četrtek, 10. oktober 2013

Zatišje

Da lahko pišem o čem, moram to čutiti. Ne znam opisovati dogodkov (in raje berem bloge tistih, ki jih znajo), ker v bistvu tegale bloga (in vseh dnevnikov, ki sem jih popisala pred njim), ne piše moja glava. Vse kar pišem, prihaja necenzurirano iz srca.

Mogoče se zato tale blog občasno zdi konfuzen, moreč, ampak tako pač je - včasih sem na dnu, včasih se mi moje življenje zdi prekrasno. Večinoma pa je nekaj vmes.

Pa vendarle že dlje časa opažam, da sem se, predvsem v zadnjem letu, zelo spremenila. Na stvari in dogodke, ki se odvijajo okrog mene, se ne odzivam več tako čustveno in tako burno, kot sem se pred časom. Slabe stvari, ki se mi zgodijo, sem se naučila jemati bolj z rezervo. Ponoči ne bedim več zaradi neplačanih položnic. 

Žal se tudi dobrih stvari ne razveselim več tako intenzivno kot sem se jih včasih. Pa vendarle je zavoljo tega zmanjšanja intenzivnosti mojega čustvovanja moje življenje postalo lažje kot je bilo. 

Navadila sem se na dejstvo, da sem direktorica. Da moram nekatere odločitve, pa naj mi bodo še tako zoprne, sprejeti sama in zanje nositi odgovornost. Navadila sem se na to, da sem odgovorna še za štiri dekleta v mojem vrtcu. Pa nič zato. Tudi one zelo lepo skrbijo zame. 

Sprejela sem dejstvo, da nisem odgovorna za vse kar se zgodi. Da se včasih stvari zgodijo ne glede na to ali imam prste zraven ali ne. Da sekiranje in neprespane noči ne rešijo problema. Takrat problem postane breme in bremena je težko reševati. Probleme se da.

Ugotovila sem, da je bolje, če nekaterih stvari ne vem. Ker sicer skušam biti drugačna kot sem, potem pa nisem nič več. Ker jaz sem čisto v redu.

Prioritete so spet dobile svoje mesto. Moja boljša polovica. Moji mladički, ki rastejo vsako minuto vsakega dne. In njihovo otroštvo, ki je po letu kaosa spet dobilo obliko otroštva. Za to sem jim hvaležna - da so mi pokazali, da jim ga jemljem s svojo preobremenjenostjo. Da so mi dali vedeti, da me potrebujejo. Da so mi pomagali postaviti mejo, ki se je bom v bodoče, upam, striktno ogibala.

Zdaj je čas, da spet izvlečem fotoaparat in začnem ustvarjati spomine. Zaprašen že nekaj časa leži v kotu dnevne sobe. Tudi fotoknjiga za leto 2011 čaka, da jo naredim. Za 2012 tudi.

Moji mladički. Ena novejših z izleta na Bled.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Hvala za komentar.