nedelja, 02. januar 2011

Srečno novo leto!

Drugi dan novega leta pričakujem spočita, kar je, glede na število in starost mladičkov, ki domujejo z mano, res nekaj izjemnega. Za to se imam zahvaliti samo svoji boljši polovici.

Staro leto je končano in zame to pomeni dvoje - prvo, da se lahko lotim nove fotoknjige in drugo - da si vzamem čas in pregledam leto 2010 od daleč. 
Od najboljših stvari, ki so se meni in nam zgodile je absolutno rojstvo Mezinčka. Tozadevno je bilo leto ne le dobro, celo čudovito. Sploh ker si nihče ni predstavljal kako pomemben faktor sreče bo mali Srečko postal v naši družini.
Naučila sem se, da služba in družba ne pašeta skupaj v prav nobeni obliki in upam, da mi bo to spoznanje prišlo prav tudi letos, ko se bom vrnila v službo.

Bogatejši smo za še ene prijatelje, ki so poleg tega še skoraj sosedje, kar v naših krajih pomeni veliko. Toliko kot smo si v nekaterih zadevah podobni, smo si v drugih različni in veseli me, da ravno ta različnost bogati naše druženje. Z njimi smo tudi pozdravili novo leto.

Uspeli smo obdržati in vzdrževati stike z ostalimi prijatelji, najin krog se je v letu 2010 razširil (vključno z Mezinčkom) za kar štiri nove dojenčke. Veselim se novega druženja z vsemi njimi v tem letu.

Ponovno se je potrdilo dejstvo, da imam najboljšega šefa na svetu in upam, da bo tako ostalo tudi v letu 2011.

In nenazadnje se je izkazalo tudi najpomembnejše - da sva s svojo boljšo polovico, mojim možem seveda, s tretjim otrokom, predvsem pa s skupaj preživetim časom, pogovori, izkazovanjem ljubezni in iskrenostjo spet nadgradila svoj odnos. Uspešno sva prevedrila nevihte leta 2010 in v leto 2011 vstopava mirna, ljubeča in najboljša prijatelja. Ever.

Leto nama je prineslo tudi nove skrbi, predvsem finančne narave, zato upam, da bo leto 2011 na tem področju boljše. Intenzivno razmišljam kako bi k temu pripomogla.

Pravzaprav se veselim prihajajočega leta. Najin najmlajši (in zadnji) mladiček bo letos dopolnil eno leto, Sredinčica častitljivih pet in Palčica celih osem let. O svojih letih raje ne bi izgubljala besed. 
Pred nekaj dnevi me je nekdo vprašal kdaj dobiš občutek za čas in moj odgovor na to je bil zelo enostaven: "Ko imaš otroke." Ko imaš otroke leta opazuješ v njihovih besedah, dejanjih, sposobnostih, odraščanju. Ko imaš otroke se leta vrtijo z ekspresno hitrostjo direktno pred tvojimi očmi. Torej na zdravje otrok in njihovega odraščanja.

Za leto 2011 si želim potrpežljivosti, da bom ostala mirna kadar padem(o) v viharne vode življenja. Želim si zdravja za svoje otroke, svojega moža in zase, da bomo lahko uživali v skupaj preživetem času. Želim si, da bi splošna klima slovenske družbe postala bolj pozitivna, da me ne bi prav vsaka poročila spravila v slabo voljo.
Želim si, da bi si znala vzeti čas zase in večkrat pisala blog. Da bi se spravila k telovadbi ali čemurkoli kar bi mojo nično kondicijo spravilo z mrtve točke.
Želim si, da bi s svojim dragim preživela veliko večerov v smehu. Želim si, da bi čim manjkrat kregala svoje otroke neupravičeno. In da bi čim manjkrat izgubila živce.

Želim si, da me ne bi skrbelo kako bova plačala položnice in da bi čim manjkrat na telefon dobila sms: "Razpoložljivo stanje na računu 0,00 eur." Sploh že 14 dni pred porodniško.
Želim si svojih, naših, 14 dni za dušo na Hvaru. 


In nenazadnje, prvi cilj, ki si ga zadajam, izgubiti decembrske kilograme. Hawk. Tako naj bo.

1 komentar:

Hvala za komentar.