torek, 23. april 2013

Vse je drugače, pa vendar enako

Pogrešam svoj blog. Res.

Zdi se mi, da je vse lažje, kadar svoje občutke spravim na ekran. Da se misli zbistrijo. Postanejo jasnejše, bolj artikulirane.

Zdi se mi, da so potem odločitve nekako lažje, sprejemljivejše. Ljudje okoli nas prijaznejši, toplejši. Da nismo tako sami, kot se nam včasih zdi.

O zapletih in razpletih zadnjih mesecev sploh ne bom razglabljala. Lahko povem le to, da sem mnogokrat dvomila ali so na svetu še dobri in pošteni ljudje. Ponoči in podnevi sem razmišljala o tem kaj naj učim svoje otroke, da jim bo v življenju lažje - naj jih učim lagati in krasti? Podkupovati? Manipulirati? Takšne misli so zadnje čase okupirale mojo glavo in srce. 

Pa vendarle je življenje kot ponavadi spet nepričakovano obrnilo stran - sprva je kazalo, da se je zgodila neizogibna katastrofa, ki nas bo pokopala. Potem pa sem ugotovila, da se je zgodila z razlogom. 

Da sem/sva se naučila:

1. Da so na svetu še dobri ljudje.
2. Da so nekateri ves čas z nami, pa se tega ne zavedamo.
3. Da kdor je dober v srcu, čisto zares, ostane takšen ne glede na politiko, položaj ali  denar. Tega nam ne more nihče vzeti, naj je še tako pokvarjen. To lahko samo sami damo. Mimogrede, zame je moj največji uspeh v poklicnem življenju, da se še vedno nimam za direktorico. In da so moje sodelavke zame moje sodelavke in ne zaposlene. In v mojem vrtcu prva prioriteta.
4. Najpomembnejša stvar na svetu je miren spanec. Zavedanje, da delaš prav. Da je do cilja dolga in trnova pot, ampak hodiš v pravo smer.

Priznam, v vse našteto sem zadnje čase mnogokrat dvomila. Večkrat obupavala. Težko sprejemala. Velikokrat me je bilo strah naslednjega dne. Še vedno me je. Ampak zavedanje, da so okrog nas tudi dobri, srčni in pošteni ljudje, me vendarle tolaži in v meni zbuja upanje, da bo vse v redu. Da bomo zvozili. Tako ali drugače.

Tako smo se po dobrem letu vrnili v čas "pred". Spet se začenjajo nočne izmene. In večeri, ko bom sama. In jeza kadar bo moja boljša polovica moral v soboto v službo. Ampak s tem se zaključuje obdobje, ko ne en ne drug nisva mirno spala. Želim si, da bi bilo odslej drugače. 

Ker v tem, da ne spiš zaradi svojega podjetja ali zaradi tujega, je vesolje razlike. Jaz vem kaj krati noči meni, moja boljša polovica pa tega ni vedel.

V prihodnosti si lahko torej večkrat obetate kak prispevek na tem blogu. Predvsem upam, da bodo v prihodnje bolj umirjeni, pozitivni in da končno prihaja čas, ko bova lahko prosti čas namesto najinima službama, posvečala svojim otrokom, na čigar račun je šla večina zadnjega leta.






2 komentarja:

  1. O Hojka, kako lepo te je spet brati.

    Še naprej verjemi v dobro in dobro se ti bo povrnilo. Miren spanec in kmalu na svidenje. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Tvoj mož bi moral imeti večkrat nočno. Takrat vsaj kaj napišeš. (Se opravičujem za egoističen komentar.)

    :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.