Vem

Danes praznuje moja Petra. Ob pol sedmih pa se mi je, kljub temu, da imava srečo, da najini otroci delijo navdušenje nad zgodnjim vstajanjem, zdelo prezgodaj za voščilo. 

Zato sva poklepetali kasneje. Klicala sem jo s ključem za sestavljanje miz v eni roki in vijaki v drugi. 

Potem me je presenetila druga Petra. Ki je prišla pogledat ali sem v vrtcu. In mi je do konca pomagala sestaviti mize, postaviti k njim stolčke in polepiti stene z živalicami. 

Popoldan smo preživeli v Mezinčkovem vrtcu, kjer so nam otroci pokazali predstavo. Eni bolj, drugi manj, hehe. Ampak jaz sem bila navdušena. 

Kot pogosto zadnje dni, sem potem otroke peljala domov in sama dala spat, ker je moja boljša polovica moral nazaj v službo. Danes celo v svojo - večino popoldnevov zdaj namreč preživlja(mo) v mojem vrtcu. 

Res, prosti čas - kaj je že to? Sem pa med zlaganjem perila iz sušilca (še niste vedeli, da je to moj zen kotiček - klet, mir, tišina) srečala spoznanje. Tokrat me je čakalo v polnem stroju belega perila. Ki je bilo povrh vsega še zmečkano.

Vem kaj me tako zelo mori. Odvisna sem od dobre volje drugih. Od tega ali bo določena gospa na določenem ministrstvu razumela, kako pomemben je vsak dan, ko pri narejenem vrtcu ne moremo delati. Zame, za moj zavod, za otroke, ki nimajo vrtca. In nenazadnje- za njihove starše. Mori me, ker ne morem nič storiti. Samo žre me kaj bi lahko naredila drugače, bolje. Kaj jim ne bo všeč. Kaj bo narobe. Kaj se lahko zakomplicira. In veste kaj? V trenutku, ko tole pišem, sem ugotovila, da s tem nase vlečem slabo karmo.

Olivija, serješ ga! Dobesedno. Moč je v mislih. Če mislim slabo, nase vlečem slabe stvari (ok, priznam, tukaj bi lahko sama sebi tudi argumentirano ugovarjala). Ampak, da se vrnem k bistvu. Vse bo v redu. Res si nisem spočila že dolgo časa, res sva oba na skrajni meji svojih sposobnosti, ampak zakaj zlomka bi moralo kaj iti narobe? Saj sem se v to vendarle spustila zato, da bi bilo prav. Kajne? 

Za Petrin rojstni dan sama sebi torej obljubljam, da bom temo svojih paranoičnih misli začela preganjati z lučjo. Od tega trenutka dalje obožujem gospo na ministrstvu. Res. Popolnoma razumem kako težko je njeno delo. Kakšno odgovornost ji nalaga. In kako preobremenjena je za tako majhno plačilo. 

ps: Kakšno uporabno poznanstvo na dotičnem ministrstvu bi mi kljub moji spreobrnitvi prišlo presneto prav ;)