Hard reset

Stojim v kuhinji, v petek popoldan in pečem "šmorn" za svoje mladičke. Otroci se za mojim računalnikom le nekaj metrov stran prepirajo kdo bo izbral naslednji komad na Youtube-u. V ozadju igra Gibonnijev Mirakul - naša morska pesmica, ki jo zdaj poje tudi Mezinček.

In potem pomislim - zakaj zlomka (mimogrede, zlomek je moja nova najljubša beseda), se obremenjujem z nelojalno konkurenco (več o tem niti ne bi pisala). Zakaj mi noči kratijo problemi iz vrtca, ko pa imam v resnici vse kar potrebujem?

Ok, nisem bogata (ampak to niti nikoli nisem želela biti), zdaj imam že skoraj minimalno plačo :) Še vedno najnižjo v svojem vrtcu, ampak imam pa jo.

Obeta se mi romantični vikend v Sončni hiši! Svoji boljši polovici sem za rojstni dan podarila vikend paket. Glede na to, da je to najin drugi vikend v dvoje v zadnjih desetih letih in da na poročno potovanje sploh nikoli nisva šla, v bistvu obožujem svoje darilo ;) No, vseeno sem svoji boljši polovici dovolila, da si je sam izbral sobo, hehe.

Jutri gremo na baletno predstavo mojih punčk. Kar je sploh neverjetno, je, da ju gre gledat celo njun dedi in babi po moji strani. Tega se neskončno veselita in iskreno povedano, tega se veselim tudi jaz. Ker se to zgodi noro redko.

V nedeljo nas čaka izlet na rojstni dan v Izolo. K sorodnikom. Ki jih, mimogrede, obožujem. In obžalujem, da se ne vidimo večkrat.

Preživela sem najhujših 14 dni svojega odraslega življenja. In se spet našla. S pomočjo svoje boljše polovice, ki mi je po svojih najboljših močeh v moji krizi stal ob strani.

Bilo je težko, bilo je na trenutke prav neznosno, ampak na koncu sem ugotovila kaj je zares pomembno.

Naš novi poštni nabiralnik, ki sem ga z velikim veseljem barvala tri dni. Z rožami. In našim priimkom. Zdaj naše hiške nihče več ne bo zgrešil, ko jo bo prvič iskal.

Moja zamisel kako bom prebarvala našo ograjo. Prav tako z rožami. Moj projekt za mesec maj.

Hvar. Morje. Prvič z družino v campu. Ampak z ljudmi, ki jih imamo radi in v okolju, ki ga obožujem. 

Moji otroci, kadar se smejijo. Ali med vikendom zjutraj, ko vstanejo, ne da bi naju zbudili. Si pripravijo zajtrk in naju pustijo spati dokler nama poželi srce.

Čestitka, ki mi jo je Palčica podarila že nekaj dni pred materinskim dnevom. Spis, ki ga je napisala v šoli o meni (in je, recimo bobu bob, boleče iskren): "Moja mamica ima črne lase, lep obraz in zelo hitro se razjezi. Skoraj zmeraj ima obleko, lepe čevlje, ki nimajo zelo visoke pete. Po poklicu je vzgojiteljica. Vzgojiteljica je težek poklic. Prostega časa ima malo, takrat kaj poje, ali se odpočije. Za posebnosti pa ne vem. Imam jo rada." 

Čisto na koncu, in ne najmanj pomembno - iskreni nasmehi mojih vrtčevskih otrok, kadar zjutraj pridejo v vrtec. Ali kadar jih srečam kje zunaj. Res je, striktna in stroga vzgojiteljiica sem jim. Ampak jih tudi crkljam in jih imam iskreno rada. In to otroci vedo.Kljub temu, da jih "kregam".

V bistvu imam vse. Čeprav bo v nedeljo sneg. Čeprav še vedno plačujem račune za dva meseca nazaj. In čeprav nisem vedno dobre volje in kdaj komu naredim krivico. Kljub temu, da se včasih sesujem kot hiška iz kart. Ampak imam ljudi, ki me imajo radi. Predvsem pa imam svojo boljšo polovico.