Kakšen dan

Prepričana sem, da ga poznate - dan, ko bi najraje skočili iz svoje kože. 

Tak je moj današnji dan. Vem zakaj sem se zjutraj zbudila kot ožeta cunja, glede na vsakourne budnice od 4h dalje. Ampak potem sem zaspala še za dve uri, ki mi ju je podaril moj dragi in vmes vzorno krotil vse tri mladičke. Potem sem se vendarle naspala, torej neprespanost ni mogla biti vzrok takšnemu dnevu.

Debata kam iti na obisk je dobila neverjeten preobrat, ko se je prijatelj, ki ga že dolgo nismo videli, najavil, da pride "čez dobro uro". Ta dobra ura se je zavlekla v, naj razmislim - če je bila takrat ura dvanajst, zdaj ko tole pišem pa pol devetih zvečer - lepih konkretnih 8 ur. In ga seveda ni bilo.

Resda je ta prijatelj samski in je po ugotovitvi z mojega prejšnjega bloga imel mačka.

Pa me tudi to ni spravilo v slabo voljo.

Danes enostavno takšna sem - nezadovoljna sama s sabo, s svojo frizuro, s celim svetom okrog sebe. Za piko na i sem za večerjo, ki je niti ne bi smela imeti, pojedla štiri izdatno namazane palačinke s čokolado in imam zdaj še zaradi tega slabo vest.

Rada bi šla ven, pa nisem vedela kam, rada bi kaj počela pa nisem vedela kaj. Še sreča, da ga je konec. Otroci namreč spijo in glede na moje razpoloženje najbolje, da jim čim prej sledim.