torek, 03. april 2012

Tako je to

Čez eno uro odhajam na primopredajo stanovanj. Ja, vesela sem. Mislim, da bom še bolj vesela popoldan, ko bom stanovanji pred preureditvijo lahko pokazala svojim.

Ja, strah me je. Pred mano je še nekaj mesecev trdega dela in odpovedovanja, preden bo vrtec lahko sprejel prve otroke. Ampak grem v pravi smeri in na koncu vidim luč. Tudi kadar me skrbi, je lučka tam. 

Dobila sem prvi predračun za dela. Tak, kot ga da gradbenik ženski, ki "nima pojma". No, na srečo je zdaj tu moja boljša polovica, ki bo neprostovolno pokasiral gradbena dela :)

Seveda so zdaj tu spet nove skrbi. In naloge. Ampak... vem kam me pelje pot in tako ali drugače bom imela vrtec. Zdaj, ko je varščina plačana in pogodba sklenjena, poti nazaj ni več. 

Če bi se še naučila manj sekirati za vsako stvar, bi mi bilo še precej lažje. Ampak Olivija ne bi bila Olivija, če je ne bi stalno kaj skrbelo. Ko bom velika, pa bom pametna in se za stvari, na katere ne morem vplivati, ne bom več sekirala. 


2 komentarja:

  1. Joj kako sem pa jaz vesela zate. Res!
    Iskreno ti privoščim, da boš imela najlepši vrtec v Sloveniji in v njem najbolj pridne in najbolj zdrave otroke. :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.