nedelja, 19. avgust 2012

Evo me

Priznam, zadnje čase imam bolj malo časa za svoj blog in ga nenamerno zanemarjam.

Res je tudi, da velikokrat pomislim kaj vse bi lahko napisala, pa nekako ni časa (ali volje), da bi se pisanja tudi dejansko lotila. Res je tudi, da so vsi trije mladički še kar doma. Jutri gre Mezinček po petih tednih spet prvič v vrtec.

Težko mi je, ker odhaja. In ker mu čez dva tedna s šolo sledita tudi punci. Vsako leto je tako. Čez dva tedna bo spet vse drugače. Sredinčica gre v šolo, jaz v službo, ki jo pripravljam že od januarja. Mogoče me, če ne bi bilo za nami v tem letu že toliko sprememb, to niti ne bi zmotilo. Ampak če povem po resnici, mi je vendarle hudo. Ker se spet, kot že tolikokrat prej, končuje del našega življenja in začenja nov. Spet neznan. In mene je neznanega, verjamete ali ne, vedno strah.

Zato bo Mezinčka jutri peljal v vrtec moja boljša polovica. Ker bi mene bolelo srce. In ker je jutri pomemben dan in si ne morem privoščiti, da bi ga začela z Mezinčkovim jokom.

Če bi bila verna, bi danes molila. Imam vrtec, papir, ki mi bo končno dal potrdilo, da imam VRTEC, naj bi dobila te dni. In jutri imam vpis. Dolgo in trdo sva oba delala zanj. Pravzaprav vsi. Tudi najini otroci. Ko sem se po dobrih dveh tednih pred nekaj dnevi končno spet ustavila v njem, me je prvič po dolgem času  zagrabilo veselje. Vrtec imam. Krasen vrtec. Najlepši vrtec na svetu. Ampak vrtca ni brez otrok. Tako da bo vrtec v resnici postal šele takrat, ko se bo 25 staršev odločilo, da nam zaupa svoje otročke. 

Strah me je. Na drugi strani pa sem presenetljivo mirna. Jutri je lahko vse drugače. Do konca tedna, do konca meseca. Ampak kot sem rekla, če bi bila verna, bi molila za čudež. Nekoč, še ne dolgo nazaj sem še verjela vanje. Se spomnite? 

Vem, ni jih. Sami si jih naredimo. Tako kot si sami ustvarimo neskončnokrat več težav kot bi nam jih lahko naredili drugi. Jaz sem v tem posebne vrste specialistka. Vidim vse mogoče zaplete svetlobna leta preden bi se lahko zgodili. V bistvu sem sama svoj največji sovražnik. Svojih strahov me je najbolj strah. Strah me je, da kljub temu, da sem prišla tako daleč, nisem kos situaciji. 

Kljub vsemu, jutrišnji dan bom začela pozitivno. Moji punci bosta z mano. Moja dekleta, ki bodo delala z mano, bodo z mano. Predvsem pa je vse moje življenje, od dneva, ko sem zapustila gimnazijo, peljalo sem. Na to točko. 





2 komentarja:

Hvala za komentar.