Službene poti

Ne maram službenih poti svoje boljše polovice. Res ne. Deloma sem jih sicer navadila, ampak da bi mi bilo vseeno ali bo prihodnje dni preživel doma z nami ali ne, to pa nikakor ne.

Tudi otroci so se deloma navadili, da ga kak dan ne vidijo. Ampak danes punci še ne spita. Ker vesta, da odhaja zgodaj zjutraj in da ga bosta videli šele v petek pozno zvečer. 

Kadar je odšel za dlje časa, se mi je zdelo kot bi umrl. Zdaj teh strahov nimam več, mi je pa tesno pri srcu prav vsak večer, ko zvečer ležem v prazno posteljo in zrem v tv dokler ne zaspim. V posteljo odhajam tudi precej pozneje kot ponavadi, ker je občutek samote še toliko večji v najini spalnici kot v dnevni sobi. 

Ampak na drugi strani, tako pač je. Izbire tako in tako nimam. Za to službo (in mojo, pravzaprav) sva se odločila skupaj. In skupaj, kot vedno, nosiva posledice svojih odločitev.

foto: moram poiskati kje sem jo snela :/