petek, 06. april 2012

Polna luna

Če sem še pred letom dni mislila, da imam "super" šefa in "ziher" službo, da imam neskončno srečo, da moji dnevi tečejo mirno in brez pretresov, in da bi bilo fino nekoč v bodočnosti biti sam svoj šef, je danes vse drugače.

Če sem še pred letom dni navdušeno planirala našo pot na Dunaj (ki je bila mimogrede super), me je, ko smo se vrnili, čakal hladen tuš. 

Če sem še pred enim letom mislila, da ne morem ostati brez službe, da lahko o tem, da bi bila kdaj sama svoj šef, samo sanjam, sem danes v situaciji, ko sem sama svoj šef in s tem odgovorna za vsako napako, ki jo storim, za vsako napačno odločitev in celo za situacije, za katere sama nisem kriva in so lahko  zgolj rezultat dogajanja v družbi. 

V biti sam svoj šef ni nobene garancije. Prav nobene. Danes si lahko na vrhu, že jutri pa toneš in ne veš kako naprej. V biti sam svoj šef tudi ni počitka, ni dopusta, ni bolniške. Zato šele danes razumem tiste, ki jih pred letom dni nisem razumela. 

Zakaj premišljujem o tem? Ker berem kaj se dogaja in me je strah. Ne vem kaj nas čaka. Razumem zaposlene v javni upravi, da je tudi njih strah - je pa res, da vse preveč mečemo vse zaposlene v javni upravi v isti koš. Šolniki, delavci v zdravstvu, policiji in vojski po mojem ne spadajo tja. Težko jih je primerjati z nekom, ki cele dneve sedi na upravni enoti ali ministrtsvu, kuha kave in preklada papirje z enega konca na drugega. Tudi jaz sem delala v javni upravi. V gospodarstvo ne bidiš, da bi si zjutraj vzeli eno uro za kavo. Spiješ jo ob računalniku, ponavadi mrzlo. Ja, slabe plače imajo. Ampak trije ne naredijo v osmih urah toliko, kot bi naredil eden z dobro plačo. Zato me jezi. Ker te isti ljudje imajo v rokah moč, da nam, navadnim državljanom brez pooblastil, grenijo življenje do onemoglosti. 

Ampak veste kaj? Glede na to koliko nas je v gospodarstvu ostalo brez služb in to ne po svoji krivdi, je danes vsak, ki ima službo lahko vesel. Sploh, če plača celo redno pride na račun, pa naj je še tako majhna.

Vem. Plače si nisem niti obračunala niti plačala od januarja. Da sem lahko odprla zavod, nisem do konca izkoristila nadomestila na Zavodu za zaposlovanje, pa bi ga lahko. Še cel april. Ja, sama sem se tako odločila. In sama nosim posledice. Skupaj s svojo družino, ki je nasrkala z mano in mojimi odločitvami. 

Priznam. Strah me je. Imam prostore, imam plan, imam vizijo, čaka pa me še dolg boj z administracijo - prav isto, ki bo naslednjo sredo stavkala. Ker tej administraciji je pač popolnoma vseeno ali plačujem najemnino in stroške, otrok pa ne morem vpisati, ker nimam odločbe. Ja, pošteno me je strah. Ker jim je vseeno. Oni vsak mesec dobijo plačo. In aprila regres. Jaz si bom prvo plačo lahko izplačala en mesec po tem, ko bodo prvi otroci prestopili prag mojega vrtca. In ja, zato me jezi. Ker je slovenski način razmišljanja tak, da poskrbiš zase. Za vse ostalo te boli briga. 

Dokler slovenci sami nismo v riti, sploh ne razumemo kako je to. Pa še to - večina potem samo še drugim privošči, da bi še sami doživeli kaj podobnega. 

Sreča, da so pred nami prazniki. In da se danes za svoje pisanje lahko izgovorim na polno luno. Se pa včasih bojim, da je pred nami še dolgo leto polne lune. No, vendarle iskreno upam, da se motim.

foto: najdinas.si

1 komentar:

  1. Bomo vse predebatirali. In prešinfali. In našli rešitve za lepši jutri. Kar me spominja na Zavod Za Jutri... Vidiš, pa sem spet pri tebi.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.