petek, 08. oktober 2010

besede in Besede

Vsakič znova, ko berem kakšen zanimiv članek svoje ne več virtualne prijateljice, osupnem - ne le nad vsebino, saj se ukvarja s temami, ki so tudi meni blizu, pač pa tudi nad izražanjem. Besedami, stavki, povedmi. Mislimi, ki se tako čudovito in smiselno zaključujejo v celote. 

Vsakokrat me presune, kako neverjetno različno se da povedati isto stvar - in način ni le malo bolj in malo manj siv, pač pa črn in bel. 

Moje pisanje je s tega vidika precej zarjavelo - če bi morda sledila svoji želji pisati pred desetimi, petnajstimi leti bi najbrž bilo drugače. Res je tudi, da imam zadnjih osem let doma prijatelja, zaradi katerega ne čutim več takšne potrebe po pisanju kot sem jo čutila prej. Svoj čas pa je bilo precej drugače.
Ne morem reči, da nikoli nisem imela pravih prijateljic in prijateljev, s katerimi sem se lahko pogovarjala praktično o vsem - še zdaleč ne. Nikakor ne morem trditi, da takšnih prijateljev nimam zdaj - je pa res, da so moje sedanje potrebe po pisanju in izpovedovanju bistveno drugačne od tistih pred desetimi leti.
Mogoče tudi iz tega izvira zarjavelost moje pisarije.

Zakaj torej sploh pišem? Ker sem nekaj let nazaj, ko sem že popolnoma pozabila na to potrebo, spoznala osebo, zdaj ne več virtualno prijateljico. Ko sem brala njen blog in njene članke, sem se počutila kot bi brala svoje pisanje leta nazaj. Ona je iz tega doktorirala, jaz sem se ustavila nekje na koncu srednje šole. Mi je pa vrnila veselje. 
In če bi dan imel še približno tri do štiri ure več, bi prav gotovo večkrat izkoristila pol ure samo za svojo dušo in pisala. Ne Besede, samo besede... ampak moje.

1 komentar:

  1. Počaščena sem. In to BIG TIME. Sicer pa podam moje strokovno mnenje. Sploh ne zaostajaš za mano. Doktorat imaš v bistvu že ves čas "na podstrešju". Samo v zavesti ga nisi imela v vmesnem obdobju. In prosim, nadaljuj. Všeč mi je. Spravlja me v dobro voljo:)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.