami okrog koncesije in še česa.
Danes mi je en od staršev potožil, da je zanj 170 eur predrago za vrtec. Jaz jih plačujem za Mezinčka 200. Plus za vsako punco po 70 za šolo. Ker sem takrat, ko sem še imela službo, to tudi zares lahko plačala. Zdaj pa ne morem. Potem so tu še moji prispevki. In moj kredit. In ne, še vedno nimam plače. Ker si je, kljub temu, da zdaj že skoraj eno leto delam kot konj, še nisem zaslužila. Najprej so plače za moje punce in stroški za vrtec. Čisto na koncu, če bo, upam, novembra kaj ostalo, pridem jaz. 

Razumem. Kako zelo razumem. Ampak predstavljajte si, ko sem si že obetala, da bom morda oktobrsko plačo le dobila, vsaj minimalno, potem pa mi v dveh dneh izpišejo dva otroka. Ja, na jok mi gre. 

Kaj pa, če sem vse zafurala? Tako kot že marsikdo pred mano? Saj ne bi bila prva. Pa bi si kdaj oprostila? Kaj pa, če sem s svojo veliko potezo stala moje boljše polovice vsega, kar bi nam lahko prineslo boljši jutri? Ali pač danes. Pri tem tempu nisem več prepričana ali bom jutri doživela. Kaj pa, če sem se lotila nemogočega projekta? V Nedeljcu je pisalo, da sem pogumna. Mogoče sem pa samo nora!

Na jok mi gre. Razmišljam zakaj sem se tega sploh lotila. Ponoči spet ne spim. 

Na otroke v vrtcu sem se tudi jaz navezala. In ko zjutraj pridem tja, se sprašujem - kdo bo šel naslednji? Namesto, da bi se igrala s svojimi še tistih nekaj ur na dan, ko jih vidim; razmišljam kako naj splavam na gladino. Kaj naj storim, da bi bilo lažje, bolje, kako naj preživimo...

Pričakujem preveč? Verjetno. Sem prezahtevna? Gotovo. Ampak nisem iz jekla. In ne morem. Včasih enostavno pač ne morem...

Še sreča, da je jutri nov dan.


ponedeljek, 08. oktober 2012

Hektično

Res je, zadnje čase sem bolj malo na svojem blogu. V bistvu sem, razen službenih zadev, bolj malo na internetu. In dnevi brzijo mimo mene z bliskovito naglico. 

Teden je dolg in naporen. Zlasti tile začetniški tedni (tako zame kot za otroke) so še posebej naporni. Ampak priznam, sem in tja me spreleti tak krasen nežen ljubeč piš veselja, ko se mi novi otroci nasmehnejo, ko me začarano poslušajo ko pojem ali igram na blok flavto (o ja, v teh tednih sem dodobra izpilila igranje flavte) ali ko mi, ko odhajam, pomahajo pa-pa po samo petih dneh v našem vrtcu. Takrat mi je res toplo pri srcu.

Na drugi strani sem zdaj končno lahko spet doma ob normalnih urah. Popoldan lahko otroke sama peljem na balet. Vsak dan doma operem goro slinčkov. Vsako jutro ob petih jih pakiram v vrečo. Vsak dan od osmih zvečer pa vsaj do desetih visim za računalnikom in delam še vse tisto, kar mi čez dan ne uspe. Izdajam račune, kalkuliram, pripravljam dokumentacijo za sve in svašta... in se skušam odločiti kako naprej... in kaj naj počnemo naslednji dan. Je pa res, da je vseh pet dosedanjih tednov potekalo zlasti v luči uvajanja.

Vsak petek omagam ob pol osmih zvečer v najini postelji skupaj z obema puncama. In spim vsaj do devetih vsako soboto. In če me ne bi bilo sram, da tako dolgo spim, bi lahko spala do dvanajstih. Vsako soboto sem prosta. Vsako nedeljo se pripravljam na naslednji teden.

Tako nekako izgledajo moji dnevi. Čas leti, ne da bi opazila kam. Mezinček raste, govori, poje, Sredinčica se je lepo navadila šole in jo končno veseli, Palčica je prinesla domov prvo petico, takoj za njo pa tudi prvo trojko. 

Finančno sva popolnoma na psu. Ampak ne, zanimivo, nisem podrta ali slabe volje. Vesela sem, ker vem, da gre na bolje. Vsak dan. In priznam, nisem si mislila, da bom v svoj vrtec hodila s takšnim veseljem. V sredo bom izplačala prvo plačo. Imam dve zaposleni. Ko pa bom lahko izplačala prvo plačo tudi sebi, pa bo to  prav poseben dan!




sreda, 03. oktober 2012

Nedeljski dnevnik

12. stran. To je vse kar povem.

Fotografija z otroki je več kot odlična, sama sem grozna :/
Ampak članek! TA mi je pa všeč :)


ponedeljek, 24. september 2012

Žalostna

V bistvu se je dan že začel depresivno. No, v bistvu je bil depresiven tudi včerajšnji večer.

Torej, že vstala sem na levo nogo. Trenutno res nisem v svoji najboljši koži. Vsega je preveč. O kolobocijah z občino raje ne bi razpravljala.

Skratka, potem pa me, kot strela z jasnega v poznih popoldanskih urah pokliče mamica enega mojih vrtičkarjev. In pove, da so dobili javni vrtec in bo fantka izpisala. Da ga jutri ne bo več. Priznam, čisto me je potrlo. Tudi iz finančnega razloga, predvsem pa zato, ker je mali pravi car in se je noro lepo ujel z nama in z ostalimi otroki.

Žalostna sem. Res sem žalostna. Pred mano je spet velika odločitev, na katero nisem pripravljena. In ki me lahko stane vsega. Oh, sovražim takšne dneve. 


Z veseljem bi navedla vir, samo se ga ne spomnim :/




sobota, 22. september 2012

Članek

Kljub vsem takšnim in drugačnih skrbem in strahovom (nekaterim izvirajočim iz realnega stanja in drugim takšnim, ki izvirajo v moji glavi), sem vsake toliko deležna kakšnega čudovitega darila.

Takšna je bila na primer oblekica, ki mi jo je prijateljica pred dvema tednoma prinesla v dar za rojstni dan. Na njenem hrbtu so potiskane najbolj uporabljene besede na mojem blogu. In spredaj moje ime. Priznam, spravila me je v jok.

Takšno darilo je tudi članek, ki bo naslednji teden objavljen o meni in mojem vrtcu v Nedeljskem dnevniku. Danes sem ga dobila na vpogled. In naredila se mi je čisto ta prava kurja polt. Noro. Kot bi bila zgodbica izmišljena :)






petek, 14. september 2012

Lahko noč

Če sem bila včeraj v agregatnem stanju cunje, je moje današnje agregatno stanje neopisljivo. 

Ampak na srečo vem, da je to tisti trenutek, ko je za nekaj časa vse treba izpustiti iz rok in se pošteno naspati. Lahko noč torej. Naj nam bo noč vsem mila. In naj pošteno zaleže.

Moj čistokrvni Mezinček dobro leto nazaj. 


četrtek, 13. september 2012

Priznam

Danes je četrtek. In priznam, utrujena sem. Ne, lažem. Sem v agregatnem stanju ožete cunje.

Ta teden sem svojo boljšo polovico v celem tednu videla vsega skupaj kakšne tri ure. Ko jaz pridem domov, gre on namreč v službo. In ko pride domov on, jaz kljub dobrim namenom, da ga bom počakala, v glavnem že spim.

Današnje vreme me je še posebej potrlo. Ne da bi imela kak posebni razlog - samo tak dan je bil.

Potem pa sem dobila pismo od nekoga, ki ga ne poznam. In se vprašala, sem to res jaz?

Pismo navajam v celoti, brez imen, seveda:

"Pozdravljeni!

Pišem vam, ker vam enostavno moram povedati, da ste me s svojim življenjem enostavno navdihnili.

Najprej sem izvedela za vas, ko ste objavili prosto delovno mesto za vzgojitelja. Ker sem tudi sama iz okolice Kranja in ker vašega zavoda nisem poznala, sem se vsedla za računalnik in povprašala strica Googla. Ko sem prebrala vašo zgodbo na strani XXX, sem bila enostavno čisto navdušena nad vami.

Iskala sem dalje in zašla na vaš blog. Tako me je "potegnil vase", da sem skoraj vsega prebrala v enem večeru in noči. Najbrž tudi zato, ker so določene podobnosti med vašim in mojim življenjem. V vaših besedah sem se "našla". Od mame, do moža, do supertruper tašče ... in potem tudi zaradi službe. Končujem prvo porodniško in slab mesec pred iztekom, sem izvedela, da me sicer čaka služba, ampak zelo zelo spremenjeno delovno mesto. Z drugačnim delovnim časom. Seveda je bil šok. Saj sami še bolj veste od mene in ste to večkrat doživeli na bolj krut način.
Že to, da gre otrok prvič od tebe stran, je velik šok. Vsakič, ko ga vidim na oknu kako mi zmedeno maha in ko vidim tiste njegove oči, kako žalostno gledajo ... vsakič se zlomim. In potem se vsakič znova in znova sestavim. Ker malčki pač potrebujejo mamo na mestu. Veselo, tisto pravo mamo.

Vmes, med vsemi temi in onimi problemi, pa razmišljam o tem, kaj početi v življenju. Tako kot vi, sem tudi jaz doštudirala pedagoško smer. In sedaj razmišljam in si želim najti službo, zaradi katere zjutraj z veseljem vstaneš. Zaradi katere te v nedeljo popoldne ne začne boleti trebuh. Tako, ki te izpopolnjuje. Uživam kot žena, kot mati. Ja, želim pa še uživati kot jaz. Jaz v službi.
In ko vidim, kaj vam je uspelo z vašim vrtcem. Tako lepo Ikejin je. Eden prostor je lepši od drugega. Toliko ljubezni je v njem, toliko topline. Malčkom ne bo nič hudega pri vas. Se mi zdi, da kakšen sploh ne bo hotel iti domov.

Iz vsega srca vam želim vse dobro in veliko lepega na vaši poslovni poti. Naj bodo nasmehi pot ... in posužene solze in nasmeh skozi njih.
Prav tako pa tudi vse dobro vam kot ženi in mami ...

Prosim, ne zamerite, ker sem vam pisala. Na blogu sem iskala kakšen vaš kontakt, pa ga žal nisem našla, zato vam pišem sem.

Hvala vam, ker ste mi pokazali, da kjer je volja, tam je pot. Upam, da jo najdem.
In priznam, da velikokrat pomislim na vašo zgodbo in si rečem. "Punca, da se!".

Lep dan vam želim! Užijte ga!"

Zdaj, ko berem ponovno, zopet in znova, sem resnično ganjena. Vsakokrat, ko ga preberem še toliko bolj. Ne morem verjeti, da sem lahko jaz komu navdih (takšen je bil namreč naslov maila). Jaz? Lepo vas prosim. Resda grem v svoj vrtec vsako jutro z velikim veseljem. Res tudi, da sem si izbrala odlične sodelavke in vsak dan mi je žal in hudo, da nekatere čakajo, da bomo vpisali dovolj otrok, da jih bom lahko zaposlila. Ampak razumejo. In tudi zaradi tega vem, da sem izbrala prave ljudi.

V resnici je nekako tako - "mašem ručicama". Tako kot vsi. Nikoli se ne bi šla svojega vrtca, če me ne bi tako vodila moja pot. Brez moje volje. Če ne bi bila postavljena v kot, ko sem morala tako kot že tolikokrat prej "mahat ručicama". In sem mahala. Glavo trenutno držim nad gladino. In maham dalje. In upam, srčno upam, da bom imela čim prej dovolj otrok, da bom lahko po dolgem času spet mirno spala. Naj dodam še to, da nikjer ni garancije, da je ta pot prava.

Včasih sem neskončno slaba mama, slaba žena in slaba prijateljica. Želim si, da bi bila boljša, perfekcionistka kot sem, še posebej. Vedno mi nekje zmanjkuje - časa. Energije. Volje. Zahtevna sem. Do sebe in do drugih. Ampak imam srečo. Oba z boljšo polovico sva se naučila "mahanja ručicama". In mahava včasih tako silovito, da naju valovi odnašajo stran od najine poti. Sva pa skupaj. Midva in najini mladički.

Da bi bila jaz nekomu navdih se mi zdi naravnost neverjetno. Mi je pa v neskončno čast. Hvala. Iz srca hvala. Mogoče pa vendarle delam nekaj prav.

Priznam, tale fotka je na mojem blogu že dobesedno zlorabljena. Vir, mislim, da najzabava.si?


torek, 04. september 2012

"Ne hvali dneva pred nočjo,"

pravijo. In če kdo, se s tem nadvse strinjam jaz. V zadnjem letu sem se tega naučila na ne preveč prijazen način; čeprav naj na tem mestu vendarle priznam, da je tudi obratno - nad dnevom ne gre obupati, dokler se ne konča.

Ampak danes je bil dober dan. 

Po moji na novo pridobljeni, a zdaj že stari navadi, sem ob šestih zjutraj najprej pogledala maile. In glej ga zlomka, čaka me nova vpisnica za prvi oktober. Potem sva danes s sodelavko (o ja, od včeraj dalje sem tudi delodajalka) uvajali tri krasne fantke; se naigrali s kockami, avtomobili in vlaki in ugotovili, da se jutri lahko že mirno odpravimo na sprehod. Ko so po kosilu odšli domov, sva zadovoljni pojedli kosilo in ugotovili, da sva priča lepemu začetku lepe zgodbe. 

Ker še vedno vpisujemo (in bomo verjetno še lep čas), je moje letanje na telefone in nazaj trenutno stalnica. Ampak ker se ve zakaj, sva obe s sodelavko ta moja letanja enostavno sprejeli. 

Današnja dopoldanska letanja so nam prinesla - ločene zabojnike za smeti, ki jih bo uporabljal samo naš vrtec, voziček za šest otrok (ki ga moramo še sestaviti), prva kosila, ki so bila mimogrede zelo dobra, naročilo za table za parkirišče, in nenazadnje, kar je najpomembnejše, še eno deklico, ki bo naš vrtec začela obiskovati že čez dva tedna. 

Danes smo torej vpisali kar dva malčka.

Sicer pa sem nameravala Zofijinemu darilu posvetiti posebno objavo (in, draga Zofija, jo bom, ko bo moj fotoaparat prišel do vrtca). Meni nič, tebi nič mi je prinesla in podarila (meni in mojim puncam) štiri najbolj cute predpasnike za vzgojitelje. O tem kako je moja boljša polovica komentiral mojo reakcijo več prihodnjič (je bila pa nekaj v smislu "o babe, cvilite kot otroci") ;). Zdaj sem torej ponosna imetnica unikatnih in najbolj srčkanih vzgojiteljskih predpasnikov ever. Slikica sledi (upam, da kmalu).

Skratka, delujemo!!! Verjamete ali ne, uspelo nam še ni (nam bo, ko bomo imeli 25 otrok), ampak delujemo! Imamo svoje prve otroke. Imam ena A, ne pomočnico (bi ji delala krivico), ampak sodelavko. 

Ja, danes je bil res dober dan. In ker se bliža moj rojstni dan, bom danes z vodo, v soboto pa še s čim drugim nazdravila na nove začetke. 


ponedeljek, 27. avgust 2012

Najprej

sem videla samo modro kuverto (naj povem, da se dan sicer ni začel preveč pozitivno). Potem sem poštarja vprašala - je z Ministrstva ali s Centra za socialno delo?

"Z Ministrstva," pravi.

"Verjetno je odločba," rečem jaz. In moj prijazni poštar: "Pomembna?"

"Ja," sem povedala: "Brez nje nismo vrtec." Potem podpišem in hočem nazaj v hišo. Pa me poštar ustavi in vpraša, če bi jo lahko odprla, ker ga zanima.

In sem jo. Od 20. avgusta smo čisto pravi vrtec. Sem bila vesela? Noro. Čez pol ure še trikrat bolj. Čez eno uro se mi je od vsega razburjenja (in visokega pritiska) zamašilo uho. Potem sem že pisala nove vloge za nove odločbe. 

Neverjetno. Do tukaj sem potrebovala skoraj tri mesece. Samo od vloge. Od dne, ko sem podpisala najemno pogodbo za vrtec pa skoraj pet. Se vam zdi hitro? Meni ne. 

Držite pesti, da bomo imeli dovolj vpisa. Začnemo v ponedeljek. Kakorkoli že - z enim, petimi, desetimi ali dvajsetimi otroci.


petek, 24. avgust 2012

Presenečenje

Od našega dopusta je minilo 15 dni.

Ko sem se zjutraj z vsemi tremi mladički odpravila od doma se je ponovilo... Začelo mi je trzati oko.

Najprej čisto počasi, samo dvakrat. Potem vedno bolj. 

Zdaj občasno preneha in potem spet začne. To se mi dogaja samo takrat, kadar sem pod stresom. Toliko o učinku dopusta. No, na srečo je vendarle danes petek. Kar pomeni, da dva dni tako in tako ne morem narediti prav nič bistvenega. Zato se lahko mirno za dva dni sprostim. Še sreča, da obstajajo vikendi ;)


sreda, 22. avgust 2012

Blodnje neke vroče srede

Takole je.

Danes sva otroke dala spat veliko prepozno.

Moja boljša polovica si pripravlja sendvič. Meni tudi. Ker se je danes z dopusta vrnila moja tašča in smo, namesto, da bi ji samo vrnili avto z delujočo klimo (na mojem je namreč crknila, najino finančno stanje pa trenutno ni prav nič zavidljive sorte), recimo temu proslavili njen povratek. Z Dingaćem, ki ga je prinesla s Pelješca. Prav za nas. V bistvu sem pozabila, da je to res dobro vino. 

Tako smo se domov odpravili precej kasneje od ure, ko bi morali najini mladički že spati. Ampak je pasalo. Ker moja tašča ni le moja tašča, ampak še veliko več. In naše snidenje je bilo veliko več od formalnega srečanja.

Prve dni Hvara sem se sama s sabo bojevala, da sem skušala - ne misliti. Resno. Absolutno vso energijo, ki sem jo premogla, sem vlagala v to, da nisem premišljevala o vrtcu. O vsem kar bi lahko šlo narobe. In kar nisem storila prav.

Težka sem. Mogoče sem težka za druge. Ampak najbolj težka sem zase. 

Potem se je pritisk končno polegel. In sem začela počivati. Zlasti z možgani. 

V bistvu sem neverjetna. Kljub vsemu ves čas čakam na čudež sorte -"začela je v garaži, danes ima podjetje z 200 zaposlenimi". Ampak jaz nisem začela v garaži. In jaz bi rada vse včeraj. 

Nimam velikih želja. Denar nikoli ni bil moja prioriteta. V bistvu bi rada delala v svojem vrtcu. Rada bi se dobro razumela s svojimi puncami in jim zaupala. Rada bi vsak mesec na valuto plačala položnice. In v trgovini ne seštevala, da vidim ali imam na bogve kateri kreditni kartici še dovolj do limita, da bom lahko plačala. In potem? Upam na čudeže :) V bistvu bistva sem kot kaže neustavljiv optimist :)

Oh, dragi moji, jaz sem vesolje daleč od biznismena. No, biznis ženske. Ne znam krasti, goljufati so me naučili na dotičnem ministrstvu, ki zadnje mesece kroji moje življenje. Nočem  nategovati svojih ljudi. Moji so moji, pa konec. Moja družina, moji otroci in moji zaposleni. Verjetno sem zato že vnaprej v svetu posla obsojena na propad. Sploh v Sloveniji.

Je normalno, da svoje največje strahove in skrbi delim z ljudmi, ki jih ne poznam? Mogoče. Še bolj verjetno ne. Ampak moj blog je moj psihiater. Namesto, da bi vse svoje strahove in drugo izpovedovala njemu za mastne pare, jih izpovem vam. 

Strah je postal del mojega vsakdana. Če sem še pred dobrim letom verjela, da bom uspela, sem zdaj tik pred tem, da bi mi morda lahko "ratalo", pa me je še milijonkrat bolj strah. Vsakega dneva posebej. Pa vendar sem se naučila, da se sestavim vsak dan posebej. Še en dan, ko delam zastonj. Še en dan, ko plačujem, da delam. Iz sposojenega denarja. 

Nikdar več iz mojih ust ne boste slišali zle besede čez človeka, ki je začel iz nič in ustvaril nekaj. Čez mnoge, premnoge s.p.-je, ki se dan za dnem borijo za preživetje. Da bodo petnajstega plačali prispevke. Da bodo plačali kredite, ki so jih vzeli, dokler so spadali še med delovno rajo. Ker kot s.p.-ji z bore nizkimi prihodki kreditov sploh dobili ne bi. 

Mislim, da je čas za spanje in počitek. Dolg dan je za mano. Na srečo tudi dan potencialno dobrih novic in idej. Od tega namreč zadnje čase živim. Od potencialno dobrih novic in idej. In Hvara.




torek, 21. avgust 2012

Vročina

Stvar, ki jo obožujem pri vročini je odsotnost moje "dekce". Ne razumete? Naj razložim.

Kdor me dobro pozna, ve, da imam doma eno tako dobro prijateljico. Je rdeče barve, ponavadi razvlečena in umazana in kolikor hitro me začne vsaj malce hladiti (ne glede na temperaturo ali letni čas, zame je lahko namreč tudi 25 stopinj premalo), se čudežno znajde zavita okrog mojih nog in trebuha. Malo pod prsmi si jo zabašem tako, da mi ne pada dol in potem ta čudežna dekca nikakor noče z mene. Kar pomeni, da sem sposobna  cel dan preživeti povita kot palačinka v svojo "dekco".

Kadar pa je zunaj čez dan lepih 35 in pri nas, ki smo malo višje znosnih 32, ter takšnemu dnevu sledi tooopel večer, takrat je moj dan. Ker to je edina priložnost, ko me ne zebe. Res edina. Zato v njej še toliko bolj uživam. Priložnosti, ko bi doma lahko zvečer sedela na terasi samo v spalni srajčki je namreč presneto malo :)

Ribarska noć na Hvaru. In ja, v živo je bilo še veliiiko lepše!

Lekcija

Nečesa sem se pa vendarle naučila v zadnjem letu.

Ko se spotaknem, spet vstanem. 


nedelja, 19. avgust 2012

Evo me

Priznam, zadnje čase imam bolj malo časa za svoj blog in ga nenamerno zanemarjam.

Res je tudi, da velikokrat pomislim kaj vse bi lahko napisala, pa nekako ni časa (ali volje), da bi se pisanja tudi dejansko lotila. Res je tudi, da so vsi trije mladički še kar doma. Jutri gre Mezinček po petih tednih spet prvič v vrtec.

Težko mi je, ker odhaja. In ker mu čez dva tedna s šolo sledita tudi punci. Vsako leto je tako. Čez dva tedna bo spet vse drugače. Sredinčica gre v šolo, jaz v službo, ki jo pripravljam že od januarja. Mogoče me, če ne bi bilo za nami v tem letu že toliko sprememb, to niti ne bi zmotilo. Ampak če povem po resnici, mi je vendarle hudo. Ker se spet, kot že tolikokrat prej, končuje del našega življenja in začenja nov. Spet neznan. In mene je neznanega, verjamete ali ne, vedno strah.

Zato bo Mezinčka jutri peljal v vrtec moja boljša polovica. Ker bi mene bolelo srce. In ker je jutri pomemben dan in si ne morem privoščiti, da bi ga začela z Mezinčkovim jokom.

Če bi bila verna, bi danes molila. Imam vrtec, papir, ki mi bo končno dal potrdilo, da imam VRTEC, naj bi dobila te dni. In jutri imam vpis. Dolgo in trdo sva oba delala zanj. Pravzaprav vsi. Tudi najini otroci. Ko sem se po dobrih dveh tednih pred nekaj dnevi končno spet ustavila v njem, me je prvič po dolgem času  zagrabilo veselje. Vrtec imam. Krasen vrtec. Najlepši vrtec na svetu. Ampak vrtca ni brez otrok. Tako da bo vrtec v resnici postal šele takrat, ko se bo 25 staršev odločilo, da nam zaupa svoje otročke. 

Strah me je. Na drugi strani pa sem presenetljivo mirna. Jutri je lahko vse drugače. Do konca tedna, do konca meseca. Ampak kot sem rekla, če bi bila verna, bi molila za čudež. Nekoč, še ne dolgo nazaj sem še verjela vanje. Se spomnite? 

Vem, ni jih. Sami si jih naredimo. Tako kot si sami ustvarimo neskončnokrat več težav kot bi nam jih lahko naredili drugi. Jaz sem v tem posebne vrste specialistka. Vidim vse mogoče zaplete svetlobna leta preden bi se lahko zgodili. V bistvu sem sama svoj največji sovražnik. Svojih strahov me je najbolj strah. Strah me je, da kljub temu, da sem prišla tako daleč, nisem kos situaciji. 

Kljub vsemu, jutrišnji dan bom začela pozitivno. Moji punci bosta z mano. Moja dekleta, ki bodo delala z mano, bodo z mano. Predvsem pa je vse moje življenje, od dneva, ko sem zapustila gimnazijo, peljalo sem. Na to točko. 





petek, 10. avgust 2012

20 zanimivih dejstev o našem dopustu

1. imava mega otroke, ki brez težav prenašajo doooolge vožnje
2. v bistvu se zakon dobro razumeva in skrajno dobro funkcionirava
3. Hvarskih 36 stopinj je enako kot Kranjskih 24
4. vino na dopustu je vedno zakon - z vodo ali brez - glavni okus mu namreč daje ambient
5. bili smo na petih otokih
6. naredili smo 1560 km
7. peljali smo se s štirimi trajekti in čez en kulski most
8. trikrat smo bili na Šćedru, če bi ostali še kak dan, bi šli vsaj še enkrat
9. za domov so mi podarili pet litrov Šćedranskega vina, ki je ostalo na Lošinju
10. zakon žlahto imamo, v bistvu je najkulejša sploh
11. našli smo najhudejši apartma EVER
12. Hvar je še vedno najboljši
13. moj dragi je car - usred nikuda najde vulkanizerja, da nam zaflika gumo, jaz pa sem carica, ker iz tega naredim dogodivščino za otroke
14. vrnili smo se skulirani in dobre volje, navdušeni en nad drugim in nad svojim zajebanim življenjem
15. pripravljeni smo na nove podvige in poti
16. nazaj sva pripeljala za 400 kun Hvarskega česna
17. dva dni nas je v svojem izposojenem raju gostila moja Petra
18. večino cunj smo nazaj pripeljali - čistih
19. domov sem prišla bogatejša za podarjene zelene Emporio Armani kopalke
20. dopust smo preživeli brez telefona, brez računalnika in brez televizije. Pogrešali jih nismo niti za sekundo.






četrtek, 26. julij 2012

Takole je

Prtljaga je v avtu. Otroci spijo. Midva sva stuširana in v pižamah. Še sendiče je treba pripraviti. 

Oddala sem pošto, ki mi je zadnji teden žrla živce. Pa ne zaradi pošte same, pač pa zaradi vsebine. In neznosno kratkega roka, ki sem si ga zaradi dopusta postavila sama. Ampak? Uspelo nam je. Na knap, ampak nam je. Ob šestih smo pošto oddali. In s to oddano pošto se je začel moj dopust.

Težko leto je za nami. Kaj težko. Neskončno zajebano. In ja, lahko bi našla še kakšno mnogo sočnejšo kletvico, pa je zavoljo publike na blogu ne bom uporabila ;)

Z vsem kar pride POTEM, se bom ukvarjala PO TEM. Torej po Hvaru. Zalužili smo ga, krvavo. In ŽIVELA DOHODNINA, da si ga lahko privoščimo :)

Lepo se imejte. Tudi mi se bomo imeli. Ker v nasprotju z vsakim letom doslej, sva letos že začela dopust. In ga ne bova šele, ko se bomo že kakšno uro peljali. 

sreda, 25. julij 2012

Rojstni dan

Danes moj mali Mezinček praznuje že drugi rojstni dan.

Dan, ki nas čaka, bo vse drugo kot sproščen in prazničen. Pa kljub temu; vse najboljše, srček moj.

torek, 24. julij 2012

Hektično

Tako nekako izgledajo tile dnevi.

Iskreno povedano sem bila za vikend že precej dopustniška, zato je tale teden zame še toliko večji šok. Ne, da ne bi vedela kaj me te dni še čaka, ampak vmes je bilo že res prijetno. Zdaj, zadnji trenutek, spet z vsemi tremi letam okrog, da popravimo in dopolnimo še zadnje stvari v vrtcu, da bomo lahko začeli septembra. Namesto, da bi na pol počitniško pakirali, prali in pospravljali, letamo naokrog, kombiniramo, splet vlačimo okrog vrata, pa kljuke, pa nove ograje in varovala... Da ne govorim, da moram na vrat na nos zaposliti še eno pomočnico. Oh! O tem se raje ne bom razpisala. Ker me je bližnje srečanje s komisijo stalo dušnega miru in še česa.

Skratka, naš Hvar se bliža. Ampak jaz nisem prav nič dopustniška, samo noro lovim roke. Takšne in drugačne. Spet me boli želodec in sem napeta kot struna. Če bi bil razlog v pripravah na dopust, bi bila vesela. Pa ni. Ampak odločila sem se, da o tem tu ne bom več razpravljala. 

Sem pa napisala spisek. Oziroma več spiskov. In uspela sem celo kupili kremo za sončenje. Mislim, da je za zdaj to prav vse. 

Jezi me, ker spet hektično telefonarim, težim, sem slabe volje, zanemarjam mladičke, ki jim ni nič jasno zakaj se, tako kot sem se še prejšnji teden, ne igram z njimi, ampak spet dirkam, delam, računam... In se odločam na vrat na nos. Oh! Kje si, dopust? 




četrtek, 19. julij 2012

Dobro jutro

Zgodaj sva vstala z mojim Mezinčkom. Zadnje čase sicer bolj zgodaj pri nas vstaja moja boljša polovica, ampak ker ga danes in jutri še ni, ta čast pripada meni.

Potem sva se malo stiskala na kavču. Dokler je bil mali škrat pri volji. Do pol sedmih sem potem napisala že nekaj mailov, prebrskala FB po dolgem in počez in spila kavo. Mezinček se igra s svojim novim glasnim gasilskim avtom, ki ga že od vikenda noro navdušuje. 

Punci še spita. Kar je super, sploh upoštevajoč destvo, da sta se včeraj ob devetih v posteljah še glasno smejali, čeprav sta odšli v posteljo že ob osmih.

Včeraj sem imela težak dan. Ampak na srečo se je nepričakovano dobro končal. S taščo sva namreč cel večer na terasi čvekali, debatirali, se smejali in po dolgem času spet našli pot ena do druge. Večer se je tako kljub celodnevnim peripetijam in kazanju moči končal nadvse prijetno.

Danes je nov dan in vstala sem veliko bolj optimistična in umirjena. Cel teden časa imam, da uredim stvari, da bom imela miren dopust. Hvar čaka name in mi diši vseh 600 (ne me držat za besedo) km daleč. 

Dobro jutro!

torek, 17. julij 2012

Službene poti

Ne maram službenih poti svoje boljše polovice. Res ne. Deloma sem jih sicer navadila, ampak da bi mi bilo vseeno ali bo prihodnje dni preživel doma z nami ali ne, to pa nikakor ne.

Tudi otroci so se deloma navadili, da ga kak dan ne vidijo. Ampak danes punci še ne spita. Ker vesta, da odhaja zgodaj zjutraj in da ga bosta videli šele v petek pozno zvečer. 

Kadar je odšel za dlje časa, se mi je zdelo kot bi umrl. Zdaj teh strahov nimam več, mi je pa tesno pri srcu prav vsak večer, ko zvečer ležem v prazno posteljo in zrem v tv dokler ne zaspim. V posteljo odhajam tudi precej pozneje kot ponavadi, ker je občutek samote še toliko večji v najini spalnici kot v dnevni sobi. 

Ampak na drugi strani, tako pač je. Izbire tako in tako nimam. Za to službo (in mojo, pravzaprav) sva se odločila skupaj. In skupaj, kot vedno, nosiva posledice svojih odločitev.


foto: moram poiskati kje sem jo snela :/

ponedeljek, 16. julij 2012

Zabava

Za nami je mega dvakrat dvojna zabava. 

Dvakrat, ker je bila ena v soboto in druga v nedeljo. Dvojna, ker sta hkrati praznovala Sredinčica in Mezinček. Prva svojih šest in drugi dve leti.

Naredila sem štiri torte, pojedli smo jih šest.. Popili smo osem šestorčkov piva in enega radlerja, pojedli 30 vješalic, 6 zavitkov leskovačkih čevapov, dva piščanca, štiri paketke ražnjičev, dvajset hrenovk, goro bučk, paradižnika, kumar in kruha, pa še se bo našlo. Bil je RES mega žur. 

Sem pa vesela, da bo naslednja razvratna otroška zabava šele decembra ;)

Sredinčica je dobila kup luškanih dekliških oblekic, konjičkov in roza zadev, ki jo navdušujejo že od tretjega leta. Naš fant si je opomogel z avtomobili, bagri, traktorji in orodjem. 

Od danes dalje pa odštevamo. Še 10 dni.



petek, 06. julij 2012

Spomini

Priznam, ni mi uspelo. Vzeti si časa za pisanje namreč.

Sem pa celo popoldne poslušala meni všečno glasbo in po dolgem času spet pila belo sladko vino. 

Sredinčičin rojstni dan je prišel in minil v znamenju šopkov. Tokrat me žalost ni zagrabila ali pa recimo, da se ji nisem pustila, tako da smo imeli popoldan obiske in šli spat kasneje kot po navadi. 

Veselim se mega dvojne zabave naslednji vikend. Dvojne, ker skupaj praznujeta Sredinčica in Mezinček, ki bo čez slabe tri tedne dopolnil dve leti. In dvojne, ker imamo za vikend kar dve zabavi. 

Ampak, priznam. Tretji julij je še vedno težak dan. Verjetno bo tak vedno ostal. V njem se skriva neskončno zatajenih čustev, takšnih in drugačnih. Sreče in veselja, pa tudi strašnih spominov. Zadnjega slovesa. Besed, ki jih nikdar ne bom pozabila, besed, ki sem jih rekla, skušajoč zadržati solze, ki so me premagovale, ko sem šla na "tisti" avtobus: "Se vidimo sedemnajstega." Sedemnajsti je prišel in šel, za njim še drugih dvaindvajset, ampak jaz je nisem videla nikdar več. 

Tisti dan smo odšli v kolonijo. In zvečer tistega dne je umrla. Moja mami. 

Želim si, da bi bila zraven na zabavi naslednji vikend. Pa da bi poznala moje otroke. Da bi jih imela rada tako, kot jih imajo rade samo babice. Da bi imela rada mene. Tako kot te ima rada lahko samo mama.

Šele ob takšnih trenutkih ugotoviš kako neskončno pomembna je v resnici družina. Priznam, včasih mi grejo moji otroci na živce. Ne dovolim, da bi grdo govorili z mano. Sem in tja tudi izgubim živce (zlasti punci sta že tako veliki, da točno vesta, kako me spraviti ob živce). Ampak nočem zamuditi nobenega trenutka z njimi. 

Te dni bi lahko delala. Lahko bi glancala vrtec, lahko bi hodila od enega uradnika do drugega, da bi zadevo pospešili. Lahko bi naredila čistko hiše in še česa. Lahko bi pospravila garažo, ki na resno pospravljanje čaka že dobrih šest let in sploh ne vemo več kaj vse je v njej.

Ampak raje sem s pucama in popoldan z Mezinčkom (ki mu je v začasnem vrtcu noro všeč). Še naslednji teden in doma bodo ostali vsi trije mladički. Malo zaradi denarja, veliko zato, da izkoristim verjetno zadnje poletje, ko sem lahko z njimi. 

Ko bi se le večkrat zavedela kako pomemben je današnji dan. Vsak današnji dan. Ko se le ne bi živcirala zaradi stvai, na katere dejansko nimam vpliva.

Danes bom delala vse to. Igrala bom enko, pa osla, pa črnega petra. Gledala bom risanke. Poklicala bom svojo osamljeno babico, da jo razvedrim. Punci bom peljala na bazen, potem pa nas na kosilo vabi moja tašča. Navijala si bom našo poletno muziko. Gibonnija, Indexe, Leb i sol in še nekaj komadov, ki smo jim punce naredile mesto v poletnem repertoarju. In potem je vikend.

Čas je dragocen, ne mečimo ga stran.

četrtek, 05. julij 2012

Poletni večeri

Komaj čakam pol ure večernega miru, da bom lahko z guštom kakšno modro (ali manj modro) razdrla na blogu, ki že nekaj časa sameva.

Ja, obe punci sta doma. To pomeni, da vsako minuto, ki jo imam, kadar se igrata (in ne kregata) izkoristim za delo. Ali telefonske klice, ki jih je treba opraviti, pa jih ne maram. 

Popoldneve preživljamo na terasi, ob malem bazenčku, polnem vode, vriskajoči trojici, ki najbolj uživa v špricanju in kozarčku, piva, vina ali vode. Če je ostalo še kakšno delo od prej, ga narediva kar na terasi. 

Včeraj sva po dolgem času zvečer pogledala film, skoraj cel. Prvo polovico sva v bistvu zamudila. Ampak nič hudega.

Sredinčica je imela predvčerajšnjim šest let. Tole pa so šopki, ki jih  je dobila.

petek, 29. junij 2012

Novost

Se že nekaj časa nisem javila? Ste opazili?

Priznam, ni bilo časa. Punci sta od danes dalje doma, tako da imam lahko mirno vest. Po dolgem času sem pospravila hišo. Celo tiste dele, ki se jih sicer vztrajno ogibam. Kot so recimo stopnice v klet, prepredeno s pajčevinami. 

Čaka me prvi res "frej" vikend. V Beli krajini. Počitek, čvek, uživancija, dobra družba in Kolpa. 

Čaka me velika čistka tudi na blogu. Moj blog ni več moj blog, ampak reklama, in odločila sem se, da ga hočem nazaj. Skratka, na svidenje vrtci in biznis in sploh in oh stvari, ki so postale moj vsakdan, jaz pa nisem več to kar sem bila. Hočem biti spet Olivija, ki je začela s pisanjem bloga in je v tem uživala. Ok, poiščite me po iskalniku in najdite Olivijo. In afere in škandale, ne pa vsega balasta, ki sem ga v zadnjih mesecih dobesedno nasrala sem gor. 

Ja, danes imam čistilni dan. Čistim. Doma. In na blogu. Moji otroci pa medtem na terasi poleg mene v vedru kopajo barbike in dojenčke. V bistvu se je vikend že začel :)



foto: tsmedia.info

ponedeljek, 18. junij 2012

Ponedeljek

Za nami je pravzaprav super vikend. Po dolgem času ponedeljek začenjam sproščeno in skulirano.

Ampak (seveda mora slediti ampak) z dvema bolnikoma v hiši. Prvi je moja boljša polovica, ki je že včeraj popoldan naenkrat zakuhal na spoštljivih 39. Verjetno angina. No, več bomo vedeli po popoldanskem obisku zdravnika.

Druga je Palčica, ki je zjutraj prišla v dnevno sobo z zavidljivo marogasto flekastim obrazom in trupom. No, na srečo se je pri njej zadeva izkazala za alergijo, saj so maroge po Claritinu in tuširanju v dveh urah izginile. Palčica pa je zamudila lep šolski izlet in je bila zato zelo žalostna. 

Ampak, sonček sije. Toplo je in po dolgem času ne delam zavita v deko in debel pulover. To pa je veliko vredno. 

Lep ponedeljek vam želim, kljub temu, da je.... ponedeljek.


torek, 12. junij 2012

Bistvo?

Sem in tja, precej manjkrat kot bi bilo koristno, se ustavim in vprašam; kdo sem? Kaj sem? Kaj bi rada? Kaj potrebujem? Kaj je zame najbolj pomembno?

Naj opozorim takoj na začetku - če težko prebavljate dolge (ali dolgočasne) osebne izpovedi, tokratno objavo raje preskočite.

Torej, rabim dopust, in to sem že večkrat ugotovila. Ampak dopust, ko ves čas na tihem premišljuješ kaj vse je treba še narediti, v bistvu ni dopust. Torej ta še nekaj časa odpade.

Želim si - en cel dan z mojimi. Na soncu. Brez ure, brez telefona, po možnosti v kratkih hlačah in dobri družbi. In ob kozarčku vina. Ki je ves čas poln - lahko razumete čisto po svoje. 

Kdo sem? Sem frajerka, ker sem se spustila v pustolovščino, ki se ji reče moj zavod? Ne. Niti najmanj. Sem nora? Mogoče. V bistvu bistva pa sem samo nekdo, ki se kot marsikdo drug te dni samo bori za preživetje sebe in svojih najbližjih. Sem poštena? Mislim, da ja. Vsaj trudim se biti. Če kaj pozabim, če komu naredim krivico, me žre. Preveč se ukvarjam s tem koga (in kaj) drugi vidijo v meni. Sploh, če je to kdo, kdor v resnici nisem.

Najpomembnejša zame je družina. Moji otroci, moja boljša polovica. Brez njih me ni. Takoj za njimi moja širša družina, kamor spada tudi vse širno sorodstvo po strani moje boljše polovice. Ki so me prvi dan sprejeli za svojo in so mi (pre)mnogokrat bolj družina od moje lastne. Ampak tako pač je. 

Ne maram laganja in pretvarjanja. Včasih sem raje tiho kot da bi rekla kaj, kar bi koga lahko prizadelo. Ne maram, da je ljudem hudo. Tudi tistim ne, ki mi v bistvu niti niso blizu. Lažnivcev in spletkarjev ne maram v svojem življenju. Imam veliko srečo, da tudi tisti, ki pridejo, hitro ugotovijo, da tu nimajo kaj iskati.

Če bi si lahko zaželela karkoli na svetu, bi si zaželela mir. Ne svetovni kot misice na tekmovanjih, ampak tisti mir, ki je svoj čas bival v meni, pa ga nisem znala ceniti. Tisti mir, ko sem vedela, da bom vsak mesec imela plačo. Da bom lahko otrokom kupila čevlje, ko jih bodo potrebovali. Mogoče si zdaj kdo od vas misli, da sem licemernež jaz. Ker mečem gore denarja v vrtec in hkrati jamram, da ga nimam. Ampak tisti, ki veste od kod je denar, vam je jasno. To pa je zame dovolj.

Želim si na večerjo z mojo boljšo polovico. Ob obali. Rada bi pila dobro rdeče vino, jedla in se smejala, oblečena v kakšno od oblekic, ki jih obožujem. Z globokim dekoltejem. Nalakirala bi si nohte. O ja. Nalakirala bi si nohte. Tudi na nogah.

V zadnjem letu se je v meni nabralo neskončno majhnih in velikih hrepenenj. Nekatera so zamrla, kar tako, sama od sebe. Nekatera rastejo in kot ponavadi jih odslavljam - saj bo, enkrat bo... Avtodom je vsekakor en ood njih. O teh mojih sanjah čivkajo že moji otroci. 

Pa vendarle imam kljub vsemu srečo. Imam dom. In kredit zanj. Imam srečo, da sem ga lahko vzela. Imam super moža, ki mi stoji ob strani in me ima rad točno takšno kot sem. Zdim se mu lepa in seksi in sploh in oh. Imam tri čudovite otroke, ki sem si jih želela od šestnajstega leta. Razkurijo me kot nihče drug, ampak mi vsak dan povejo, da sem najlepša in najboljša mamica na svetu.

Imam prijatelje. Vem, kdo so. In vem kje so. 

V bistvu imam vse kar potrebujem. In še veliko več.



Vem

Danes praznuje moja Petra. Ob pol sedmih pa se mi je, kljub temu, da imava srečo, da najini otroci delijo navdušenje nad zgodnjim vstajanjem, zdelo prezgodaj za voščilo. 

Zato sva poklepetali kasneje. Klicala sem jo s ključem za sestavljanje miz v eni roki in vijaki v drugi. 

Potem me je presenetila druga Petra. Ki je prišla pogledat ali sem v vrtcu. In mi je do konca pomagala sestaviti mize, postaviti k njim stolčke in polepiti stene z živalicami. 

Popoldan smo preživeli v Mezinčkovem vrtcu, kjer so nam otroci pokazali predstavo. Eni bolj, drugi manj, hehe. Ampak jaz sem bila navdušena. 

Kot pogosto zadnje dni, sem potem otroke peljala domov in sama dala spat, ker je moja boljša polovica moral nazaj v službo. Danes celo v svojo - večino popoldnevov zdaj namreč preživlja(mo) v mojem vrtcu. 

Res, prosti čas - kaj je že to? Sem pa med zlaganjem perila iz sušilca (še niste vedeli, da je to moj zen kotiček - klet, mir, tišina) srečala spoznanje. Tokrat me je čakalo v polnem stroju belega perila. Ki je bilo povrh vsega še zmečkano.

Vem kaj me tako zelo mori. Odvisna sem od dobre volje drugih. Od tega ali bo določena gospa na določenem ministrstvu razumela, kako pomemben je vsak dan, ko pri narejenem vrtcu ne moremo delati. Zame, za moj zavod, za otroke, ki nimajo vrtca. In nenazadnje- za njihove starše. Mori me, ker ne morem nič storiti. Samo žre me kaj bi lahko naredila drugače, bolje. Kaj jim ne bo všeč. Kaj bo narobe. Kaj se lahko zakomplicira. In veste kaj? V trenutku, ko tole pišem, sem ugotovila, da s tem nase vlečem slabo karmo.

Olivija, serješ ga! Dobesedno. Moč je v mislih. Če mislim slabo, nase vlečem slabe stvari (ok, priznam, tukaj bi lahko sama sebi tudi argumentirano ugovarjala). Ampak, da se vrnem k bistvu. Vse bo v redu. Res si nisem spočila že dolgo časa, res sva oba na skrajni meji svojih sposobnosti, ampak zakaj zlomka bi moralo kaj iti narobe? Saj sem se v to vendarle spustila zato, da bi bilo prav. Kajne? 

Za Petrin rojstni dan sama sebi torej obljubljam, da bom temo svojih paranoičnih misli začela preganjati z lučjo. Od tega trenutka dalje obožujem gospo na ministrstvu. Res. Popolnoma razumem kako težko je njeno delo. Kakšno odgovornost ji nalaga. In kako preobremenjena je za tako majhno plačilo. 

ps: Kakšno uporabno poznanstvo na dotičnem ministrstvu bi mi kljub moji spreobrnitvi prišlo presneto prav ;) 


ponedeljek, 11. junij 2012

Presenečenje

Na takšen dan pridem popoldan v vrtec. Pred vhodom me čaka 13 malih otroških karirastih kapic s šiltom.

Hvala, neznani darovalec!

Takšen dan

Včasih kar pride dan, ko se ti, čeprav se je še včeraj zdelo vse ok, zdi vse narobe. Tisti dan, ko zunaj dežuje in je megla, ko te zebe v noge, in so, kamorkoli pokličeš, vsi tečni in jim je odveč odgovarjati na tvoja vprašanja. 

Potem pogledam na koledar in ugotovim - ne, danes ni polna luna. Niti prazna. Torej ta izgovor odpade.

Je pa tisti dan, ko nimam energije za pravzaprav nič. Ko možgančki ne delajo v pravo smer in namesto, da bi razmišljali pozitivno, iščejo napake in probleme. Slaba izbira.

Včasih pride tak dan, da te zebe v noge in te jezijo čevlji, katerih podplati so razpadli prvič, ko me je ujel dež.  Ampak jih še kar nosim. In jih verjetno bom, dokler luknja v podplatu ne bo tako zevajoča, da mi bo nerodno, če jo kdo vidi. S tem, da niso najcenejši in da sem se težko odločila, da sem jih v trenutni finančni situaciji sploh kupila. Ampak do danes me to niti ni tako zelo jezilo. Danes sem pa prav žalostna.

Pride tudi tak dan, ko si deležen nasvetov, ki jih ne potrebuješ. Ali pa, ki jih na tak dan niti pod razno ne želiš.

Na tak dan se sprašuješ kaj vse se še lahko zakomplicira. In kako zelo. Ko bereš pogodbe in v vsakem členu najdeš kakšno "cako". Tak dan res ni dober za delo. 

Za kaj drugega pa tudi ne. Danes sem se že zbudila žalostna. In utrujena. Celo noč se mi je sanjalo kaj še lahko naredim. In kako. Pa ne morem. Danes nisem samozavestna. Če sem v petek cvetela in skakala do stropa od dobre volje, sem danes utrujena. In brez motivacije. 

Sovražim takšne dneve. Kaj niso rekli, da je poletje? Kje že?


petek, 08. junij 2012

Za vse

Za vse spremljevalce mojega bloga.

Za vse prijatelje, ki vas lahko pokličem, kadar sem vesela. In kadar sem žalostna.

Za vse prijatelje, ki vas ne vidim tolikokrat kot bi vas želela. Ampak ste v mislih z nami. In jaz z vami.


Prvič

sem se na blog priklopila iz vrtca. Paše.

Zdaj pa nazaj na delo!

Za priokus nekaj utrinkov z napol narejenega vrtca:

Veleslavni wc-ji

Najbolj kjut umivalnica

Pol ene igralnice
Druga polovica igralnice
Druga igralnica

Kuhinja, ki nam že dva tedna žre živce :) Ampak je lepa ;)


Kaos v moji pisarni :)))

sreda, 06. junij 2012

Sreda

Sreda je. To naj bi bila šele sredina tedna, kajne?

Ampak ko je bila ura dvanajst, sem dosegla svoj limit. Sedla sem v avto, pobrala Palčico v šoli in šla domov.
Vsak dan sva oba z boljšo polovico do večera v vrtcu. Kljub temu, da vsak presneti vikend rečem, da ta vikend v vrtec ne gremo, smo tam vsako soboto ali nedeljo. Z otroki ali brez. 

In sestavljamo, pospravljamo, priklapljamo... in kar je najhuje, je občutek koliko stvari je pravzaprav, ki jih je še potrebno narediti, pa jih sama ne morem. Dopoldan pa mi nihče ne more pomagati. Moja boljša polovica vsak dan najprej oddela svojih osem ur v službi, potem pa še do večera v vrtcu. Ampak dve roki sta premalo, da bi bil rezultat resnično viden.

Marsičesa pač ne znam. Ali ne morem. Ne znam zasilikonati zaščit na okenske police. Ne morem na kuhinjske omare pričvrstiti manjkajočih vrat. Nimam kamiona, da bi odpeljala na smetišče gore kartona, papirja, plastike in stiroporja. Ne znam iz kuhinjskega pulta izrezati luknje za ploščo in korito.  Nimam še manjkajočih zaščit za vrata in robove, ne znam v stene pričvrstiti pohištva...

Ko mi je po treh razgovorih (sedmih ta teden) in dveh sestankih na koncu vendarle uspelo pripraviti zaščite za police za silikonanje in pritrditi ena cela vratca na kuhinjsko omarico, ko sem naredila doktorat iz pantov, pa mi je prekipelo. Ne morem več. In sem šla domov. In danes ne bom pospravila postelj, ne bom pobrala perila iz sušilca in razen, da bova popoldan po baletu stuširala mladičke, ne bom delala nič. Ok, iti moramo še v trgovino po vsaj najnujnejšo hrano. Ampak to je to.

Danes gredo otroci pred pol osmo spat. Midva pa na kavč. In ne, ne bom prižgala računalnika in urejala še papirjev. Ne bom niti naročala in nakupovala tistih zadev, ki mi še manjkajo. Gledala bom tv. Po možnosti kakšno oddajo, ki nima s trenutno realnostjo prav nič skupnega. 

Overload. To je danes. Ne sreda. 



Odkod je fotka, se ne spomnim. Se pa nekako takole počutim danes.