ponedeljek, 30. april 2012

Kako izledajo

naše počitnice?

Jaz sem res zbolela. Po treh dneh ležanja in prekuhavanja (dobesedno) sem obupala in včeraj so me moji peljali na urgenco. Zdaj sem ponosna najemnica gnojne angine z ospenom 1500 za naslednjih devet dni. Dobra novica pri vsem skupaj je le, da je antibiotik kar hitro prijel in se v primerjavi s predvčerajšnjim počutim veliko bolje.

Mezinček je kuhal v četrtek in petek, v soboto je bil brez vročine, ampak še vedno ne je čisto tako kot bi moral. Je pa presneto zdolgočasen.

Sredinčica je za zdaj ok. Ves čas po malem solidarnostno jamra, da jo boli grlo. Ampak v bistvu je zdrava in zdolgočasena.

Palčica je včeraj dobila vročino in začelo jo je boleti grlo. Za zdaj uspešno krotimo zadevo in upamo, da bo ostalo pri tem, saj je danes zaenkrat v redu.

Moja boljša polovica je zdrav. Jutri ima rojstni dan. Kot vsako leto, se je tudi tega zelo veselil, ker sovpada s praznikom piknikov in zabave na našem malem Joštu. Pa ga ne bo. Prvič, ker smo vsi ostali bolni ali na meji in drugič, ker so ga kljub današnjemu kolektivnemu dopustu splanirali, da prevzema letala VSAK DAN teh "počitnic". In jih prevzema. Od vseh dni je bil prost samo včeraj. Jutri gre v službo, pojutrišnjem spet. Ampak veste kaj? Moja boljša polovica ne bi bil on, če ne bi znal iz tega potegniti najboljšega. In če kdo, se zna zase postaviti on. Zato sem absolutno prepričana, da ima tudi tole "sranje" svoj namen, da mu da mejo, da se, kljub novi službi, postavi zase. Zato me tozadevno res ne skrbi. Je izredno moteče, ampak moja angina je še toliko bolj.

Tako torej izgledajo naše počitnice. Bolehamo, ležimo, hodimo v službo in pregorevamo.

Smo pa rezervirali dopust! In gremo na naš ljubi Hvar, čeprav bomo prijatelje, s katerimi smo dopust preživeli lansko leto, presneto pogrešali. Ampak veste kaj? Zdaj imam cilj, ki se ga lahko spet veselim. Torej kljub bolezni in službam vendarle ni tako hudo. Zunaj sije sonce. Imamo teraso, ki je spet operativna. In kljub gnojni angini sem danes toliko pri sebi, da bomo za jutri pripravili presenečenje. 

foto:brezcenzure.si

četrtek, 26. april 2012

Prazniki

Kot kaže se nam obetajo prav zares počivalne prvomajske počitnice. Poleg mojega slabega počutja je ponoči zakuhal še Mezinček.

Kljub vsemu upam, da je to le prehodne viroza in bomo lahko praznike užili na vso moč. Obetata se nam namreč dva rojstna dneva, kak piknik sem in tja in, upam, veliko skupnega časa in dobre volje.

Naredila sem vse, kar sem mogla. Skoraj do zadnjega sem odkljukala seznam, zdaj pa si zaslužim malo počitka.

Tudi vsem vam želim lepe počitnice - Petri naj bo odhod v njihov morski raj čim zgodnejši in brez zapletov, tam pa topel in slan zrak za sušo in telo ter veliko dobre volje, vsem ostalim pa - imejte se radi in cenite skupen čas. Žal časa nimamo na pretek in je zelo dragocen.

sreda, 25. april 2012

Zapleti (in rešitve)

Imate kdaj občutek, da nekdo nekje pazi na vas? Jaz ga imam zadnje čase večkrat. 

Za svoje slabo počutje sem si pač kriva sama. Ker nimam meje, kdaj sem preutrujena in bi morala počivati.

Ampak zgodba vrtca je prav posebna zgodba. Je zgodba o zapletih in rešitvah in iskreno upam, da se bo nekako v tej smeri tudi nadaljevala.

Vas zanima o čem govorim? 

Prvi primer naj bo DDV. V bistvu sem se na svojo računovodkinjo obrnila, da bi jo vprašala ali lahko kupim vozičke v Nemčiji brez DDV-ja. In je rekla, da ja, če se registriram kot prostovoljna zavezanka. Seveda sem najprej okrevala. Že nekaj dni kasneje sem preračunavala kaj vse bom kupila v IKEI. In mi je kapnilo, da verjetno je tudi nabava v Ikei potem brez davka. 

In sem se registrirala za DDV, računajoč na skoraj 1500 eur prihranka. Več kot zadovoljivo. 

Danes me preseneti klic gospoda, ki je v vrtcu izvedel del gradbenih del. Pravi, da je dobil moje obvestilo, da sem zdaj zavezanka za DDV. In da mi ga menda za gradbene storitve ni treba plačati. Ker o tem nisem nič vedela, sem poklicala svojo računovodkinjo. Ki pravi, da je res. In sem, meni nič, tebi nič, s preprostim klicem prihranila še okrog sedemsto eur. Odlično!

Drugi primer. Na občini so se odločili, da lahko začnem program izvajati šele oktobra. In da je koncesija za pet in ne deset let (jaz sem podpisala najemno pogodbo za deset let, seveda, saj so mi dali takšno informacijo). O spremembi pa me, tudi seveda, nihče ni obvestil.

Najprej me je spravilo v pošteno slabo voljo. Potem pa mi je ponudilo alternativo, ki se je lahko poslužim. Dobro alternativo. Verjetno celo precej boljšo od koncesije.

Dela tečejo po planu. Denar sem dobila zadnji trenutek. Sem ga pa dobila. In imam alternativo, ki si je nisem obetala, in mi pušča precej bolj proste roke, kot sem si obetala. 

Imam pa tudi pamet, da ne planiram več sto let vnaprej. Prvič delam po korakih in upoštevam vsak navidezen zaplet, ki mi stopi na pot. In mu pustim, da me usmeri v pravo smer.

Priznam, kljub temu noro potrebujem dopust, saj sem na meji ali pa celo korak čez njo, da fizično odpovem. Če sem še pred enim tednom mislila, da je ta teden prekratek, sem danes prepričana o nasprotnem. Čez glavo dovolj dolg je. Še en dan takšnega tempa moram zgurati. 

Vprašanje, ki ostaja pa je, ali (oziroma bolje kako) bom zgurala današnji dan...



torek, 24. april 2012

Misel

"The world is based on hope." pravi danes moj čaj.

Hvala Petra. Verjetno je že tako prav.

foto: pikniki.si
In čokoladi, dodajam jaz ;)

ponedeljek, 23. april 2012

Vmesno poročilo

Tako nekako je te dni - ves čas letam, kalkuliram, preračunavam in premetavam številke. In se delam, da vem kaj delajo :)

Tudi danes. Ko delam spet nov terminski plan. Ker postopki na občini trajajo tako dolgo, da bomo verjetno prve otroke sprejeli šele oktobra :/
Čeprav bo vrtec pripravljen naslednji teden, si morete misliti?

Ampak v tem smislu mi zmanjkuje časa, da bi šla na blog. Velikokrat jih še prebrati ne morem.

Sem pa boljše volje, kar prav tako ni zanemarljiv podatek. 

Več kmalu...

četrtek, 19. april 2012

Frizura

Končno. Odločitev je padla - jutri grem k frizerju.

V ponedeljek zjutraj me namreč čaka  pomemben sestanek. In na tak sestanek ne grem sivolasa in neurejena.

Velika verjetnost je, da se bom urejena tudi počutila veliko bolje. Glede na hitrost rasti mojih las, je namreč razlika med tremi meseci nazaj in danes več kot očitna. 

Na drugi strani je že današnje barvanje naredilo ogromno. Vsaj sivolaska nisem več.

In priznam, ne vem kaj naj pišem. Zato raje ne pišem. Dogaja se veliko preveč, da bi vse opisovala na blogu in zmanjkuje mi časa za še veliko pomembnejše stvari. Zato danes samo o frizuri.


sreda, 18. april 2012

Kako raste mama

Najprej je sama tema,
najprej je velik nič, 
potlej je majcena deklica 
in iz nje ljubek deklič.

Iz njega mamica zraste,
a raste dolgo in mnogo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.

Iz mamice zraste mama
bogve kdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lase.

Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.


                   Tone Pavček





Še eno uro

in gremo po Sredinčico. Komaj čakam!

Danes je uspel največji podvig od vseh gradbenih podvigov v mojem bodočem vrtcu. Kljub stavki, ki mi je milostno podarila družbo dveh od treh mladičkov na dan, ko so izrezovali odprtino za vrata iz armirane betonske stene. 

Priznam, zmanjkuje mi časa. In energije. Frizer bi mi dobro del. Barva za lase še bolje. Sivina je namreč začela neznosno sekati iz črnine ostalih las. Verjetno bi kakšna dolga masaža izboljšala tresavico rok, ki se me je začela lotevati. 

Ampak ura neusmiljeno odšteva čas. In časa nimam veliko. In moj šef je eden bolj zahtevnih.

Ampak, dragi moji, čez eno uro se vrne moja Sredinčica. Kaj bi vse to v primerjavi s tem, da jo bom po dveh dneh lahko objela in potiškala?


torek, 17. april 2012

Tišina

Sredinčica je včeraj zjutraj prvič odšla sama na letovanje in se vrne jutri.

Zdaj, ko je naša mala hišica začasno dom samo dveh otrok, v njej vladata neverjetna tišina in mir. In občutek, da nekaj manjka.

Priznam, sem in tja res paše kak dan, ko mi ni treba letati za ali z vsemi tremi. Ampak naše življenje vendarle ni tako kot bi moralo biti, kadar manjka kdorkoli od nas.

Na srečo je to že včeraj in danes ponovno ugotovila tudi Palčica. In kljub temu, da ji Sredinčica ves čas samo "teži" ugotovila, da je brez nje vendarle prazno in dolgčas. Nekajkrat je potočila tudi nekaj solzic. Upam, da se je bo to spoznanje držalo vsaj še kakšno uro tudi potem, ko se Sredinčica jutri vrne :)


Tale je pa nekje iz leta 2008, se mi zdi.

četrtek, 12. april 2012

Kaj mislite?

 Meni je bolj všeč pikapoka. Pa vam?




Priznam

Ja, o nekaterih stvareh res nimam pojma. Kar se v trenutni situaciji, ko se vrtec ureja (s tem govorim o gradbenih posegih) kaže za mojo precejšnjo pomanjkljivost. 

Res je, da skušam svoje pomanjkljivo razumevanje inštalacij, statike in še česa komepenzirati s tem, da poslušam in zapisujem, kolikor le morem, na drugi strani pa - priznam - kljub vsemu temu - nimam pojma. 

Srečo imam, da imava prijatelja, ki nama pri teh zadevah pomaga. In me je včeraj potolažil, da bomo vse uredili do konca aprila. Sem se odločila, da mu zaupam. In da bo res vse urejeno do konca aprila.

Ampak danes je poseben dan. Danes se blogerke dobimo na tortici v Škofji Loki. Nisem prepričana, da si bom uspela urediti nohte in se ušmeksati (bom pa skušala, vsekakor), sem pa tisoč odstotno prepričana, da se bomo imele super. In tega se neskončno veselim. 

Jutri me čaka pot v Celovec, tako da se verjetno ne bom uspela javiti. Se pa javim kasneje. Za vsak slučaj, sicer malo zgodaj, ampak lep vikend vsem!

torek, 10. april 2012

Velika noč

Naš letošnji pridelek.

Zadnji pirh, na katerem piše Oči je car, je Sredinčičin izdelek :)




Mir

Danes teden po dolgem času začenjam bolj mirno. Govorim o miru znotraj sebe, ki je bil zadnje čase prav poseben luksuz zame. Ja, začela sem pokati po šivih. Tako zelo, da sem prišla v fazo otopelosti in nemoči obvladati se. Ko nisem zmogla več uživati v družbi tistih, ki jih imam najrajši. In ko me ni veselila prav nobena stvar več. Kljub temu, da imam vsak dan tisoče razlogov, da bi se lahko veselila.

Imam pa vendarle velikansko srečo. In ta je, da živim s svojim najboljšim prijateljem. In da sva nedeljski večer presedela doma in se pogovarjala. Pogovarjala tako dolgo in tako intenzivno, da je bila mimogrede ura skoraj polnoči.

V pogovoru sem se sama o sebi naučila marsičesa. Od tega, od kod izvira moj strah, do tega, da dejansko ne zmorem in sama sebe peljem v propad, če bom tako nadaljevala. In da je ok, če ne zmorem in si to priznam. Kljub temu, da se po po dolgem času stvari odvijajo v pravo smer in s pravo hitrostjo. Ampak iz svojega bolestnega strahu, da se bom napak odločila, da se premalo trudim, da premalo delam, je nastala takšna panika, da se nisem več videla iz nje. Racionalno mi je vse jasno, ampak čustva? Teh ne znam obvladovati. In verjetno jih nikoli ne bom znala.

Na drugi strani sem dojela še nekaj pomembnejšega od vsega napisanega. Da nisem sama, kljub temu, da je včasih občutek tak kot bi bila. Pa nisem. Moja boljša polovica je vedno z mano. V pravih in napačnih odločitvah. 

Naučila sem se, da včasih pridejo trenutki, ko ne moja volja, ne moja dejanja, in še najmanj stalen pritisk nase kaj vse bi lahko naredila bolje ali drugače, ne pomenijo nič. Lahko celo delajo škodo. Ker včasih moram stopiti korak nazaj in zaupati. Ne, marsikomu ne zaupam. Zaupam pa svoji boljši polovici in prišel je trenutek, da se v nekaterih stvareh popolnoma oprem nanj. In mu prepustim nekatere od skrbi, ki mi zdaj ne dajo spati. In dihati.

Danes sem po dolgem času spala mirno. Zjutraj se nisem jezila na otroke in zanimivo, tudi otroci so bili mirni in pridni. Kot že tolikokrat prej se je potrdilo, da je njihovo obnašanje premnogokrat le ogledalo viharjev, ki jih bijem sama v sebi.

Upam, da ta mir ostane v meni tudi v prihodnjih dneh. In da vikendi spet postanejo vikendi in ne le dnevi, ko imam slabo vest, ker bi lahko naredila več.

foto: najzabava.si


petek, 06. april 2012

Polna luna

Če sem še pred letom dni mislila, da imam "super" šefa in "ziher" službo, da imam neskončno srečo, da moji dnevi tečejo mirno in brez pretresov, in da bi bilo fino nekoč v bodočnosti biti sam svoj šef, je danes vse drugače.

Če sem še pred letom dni navdušeno planirala našo pot na Dunaj (ki je bila mimogrede super), me je, ko smo se vrnili, čakal hladen tuš. 

Če sem še pred enim letom mislila, da ne morem ostati brez službe, da lahko o tem, da bi bila kdaj sama svoj šef, samo sanjam, sem danes v situaciji, ko sem sama svoj šef in s tem odgovorna za vsako napako, ki jo storim, za vsako napačno odločitev in celo za situacije, za katere sama nisem kriva in so lahko  zgolj rezultat dogajanja v družbi. 

V biti sam svoj šef ni nobene garancije. Prav nobene. Danes si lahko na vrhu, že jutri pa toneš in ne veš kako naprej. V biti sam svoj šef tudi ni počitka, ni dopusta, ni bolniške. Zato šele danes razumem tiste, ki jih pred letom dni nisem razumela. 

Zakaj premišljujem o tem? Ker berem kaj se dogaja in me je strah. Ne vem kaj nas čaka. Razumem zaposlene v javni upravi, da je tudi njih strah - je pa res, da vse preveč mečemo vse zaposlene v javni upravi v isti koš. Šolniki, delavci v zdravstvu, policiji in vojski po mojem ne spadajo tja. Težko jih je primerjati z nekom, ki cele dneve sedi na upravni enoti ali ministrtsvu, kuha kave in preklada papirje z enega konca na drugega. Tudi jaz sem delala v javni upravi. V gospodarstvo ne bidiš, da bi si zjutraj vzeli eno uro za kavo. Spiješ jo ob računalniku, ponavadi mrzlo. Ja, slabe plače imajo. Ampak trije ne naredijo v osmih urah toliko, kot bi naredil eden z dobro plačo. Zato me jezi. Ker te isti ljudje imajo v rokah moč, da nam, navadnim državljanom brez pooblastil, grenijo življenje do onemoglosti. 

Ampak veste kaj? Glede na to koliko nas je v gospodarstvu ostalo brez služb in to ne po svoji krivdi, je danes vsak, ki ima službo lahko vesel. Sploh, če plača celo redno pride na račun, pa naj je še tako majhna.

Vem. Plače si nisem niti obračunala niti plačala od januarja. Da sem lahko odprla zavod, nisem do konca izkoristila nadomestila na Zavodu za zaposlovanje, pa bi ga lahko. Še cel april. Ja, sama sem se tako odločila. In sama nosim posledice. Skupaj s svojo družino, ki je nasrkala z mano in mojimi odločitvami. 

Priznam. Strah me je. Imam prostore, imam plan, imam vizijo, čaka pa me še dolg boj z administracijo - prav isto, ki bo naslednjo sredo stavkala. Ker tej administraciji je pač popolnoma vseeno ali plačujem najemnino in stroške, otrok pa ne morem vpisati, ker nimam odločbe. Ja, pošteno me je strah. Ker jim je vseeno. Oni vsak mesec dobijo plačo. In aprila regres. Jaz si bom prvo plačo lahko izplačala en mesec po tem, ko bodo prvi otroci prestopili prag mojega vrtca. In ja, zato me jezi. Ker je slovenski način razmišljanja tak, da poskrbiš zase. Za vse ostalo te boli briga. 

Dokler slovenci sami nismo v riti, sploh ne razumemo kako je to. Pa še to - večina potem samo še drugim privošči, da bi še sami doživeli kaj podobnega. 

Sreča, da so pred nami prazniki. In da se danes za svoje pisanje lahko izgovorim na polno luno. Se pa včasih bojim, da je pred nami še dolgo leto polne lune. No, vendarle iskreno upam, da se motim.

foto: najdinas.si

četrtek, 05. april 2012

Srečanje

Kaj pravite, Petra, Anita in Zofija? Se dobimo?

foto: arhiv.njena.si

Sprostitev

Ja, to mi neskončno manjka. 

Ves čas imam slabo vest, da delam premalo. Da zabušavam. Da bi lahko naredila več. 

Če nimam pospravljeno in oprano, se mi zdi, da odpovedujem na tem področju. Saj sem vendarle doma in bi za dom lahko poskrbela, kajne? O kuhanju sploh ne bom govorila, ker na tem mestu imam velik primanjkljaj.

Če imam pospravljeno in narejeno vse, kar bi lahko naredila in sedem za računalnik, da bi delala kaj neproduktivnega, me zgrabi slaba vest. VEDNO je še kaj, kar bi lahko naredila. Ampak ta "še kaj" se nikoli ne konča. Ne govorim samo o vrtcu in domu - poleg tega je vedno kup stvari na listi "to do". In ta se ne krajša.

Rabim sprostitev. Ni mi pa še čisto jasno kaj naj storim, da bi vsaj za kakšno uro v moji glavi vladala popolna tišina. Ker misli so tiste, ki me ne upoštevajo in mi ne dajo miru v nobenem času dneva. Ali noči. 

foto: najzabava.si

torek, 03. april 2012

Osupljivo!

Ni me zagrabilo takoj, ko sem dobila ključe. Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi našla še sto stvari, ki me lahko skrbijo.

Zagrabilo me je, ko sem stanovanji razkazovala svojim. Ko sem jim v vsaki sobi posebej razlagala kako jih bomo preuredili, da bo iz njih nastal vrtec. In ko sem, vmes, ko sem govorila, videla končni izdelek. Vsako steno. Vsako ploščico. Vsako igračo in vsak ležalnik. Celo malčke, ki ga bodo obiskovali.

Dragi moji, vrtec bom imela! SVOJ vrtec! Če sem pred petnajstimi leti, ko sem študirala na Pedagoški fakulteti še sanjala o tem kako bom nekoč imela svoj vrtec, potem šla v čisto druge vode in to idejo popolnoma opustila, sem se zdaj očitno vrnila h koreninam. Vrtec bom imela!

Ja, čaka me še živčna vojna, najprej z obrtniki, potem z administracijo. Ampak veste? Vidim ga. Sanjam ga. Od petka pred tremi tedni, ko sem si prvič ogledala večje stanovanje (zdaj bomo v vrtec združili kar dve stanovanji), se mi sanja o njem. Vsako noč. Vem, kje bodo garderobe. Kje bodo omare, kakšne barve bodo stene... Vidim malčke, ki se igrajo na blazinah na tleh. Vidim punce, ki bodo delale z mano. In veste kaj? Veselim se. In ko bo vse urejeno si bom za dušo privoščila nekaj, kar si nisem mislila, da si bom kdaj privoščila - priredila bom čisto pravo otvoritev. 





Tako je to

Čez eno uro odhajam na primopredajo stanovanj. Ja, vesela sem. Mislim, da bom še bolj vesela popoldan, ko bom stanovanji pred preureditvijo lahko pokazala svojim.

Ja, strah me je. Pred mano je še nekaj mesecev trdega dela in odpovedovanja, preden bo vrtec lahko sprejel prve otroke. Ampak grem v pravi smeri in na koncu vidim luč. Tudi kadar me skrbi, je lučka tam. 

Dobila sem prvi predračun za dela. Tak, kot ga da gradbenik ženski, ki "nima pojma". No, na srečo je zdaj tu moja boljša polovica, ki bo neprostovolno pokasiral gradbena dela :)

Seveda so zdaj tu spet nove skrbi. In naloge. Ampak... vem kam me pelje pot in tako ali drugače bom imela vrtec. Zdaj, ko je varščina plačana in pogodba sklenjena, poti nazaj ni več. 

Če bi se še naučila manj sekirati za vsako stvar, bi mi bilo še precej lažje. Ampak Olivija ne bi bila Olivija, če je ne bi stalno kaj skrbelo. Ko bom velika, pa bom pametna in se za stvari, na katere ne morem vplivati, ne bom več sekirala. 


ponedeljek, 02. april 2012

Update

Imamo ju. Stanovanji namreč. Pogodba je podpisana, varščina plačana, jutri dobim ključe.

In moja boljša polovica spet odhaja. Tokrat v Munchen za dva dni.

Več jutri...