ponedeljek, 27. september 2010

Dobri časi, slabi časi

Pred nedavnim sva praznovala; če temu lahko tako rečem, glede na to, da eden od naju jemlje antibiotike, drugi pa doji (je težko ugotoviti katera vloga pritiče komu, ne?) osmo obletnico svoje zveze.

Ob tem sem lahko ponosno ugotovila, da lahko mirne vesti trdim, da nama ni bilo nikoli dolgčas - imava tri otroke, svojo hišico, moj dragi je dokončal kar lepo število šolanj in precej napredoval v službi, jaz sem po zamenjanih nekaj službah končno prišla do ene, kjer se dobro počutim. Bi se vsekakor težko pritoževala, da nama kaj manjka.

Na drugi strani so moji bratje in sestre - vsi po nekajletnih zvezah, z otroki ali brez, spet sami. Brat še čisto na sveže.

Zato sem ponovno začela prečesavati najinih osem let. Dobrih časov sva preživela kar precej. Slabih tudi. Pa ne vztrajava samo zaradi otrok (sicer bi jih najverjetneje ne imela tri). Vztrajava zato, ker imava iste prioritete in ker nama je najina družina neskončno pomembnejša od vsega drugega, vključno s službami. Vztrajava, ker se kljub občasnim prepirom, slabim dnevom in trenutkom, ko ne najdeva skupnega jezika, ljubiva in si življenja en brez drugega ne moreva predstavljati. In vztrajava zato, ker ko en od naju nima energije, ki bi jo vlagal v najino razmerje, drugi vlaga za dva. In potem obratno.

Vztrajava tudi zato, ker se zavedava, da so pred nama prav tako dobri in slabi časi. Tako je tudi prav. Ker iz vsakih slabih skupaj potegneva novo lekcijo, ki sva se je naučila.

Skratka - dolgčas nama res ni.

1 komentar:

  1. Vse najboljše za nazaj. Te razumem. Včasih si človeku tako blizu, včasih pa na sosednjem prostoru na kavču, pa tako daleč. Ampak če se gre v isto smer, je ok. In če ta smer ne pomeni prehudega ovinka od svoje začrtane poti. Ker če ga, te lahko kdaj prime, da greš pogledat, kaj se dogaja na poti, po kateri nisi šel...

    Skratka, čin. :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.