petek, 06. julij 2012

Spomini

Priznam, ni mi uspelo. Vzeti si časa za pisanje namreč.

Sem pa celo popoldne poslušala meni všečno glasbo in po dolgem času spet pila belo sladko vino. 

Sredinčičin rojstni dan je prišel in minil v znamenju šopkov. Tokrat me žalost ni zagrabila ali pa recimo, da se ji nisem pustila, tako da smo imeli popoldan obiske in šli spat kasneje kot po navadi. 

Veselim se mega dvojne zabave naslednji vikend. Dvojne, ker skupaj praznujeta Sredinčica in Mezinček, ki bo čez slabe tri tedne dopolnil dve leti. In dvojne, ker imamo za vikend kar dve zabavi. 

Ampak, priznam. Tretji julij je še vedno težak dan. Verjetno bo tak vedno ostal. V njem se skriva neskončno zatajenih čustev, takšnih in drugačnih. Sreče in veselja, pa tudi strašnih spominov. Zadnjega slovesa. Besed, ki jih nikdar ne bom pozabila, besed, ki sem jih rekla, skušajoč zadržati solze, ki so me premagovale, ko sem šla na "tisti" avtobus: "Se vidimo sedemnajstega." Sedemnajsti je prišel in šel, za njim še drugih dvaindvajset, ampak jaz je nisem videla nikdar več. 

Tisti dan smo odšli v kolonijo. In zvečer tistega dne je umrla. Moja mami. 

Želim si, da bi bila zraven na zabavi naslednji vikend. Pa da bi poznala moje otroke. Da bi jih imela rada tako, kot jih imajo rade samo babice. Da bi imela rada mene. Tako kot te ima rada lahko samo mama.

Šele ob takšnih trenutkih ugotoviš kako neskončno pomembna je v resnici družina. Priznam, včasih mi grejo moji otroci na živce. Ne dovolim, da bi grdo govorili z mano. Sem in tja tudi izgubim živce (zlasti punci sta že tako veliki, da točno vesta, kako me spraviti ob živce). Ampak nočem zamuditi nobenega trenutka z njimi. 

Te dni bi lahko delala. Lahko bi glancala vrtec, lahko bi hodila od enega uradnika do drugega, da bi zadevo pospešili. Lahko bi naredila čistko hiše in še česa. Lahko bi pospravila garažo, ki na resno pospravljanje čaka že dobrih šest let in sploh ne vemo več kaj vse je v njej.

Ampak raje sem s pucama in popoldan z Mezinčkom (ki mu je v začasnem vrtcu noro všeč). Še naslednji teden in doma bodo ostali vsi trije mladički. Malo zaradi denarja, veliko zato, da izkoristim verjetno zadnje poletje, ko sem lahko z njimi. 

Ko bi se le večkrat zavedela kako pomemben je današnji dan. Vsak današnji dan. Ko se le ne bi živcirala zaradi stvai, na katere dejansko nimam vpliva.

Danes bom delala vse to. Igrala bom enko, pa osla, pa črnega petra. Gledala bom risanke. Poklicala bom svojo osamljeno babico, da jo razvedrim. Punci bom peljala na bazen, potem pa nas na kosilo vabi moja tašča. Navijala si bom našo poletno muziko. Gibonnija, Indexe, Leb i sol in še nekaj komadov, ki smo jim punce naredile mesto v poletnem repertoarju. In potem je vikend.

Čas je dragocen, ne mečimo ga stran.

2 komentarja:

  1. Jaz se pravkar vračam iz počitnic, ko je bil čas samo naš. In le s težavo sem odprla računalnik in se priklopila nazaj v e-svet, tri tedne popolnega mrka, pa ga nisem čisto nič pogrešala. Pogrešala sem samo ljudi v ozadju in razmišljala kaj počnete.

    Vidim, da ste bili pridni in da si končno prišla do prostih trenutkov s svojimi sončki.
    Uživaj maksimalno, pa se beremo. Zdaj se bom še malce izklopila nazaj. ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi jaz sem bila 14dni popolnoma off, tudi brez telefona...mi je kar tezko, ko je tega konec.. Sem si tudi jaz obljubila,da bom vec z druzino;saj le-ta je edino kar nam ostane,ne?
    Sem pa brala tale zapis s cmokom v grlu...

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.