petek, 12. avgust 2011

Vabilo

Zgodba je podobna tistim iz serije Neverjetno, a resnično.

Bralcem tega bloga je znano, da bom čez mesec dni dobila v službi odpoved. In da sem ravnokar zaključila porodniški dopust.
V luči tega bolečega zavedanja sem včeraj dobila pošto iz službe. Ovojnica sama me načeloma ni presenetila, ker sem zdaj na dopustu in sem si jo razložila češ poslali so mi dopustni listek.

Ko sem jo odprla pa me je v njej čakalo presenečenje - Vabilo. O ja, vabilo. In to ne kakršnokoli vabilo, pač pa vabilo na "tradicionalno" druženje sodelavcev, ki sem ga mimogrede pred dvema letoma uvedla jaz. Moja prva reakcija je bila mešanica med jokom, šokom in še čem. Zdelo se mi je, da se mi cel svet smeji v obraz. Sploh ker je ta piknik prvega septembra, teden dni kasneje pa moj rojstni dan in dan, ko bom dobila odpoved. Prve pol ure mi je šlo na jok. Palčica je na vsak način želela razumeti zakaj sem tako žalostna, pa ji nisem ne mogla ne želela razlagati. Še veliko slabega jo čaka v življenju in ne maram, da bi jo že zdaj skrbelo še zame.

Nekaj ur kasneje se je juha razočaranja malce shladila in se mi je zdelo smešno. Da me bodo odpustili in me tik pred tem vabijo na piknik.
Zvečer sem premišljevala, da bi šla. Da jih še zadnjič vidim in se poslovim v slogu. In jim dam vedeti, da sem jaz tista, ki bo na koncu zmagala.

Danes zjutraj sem se odločila, da se bom odločila tik pred zdajci glede na trenutno razpoloženje.

Tako nekako naj bi se končala tale objava. Vendar sem zjutraj uspela napisati le prvi stavek. Na srečo. Zakaj?

Danes dopoldan sledi klic - moje kmalu ne več šefice. Tiste, ki je ena redkih izredno srčnih in prijaznih ljudi. In ki v resnici vsem želi le dobro. Skratka, me vpraša kako sem. In ali sem dobila vabilo. Iskreno povedano sem sprva mislila, da bo rekla, da so ga poslali ponesreči. Ali pa da so ga poslali vendar ne pričakujejo, da bom tudi zares prišla.
Sem ji povedala. Da smo dobro. Da nam je bilo že veliko slabše. Da so otroci zdravi in se pripravljamo na začetek šole. Da mi nikoli ni dolgčas. In da me skrbi. Ker ne vem ali bom lahko odplačevala kredit, ki ga imam še šest let in mi pobere 350 evrov mesečno. Da me skrbi kako bo čez pol leta ali eno leto. In jo prosila naj mi nikar ne pošlje odpovedi na rojstni dan.

Prvo presenečenje, ki, če bi bolj verjela v dobroto ljudi za katere vem, da so dobri je bilo, ko je rekla, da ji je hudo. Da me razume in da mi ni treba priti če ne želim. Da bo razumela. Da pa bi me radi videli, če bom pri volji. In da se mi ni treba takoj odločiti. Lahko pridem ali pa tudi ne.
In da sta z gospodom direktorjem že ugotovila, da pride odpoved na moj rojstni dan. In da jo bom dobila kasneje. V ponedeljek po njem. Super. No, ne ravno super ampak veliko bolje.

Sem rekla, da bom prosila za večjo odpravnino kot mi pripada. Pravi, da je direktor že razmišljal o tem in naj mu le napišem mail.

Poslovili sva se po pol ure. Ko sem odložila telefon me je spreletelo kako res je, da se kljub mojemu razočaranju, jezi, besu in še čem kar me je zadnje mesece pretresalo, nočnemu imaginiranju komu vse in s kakšno vsebino bom poslala razkurjen mail ali mu povedala svoje, na koncu vendarle jasno postalo, da dobro rodi dobro. Dobro sem delala. Radi me imajo in vendarle je veselje tiste dotične sodelavke, ki se moje odpovedi tako veseli zgolj veselje nad slučajnim dogodkom, ki je njej všečno prišel na njeno pot. To me pomirja.

Mogoče boste mislili, da sem nora - kljub vsemu bom čez dva meseca stala nekje na Zavodu za zaposlovanje in se prijavljala v evidenco brezposelnih. Ampak zame je danes svet vendarle lep. Ker mi je nastavil ogledalo in v njem sem videla sebe. In bila sem dobra in pridna in korektna. Hvala.

foto: njena.si

3 komentarji:

  1. Pametno razmišljaš! Bravo!
    Pa glede na to, da imaš dobro zamisel za naprej, Zavod sigurno ni tako slaba varianta. Boš videla, še hvaležna jim boš. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam s tabo Anita. V zasedbi, ki ostaja tudi ne bi želela delati, če ti povem po resnici.

    OdgovoriIzbriši
  3. Na kratko: Solit naj se gredo. Evo. Tebe pa itak čaka lepše življenje. Ma kaj čaka, ga že živiš.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.