ponedeljek, 01. februar 2016

Nov začetek

Novo leto in nov začetek!

Končno!

V bistvu sem na skrivnem ves čas čakala, da se bo zgodilo (mogoče še preveč in predolgo). Da bom dosegla stopnjo, ko bom sposobna odrezati in se bom odločila; in se svoje odločitve tudi držala. 

Bolj ko se je leto 2015 bližalo koncu, bolj sem vedela, da je to to. Da sta mi ostali samo dve možnosti. Da zdrvim do konca v prepad tako kot moja mami ali pa se zberem, odločim in svoje življenje postavim na glavo

Dovolj neprespanih noči, sekiranja, skrbi, dovolj napadov panike, dovolj skrbi, predvsem tistih "na rezervo", dovolj divjanja, basanja s hrano enkrat na dan, dovolj večerov, ko hodim spat sama, dovolj nedeljskih noči, ko ne morem zaspati, ker prihaja ponedeljek. Skratka, dovolj.

Najprej sem potrebovala samo sklep, da je dovolj. Potem sem se odločila, da bom spremenila način življenja. Najprej prehrane. Potem sem temu dodala še bicikliranje na sobnem kolesu štiri do petkrat na teden.

Za piko na i naju je moja boljša polovica (ki, mimogrede, ne pleše) vpisal na tečaj družabnega plesa.

Da bi bila mera polna, sem se odločila, da sekiranje na rezervo prepustim drugim. Da si bom vzela čas zase. Kadarkoli ga bom potrebovala.

Da se bom naučila. Da bom ugotovila česa ne zmorem in ne znam in se bom učila. Da bom boljša žena. Da bom boljša mama. In nenazadnje, da bom boljša šefica. 

Ne rečem, da me stvari ne iztirijo več. Seveda me. Me pa iztirijo za manj časa. Počutim se bolje. Spim dobro. Večere spet preživljam s svojo boljšo polovico. Hodim na plesne! 

Z otroki se spet pogovarjam in smejim. S Palčico vsak dan na dolgo in široko razpravljava o odnosih v razredu. Z Mezinčkom debatirava o bližajočem se vpisu v šolo. Sredičnico sem izpisala iz glasbene šole, da ima kaj prostega časa, ki ga zdaj preživljamo skupaj. Šivava njen kostum za bližajoči se pust.

Šla sva na prvi koncert po dolgem času. (ps: Tabu je zakon!)

Stvari se spet postavljajo nazaj na svoje mesto. In tako je prav.





3 komentarji:

  1. Aleluja!
    Jaz ti želim še to, da iz sobnega kolesa počasi preklopiš na sveži zrak, ki ti bo dal še vitamin D in oh kak čudovit razgled na ta naš lepi konec sveta.

    Jaz sem pa našemu dovolila, da se izpiše iz košarke. Pa sprejemam različne odzive.
    But I say.. why the hell not??? :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Slučajno sem naletala na tvoj blog, ki je mimogrede enkratn :) upam, da se boš še kaj oglasila in napisala še kako objavo al dve, ker bi te bilo lepo brati. Za zdaj se bom pa zadovoljila z preteklimi objavami :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.