Takšen dan

Včasih kar pride dan, ko se ti, čeprav se je še včeraj zdelo vse ok, zdi vse narobe. Tisti dan, ko zunaj dežuje in je megla, ko te zebe v noge, in so, kamorkoli pokličeš, vsi tečni in jim je odveč odgovarjati na tvoja vprašanja. 

Potem pogledam na koledar in ugotovim - ne, danes ni polna luna. Niti prazna. Torej ta izgovor odpade.

Je pa tisti dan, ko nimam energije za pravzaprav nič. Ko možgančki ne delajo v pravo smer in namesto, da bi razmišljali pozitivno, iščejo napake in probleme. Slaba izbira.

Včasih pride tak dan, da te zebe v noge in te jezijo čevlji, katerih podplati so razpadli prvič, ko me je ujel dež.  Ampak jih še kar nosim. In jih verjetno bom, dokler luknja v podplatu ne bo tako zevajoča, da mi bo nerodno, če jo kdo vidi. S tem, da niso najcenejši in da sem se težko odločila, da sem jih v trenutni finančni situaciji sploh kupila. Ampak do danes me to niti ni tako zelo jezilo. Danes sem pa prav žalostna.

Pride tudi tak dan, ko si deležen nasvetov, ki jih ne potrebuješ. Ali pa, ki jih na tak dan niti pod razno ne želiš.

Na tak dan se sprašuješ kaj vse se še lahko zakomplicira. In kako zelo. Ko bereš pogodbe in v vsakem členu najdeš kakšno "cako". Tak dan res ni dober za delo. 

Za kaj drugega pa tudi ne. Danes sem se že zbudila žalostna. In utrujena. Celo noč se mi je sanjalo kaj še lahko naredim. In kako. Pa ne morem. Danes nisem samozavestna. Če sem v petek cvetela in skakala do stropa od dobre volje, sem danes utrujena. In brez motivacije. 

Sovražim takšne dneve. Kaj niso rekli, da je poletje? Kje že?

Za vse

Za vse spremljevalce mojega bloga.

Za vse prijatelje, ki vas lahko pokličem, kadar sem vesela. In kadar sem žalostna.

Za vse prijatelje, ki vas ne vidim tolikokrat kot bi vas želela. Ampak ste v mislih z nami. In jaz z vami.

Prvič

sem se na blog priklopila iz vrtca. Paše.

Zdaj pa nazaj na delo!

Za priokus nekaj utrinkov z napol narejenega vrtca:

Veleslavni wc-ji

Najbolj kjut umivalnica

Pol ene igralnice

Druga polovica igralnice

Druga igralnica

Kuhinja, ki nam že dva tedna žre živce :) Ampak je lepa ;)

Kaos v moji pisarni :)))

Sreda

Sreda je. To naj bi bila šele sredina tedna, kajne?

Ampak ko je bila ura dvanajst, sem dosegla svoj limit. Sedla sem v avto, pobrala Palčico v šoli in šla domov.

Vsak dan sva oba z boljšo polovico do večera v vrtcu. Kljub temu, da vsak presneti vikend rečem, da ta vikend v vrtec ne gremo, smo tam vsako soboto ali nedeljo. Z otroki ali brez. 

In sestavljamo, pospravljamo, priklapljamo... in kar je najhuje, je občutek koliko stvari je pravzaprav, ki jih je še potrebno narediti, pa jih sama ne morem. Dopoldan pa mi nihče ne more pomagati. Moja boljša polovica vsak dan najprej oddela svojih osem ur v službi, potem pa še do večera v vrtcu. Ampak dve roki sta premalo, da bi bil rezultat resnično viden.

Marsičesa pač ne znam. Ali ne morem. Ne znam zasilikonati zaščit na okenske police. Ne morem na kuhinjske omare pričvrstiti manjkajočih vrat. Nimam kamiona, da bi odpeljala na smetišče gore kartona, papirja, plastike in stiroporja. Ne znam iz kuhinjskega pulta izrezati luknje za ploščo in korito.  Nimam še manjkajočih zaščit za vrata in robove, ne znam v stene pričvrstiti pohištva...

Ko mi je po treh razgovorih (sedmih ta teden) in dveh sestankih na koncu vendarle uspelo pripraviti zaščite za police za silikonanje in pritrditi ena cela vratca na kuhinjsko omarico, ko sem naredila doktorat iz pantov, pa mi je prekipelo. Ne morem več. In sem šla domov. In danes ne bom pospravila postelj, ne bom pobrala perila iz sušilca in razen, da bova popoldan po baletu stuširala mladičke, ne bom delala nič. Ok, iti moramo še v trgovino po vsaj najnujnejšo hrano. Ampak to je to.

Danes gredo otroci pred pol osmo spat. Midva pa na kavč. In ne, ne bom prižgala računalnika in urejala še papirjev. Ne bom niti naročala in nakupovala tistih zadev, ki mi še manjkajo. Gledala bom tv. Po možnosti kakšno oddajo, ki nima s trenutno realnostjo prav nič skupnega. 

Overload. To je danes. Ne sreda. 

Odkod je fotka, se ne spomnim. Se pa nekako takole počutim danes.

Prvi razred

Pred tremi leti, ko se je počasi v mojo zavest začenjala tihotapiti misel, da bo moja velika punčka šla jeseni v šolo, me je pravzaprav prvič pretreslo kako hitro je minilo šest let, odkar sem postala mami.

Danes štejem še tri leta več. Kdaj so minila, mi ni jasno. V šolo odhaja Sredinčica. 

Naročila sem ji potrebščine za prvi razred. Puščico, torbo, zvezke... In čeprav sem bila vse do danes, ko sem oddala naročilo, prepričana, da me dejstvo, da moj otrok odhaja v šolo, tokrat ne bo pretreslo, sem se danes ob tej misli vendarle zdrznila. Sredinčica bo samo še slabe štiri tedne vrtičkarica. Potem gre v šolo. Uau!!!

Kakorkoli pogledamo, lepo je, da naši otroci rastejo. Včasih bi bilo fino, da bi bili že veliki, ampak... tako zelo lepo je, ko so majhni. In preden bo petelin trikrat zapel, bom isto premišljevala o Mezinčku.  

Moja punčka, moj najlepši dojenček kar jih je kdaj bilo, moja plavooka občutljiva deklica s karakterjem, ki ji je bil položen v zibko, gre v šolo. Imela bo torbo. In domače naloge. In rutko! Kako hitro in neusmiljeno teče čas.

Takole pa je bilo pred dobrimi tremi leti. 

Kaj mislite - again?

Takole je  - znakec je dokončen, barva in pisava tudi. Kaj pa mislite o postavitvi?

Meni osebno je tale bolj všeč:

Repriza

Ker je na našem zadnjem blogerskem srečanju Petra manjkala, predlagam reprizo. Naslednji teden še ne bi šlo, kaj pa mislite punce o tednu PO naslednjem tednu?

Bi ponovile naše Škofjeloško srečanje (tokrat pridem v nizkih petah ;)) Petra, Anita in Zofija?