Samozavest. Hecna beseda pravzaprav. Ker če jo vzamem nadvse dobesedno, bi rekla, da gre za zavedanje same sebe. S tem se ukvarjam odkar pomnim. Od majhnega sem se vsake kvatre spraševala kdo sem. Kaj bi rada. Kaj me veseli. In velikokrat ugotovila, da se odgovori na vsa zastavljena vprašanja hitro menjajo. Včasih veliko prehitro; zlasti, ko sem bila mlajša.
Zdaj so si odgovori velikokrat podobni, ne pa vedno. Na srečo. Če ne bi se že davno spremenila v dinozavra.
Ampak to je le en del samozavesti. Tisti, ki mi ne pusti, da bi zaspala v trenutku. In pozabila, da se v življenju ne spreminja samo to, da se vse spreminja.
Drugi del samozavesti je moja samopodoba v veliko širšem pomenu. Kakšna sem? Sem lepa? Dobra? Prijazna? Žleht? Prezahtevna? Zatežena? Kakšna bi rada bila? Ali lahko kaj spremenim, da bi bila boljša, bolj ljubljena, boljša zase in za druge?
Dolgo časa sem se obremenjevala z mislijo, da moram biti bolj popolna. Boljša kot sem. Ker se mi je vedno zdelo, da nisem dovolj dobra. Da ne pišem dovolj dobro. Da ne pojem dovolj dobro. Da nisem dovolj dobra mama, žena, sestra, hči, zadnje čase šefica. Da ne kuham dobro. Da se ne potrudim dovolj, da bi razumela. Da nisem dovolj sočustvujoča. Da sem preveč sebična.
Potem sem ugotovila, da je moja samopodoba v enem in drugem pomenu v bistvu popolnoma zgrešena in odvisna od trenutka in od situacije, v kateri se znajdem. Od ljudi in sveta, ki me obkroža. Naučila sem se, da znam po potrebi preklopiti med njimi. Danes sem lahko direktorica, jutri pa bom mama. Ali vzgojiteljica. Za vsak preklop rabim čas in včasih mi ne uspe najbolje. Ampak vaja dela mojstra.
In moram se še veliko naučiti! Ves čas me razjedajo dvomi ali so moje odločitve pravilne, prave, v pravem trenutku za pravi rezultat. Tako pač je. Če bi ne dvomila vase, bi obstala v majhnem namišljenem svetu, ki bi mi zaprl pogled na velikanski svet okrog mene, na milijone možnosti, priložnosti, trenutkov.
Zato sem na eni strani, kljub temu, da občutek ni vedno prijeten ali zaželjen, vesela, da sem takšna kot sem. Da dvomim, se sprašujem, se učim in delam napake. A ni to pravzaprav kul?
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za komentar.