Kriza srednjih let

Mislim, da o njej še nisem pisala. Zato pa o njej toliko več govorim (tistim, ki so me pripravljeni poslušati ;)).

Skratka, uradno sem oznanila, da me je popadla kriza srednjih let.

Mogoče sem malo premlada zanjo (do 40. mi falijo še slaba 4 leta). Mogoče malo pretiravam, ampak ugotovila sem, da je moja mama umrla le 4 leta starejša od mene, jaz pa hočem poznati svoje vnuke, se jeziti na svoje otroke, ker jih ne bodo prav vzgajali, ne odobravati potencialnih partnerjev svojih otrok, histerično preurejati hišo vsaki dve leti, ko se bodo otroci odselili in še kaj bi mi lahko prišlo na pamet. 

Letos me čaka nekaj velikih projektov, zato bom še kako rabila veliko energije in zdravja. In potrpljenja.

Skratka, letos sem se namesto za novoletne zaobljube odločila za zgodnjo krizo srednjih let.

Ta se odraža na mojem / našem življenju nadvse pozitivno. Če se najprej osredotočim na svoj del - zdaj pridno trikrat tedensko kolesarim pred televizijo, švicam, vozim namišljene kilometre in kurim kalorije. Vsak dan jem sadje (česar prej nisem počela). Večerje ne jem po šesti uri zvečer (razen ta četrtek, ki je bil izjemen). Med tednom ne pijem nobenega alkohola (razen ta četrtek, ki je bil izjema :D).Večkrat na teden se posvetim svoji boljši polovico (če razumete kaj mislim s tem ;)).

Zvečer že dolgo časa ne delam več (zdaj vsak drug večer preživim na kolesu). In neverjetno (kar bo jasno predvsem tistim, ki poznate mojo "športno" preteklost) - uživam. Niti enkrat še nisem imela "musklfibra". 

Naša hiška je pospravljena, ker po novem utrujenosti / lenobe ne priznavam več. Lahko grem zgodaj spat, lahko si vzamem dan za poležavanje, ko ne počnem nič drugega, ampak izgovora za lenobo nimam več. Zjutraj si spet vzamem tri minute in pospravim postelje, da je vanje zvečer res užitek leči. Uredila (na novo prebarvala in pospravila) sem Mezinčkovo sobo (ki mimogrede izgleda fantastično).

Poklicala sem vse prijatelje, ki smo jih v zadnjem letu zanemarjali in se dogovorila za srečanje z njimi. 

Če bo kriza srednjih let takšna, naj le traja. Isto vam bo rekel moja boljša polovica ;)

Nova Mezinčkova soba :)

TOP!

"Ki bi me ujel, ki bi me pogrel,
ki bi pijano me objel,
 ko vrnem se domov,
 in mi dovolil, da pojem mu v postelji sredi noči..."

Ja, danes proslavljam.

Proslavljam svojo družino. Da grem lahko z njimi sredi tedna v mehiško na večerjo samo zato, ker proslavljam.
Ne, nimam rojstnega dne. Tudi moji otroci ali moja boljša polovica ne.

Danes proslavljam rojstni dan Zavoda Za Jutri. Mojega četrtega otroka.

Danes sem srečna. Tako, prav zares. Kljub dejstvu, da je za mano težak in naporen teden. Kljub dejstvu, da sem svojo "krizo srednjih let" vzela nadvse resno in podivjano kolesarim, ne pijem alkohola med tednom, načrtno jem sadje vsak dan in sem sploh in oh pravoverna (dejstvo, da je moja mami umrla le slaba štiri leta starejša od mene in da je moje življenje daleč od nestresnega pri premagovanju krize ni v pomoč - mi je pa toliko bolj dejstvo, da se svojih sklepov res držim).

Danes sem srečna. Živim kot mislim, da je prav. Nisem bogata, daleč od tega. Si pa lahko privoščim recimo nakup kakšne traparije sem in tja, ne da bi me zato bolelo srce.

Moji otroci so naročeni na malico IN kosilo v šoli. Božiček mi je prinesel električno odejo, da v hladnih nočeh greje mojo premraženo rit.

Položnice so plačane. Ko moji otroci potrebujejo oblačila, jih dobijo. Ko moram k frizerju, lahko grem. Če imam čas :D.

Zdravi smo. Imamo krasen dom, Mezinčku sem na novo uredila sobo za vsega 30 eur, ki sem jih dala za barvo.

Moj vrtec je poln. Javni vrtci imajo prosta mesta, moj ljubi vrtec pa je poln. V letošnjem šolskem letu še nimam niti enega izpisanega otroka. Službo sem se naučila puščati v službi. Obdala sem se z ljudmi, ki jim lahko zaupam.

Končno sem spet našla čas, da na novo navežemo stike z ljudmi, ki jih že dolgo nismo videli: neateri so v teh dveh letih dobili nove otročke, drugi nove domove... vesela sem, da smo naslednjih nekaj vikendov polno zasedeni - z druženjem.

Vse najboljše, Olivija. Vse najboljše, Zavod Za Jutri.

Se spomnite...

...te objave z novembra 2011? 

Priznam, da me je malo skrbelo, ko sem se lotila branja, v skrbi, da ne izpolnjujem svojih pričakovanj izpred dobrih dveh let.

Me zanima kaj bi nanjo rekla moja dekleta :)

Veseli december

Moja Palčica je dopolnila deset let. Ne morem verjeti, da sem že deset let mama!

Leto 2013 se končuje. Vesela sem. Po dolgem času sem spet mirna in osredotočena. Dobro mi je.

Če potegnem črto, po dolgem času lahko spet mirno spim. In spim, kolikor mi le čas dopušča. Ker se je petek zaključil nadvse naporno (kot je naporen pravzaprav že cel december), sem vikend izkoristila predvsem za izležavanje v takšni in drugačni obliki.

Palčica nam je danes prvič sama skuhala kosilo. :)

Mezinček in moja boljša polovica sta že na dopustu. Nas punce čakata še dva delovna dneva. Ampak nič zato. Po dolgem času imam darila že zavita, hišo bolj ali manj pospravljeno, perilo oprano in smrečico okrašeno. 

Sredinčica je dobila očala in je najlepša punčka z očali na svetu. Stvari so se v šoli čudežno uredile, ko je enkrat spet  videla.

V sredo gostimo na božičnem kosilu celo mojo žlahto (in to je reci piši lepih 20 ljudi), moja boljša polovica že pridno nabira recepte in sestavine, darilca pa lepo skrita in zavita čakajo v kleti. Letos sta jih prvič zavijala nova božičkova vajenca (beri Sredinčica in Palčica) in imajo temu ustrezen izgled. Sem in tja je na njih ostala kakšna cena, sem in tja ven štrli kak košček embalaže. Ampak nič zato.

Uresničila sem si svojo dolgoletno željo in si kupila fotoaparat. Tak, da se mu reče fotoaparat. Še nekaj dela (ali veselja) bom imela s tem, da ga naštudiram, ampak prvi rezultati so več kot impresivni. Zame. Česa več pa ne rabim.

Imam nov delovni kotiček, ki je prav moj in tako prijeten, da mi je delo v njem v pravo veselje. Ali pisanje bloga, pravzaprav. 

Moj ljubi vrtec je poln. Moje sodelavke so najboljše sodelavke, ki bi jih lahko izbrala. Pridne, pripadne, srčne, skratka sodelavke z veliko začetnico. Dve od njih maja pričakujeta naraščaj, tako da se bomo lahko razveselili še dveh dojenčkov. Za eno od njiju se je zamenjava našla kar sama! V službo grem rada. Tudi iz nje ;)

Palčica in Sredinčica sta pridni v šoli, pri baletu nas razveseljujeta s svojimi nastopi. Za nagrado si bomo februarja ogledale Romea in Julijo. 

Po vsem, kar nas je doletelo v zadnjih dveh letih, se moje obdobje "obvezne" samozaposlitve januarja končuje. Ja, dve leti sem že sama svoj šef. In če je bilo na začetku strašno, potem depresivno in strašljivo, sem danes lahko mirna in osredotočena. Imam namen in pot kako ga uresničiti. In energijo, da se nove poti tudi lotim.

Leto 2013 je bilo kljub vsem preprekam, vsem težavam in skrbem, dobro leto. Naučila sem se najpomembnejših lekcij svojega življenja. Leto zaključujem v svoji mali hišici, obkrožena z ljudmi, ki mi pomenijo največ. 

Prijateljem, ki so ostali v tem letu, ko sem izgubljala rdečo nit, pa so še vedno tu, se iskreno zahvaljujem za razumevanje, da nekaterih stvari v določenih obdobjih enostavno res nisem zmogla. Tistim, ki so me takšno kot sem bila, težko prenašali in se mi začeli ogibati, pa sporočam, da smo ok. Da nam nič ne manjka. Da je za nami težko leto, ampak ga zaključujemo v miru.

Veliko miru vam želim. Pa sladkih noči s svojimi. In razumevanja. Da stvari niso vedno takšne kot so videti.

Naša jutra

Spomnim se, da sem na začetku, ko sem začela s pisanjem bloga, pisala tudi o naših jutrih. Takrat sem bila na porodniškem dopustu, Sredinčica pa še v vrtcu.

Kako drugačna so bila ta jutra. Pa tega ne mislim v slabem ali dobrem smislu. Samo drugačna.

V bistvu je bilo tudi življenje drugačno.

Zdaj so mladički že tako veliki, da za vikend vstajajo sami. Sami se oblečejo, Palčica ali Sredinčica naredita čokolino (še raje pa si vzamejo kakšen kos kruha ali piškote), prižgejo si risanke, Mezinček pa prav z veseljem sestavlja lego kocke. Znova in znova. In ves čas letala. Od kje neki je vzel to obsesijo? ;)

Sem in tja se nama zgodi, da naju pričaka celo kava. To je bolj pogosto takrat, ko se zvečer skregamo in imata punci slabo vest.

Vikendi so tako zdaj že nekaj časa čas, ko se naspiva in povem vam, da sem RES sposobna spati. Do desetih, enajstih - če ne pogledam na uro, bi mimogrede lahko zaspala nazaj.

Vikendi so tudi čas za našo, zdaj že družinsko tradicijo - družinski zajtrk in družinske objeme.

Vikendi so super. In nič hudega, če se kak od njih zavleče za en dan zaradi viroze.

Tale kava je sicer iz Sončne hiše. Ampak samo zato, ker tiste, ki nama jo skuhajo otroci, nimam na računalniku.

Tudi jaz počasi rastem

Večkrat pogrešam svoj blog in pisanje. Res pa je, da bi si lahko večkrat vzela čas zanj, pa si ga ne. Torej sem si kriva sama.

So se pa na splošno stvari relativno umirile v našem življenju. V nasprotju z letom nazaj, ko sem po svetu drvela kot podivjana nevrotična kura, poleg vsega še brez financ in pametne vizije v glavi, sem letos veliko bolj umirjena. 

Nekatere lekcije, ki sem se jih v zadnjem letu naučila, so se vsedle na pravo mesto. Recimo tista, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Stvari, ki se dogajajo, sem se naučila jemati z rezervo. Naučila sem se ceniti majhne stvari. 

Recimo to, da precej redno plačujem položnice. Da sta moji punci spet na kosilu v šoli. Da samostojno hodita na avtobus in k meni v vrtec in vem, da je vse v redu. Da sami od sebe, ko pridemo domov, naredita domače naloge. Da je Mezinček na svoj način odrinil od doma v drug vrtec in postal velik fant. Da sem spet njegova mami in nič več vzgojiteljica.

In seveda ter predvsem to, da se z boljšo polovico dobro razumeva. 

Sicer je res, da sva v težkih časih vedno znala držati skupaj - zato sva tudi ostala skupaj. Je pa preteklo leto prineslo še veliko drugih preizkušenj, ki se naju verjetno, če se ne bi šla jaz vrtca in on menjave službe, ne bi dotaknile.

V zadnjem letu se je okrog naju razšlo precej parov. Ko sem od daleč spremljala njihove zgodbe, sem prišla do najpomembnejšega spoznanja doslej. Da sva pomembna midva. In najini otroci. Potem pa daleč ni ničesar enako pomembnega.

Nenujne stvari sem se naučila odložiti. Težke odločitve prespati. Raje večkrat, kot se odločiti prehitro. Našla sem si nove sanje. In pot, kako jih bom dosegla.

V službo grem rada. Včasih je dan težak, ampak šele po skoraj dveh letih sem našla prednost tega, da sem sama svoj šef. Recimo, da se lahko v četrtek ob osmih komolčim v Lidlu za softshell jakne :D in dobro uro zamudim v službo.

Moj teden

Začenja se moj teden. Pa ne zato, ker se bo kaj posebnega zgodilo. Ampak zato, ker je njegov potek namenjen mojemu boljšemu počutju.

V tem tednu imam tri cilje:

Prvič -dieto, ki mi bo pomagala znebiit  se treh odvečnih, ki kvarijo moje dobro počutje (zlasti okrog trebuha).

Drugič - obisk frizerke, ki bo mojo perjanico na glavi po dolgem času spravila v red.

Tretjič - lepega konca tedna, ne glede na to kaj počnemo. In kako poteka teden. Torej kljub popoldanskim obveznostim, ki so mi že vnaprej znane.

Toliko, da boste vedeli zakaj sem tečna, če se slučajno zgodi. Verjetno bom lačna :D

Bom pa zato toliko boljše volje naslednji teden, ko bo cilj dosežen in se bomo lahko s puncama fotkale v prečudovitih krilcih, ki nam jih je izdelala Ti.na.