torek, 06. november 2012

Razodetje

Preveč poduhovljena beseda zame, kaj?

Lahko mu rečem tudi kako drugače. Recimo srečanje same s sabo. 

Zgodilo se je včeraj zvečer. Po dolgem delovnem dnevu, sem zvečer dobre tri ure presedela za računalnikom. Ker smo bili petega v mesecu, sem morala izdati račune, obračunati plače... Ko sem končala in se okrog desetih namenila še v klet po posušene slinčke in krpe, me je udarilo. Najprej na desni strani prsnega koša, zadaj. Kot bi slon sedel name. Potem se je v nekaj trenutkih topa bolečina razlezla po celem prsnem košu. Potem sem začela težko dihati in trenutek za tem se mi je začelo vrteti, kljub temu, da sem sedela. 

Obsedela sem. Skušala sem se pretegniti in zajeti sapo, pa se mi je samo vedno bolj delala tema pred očmi.

Najprej sem pomislila kako naj pokličem svojo boljšo polovico, ki je šel že spat. Potem sem razmišljala ali bom prišla do spalnice naj me pelje na dežurno.

Naslednja moja misel pa je bila: "Ne, ne morem kar umreti pet let mlajša kot je bila moja mami. Nočem umreti! Hočem živeti! Svojih otrok ne bom pustila samih. In nočem, da se me spomnijo takšne kot sem zdaj - ves čas na trnih, živčna, nervozna, napeta, z glavo v drugem svetu."

Čez nekaj minut je bolečina popustila, tako da sem se lahko normalno lahko odpravila spat. V postelji se je ponovilo še enkrat. Napad tesnobe? Mišični krč? 

Ampak bistvo zgodbe sploh ni v bolečini. Ali tesnobi ali vzroku zanjo. Bistvo zgodbe je v tem, da sem se ustrašila. Ustrašila sem se do zadnjega atoma svojega bitja. Ustrašila sem se, da je to to. Da ne bom videla svojih otrok odraščati. Da si me bodo zapomnili sitno, zadirčno in utrujeno. Tega pa nočem.

Ustrašila sem se tako zelo, da mi je prav tako do zadnjega atoma postalo jasno, da je to popolnoma dovolj. Da imam otroke. Da imam dom. Da grem rada v službo. 
Da lahko kakšna zadeva tudi počaka. Da ne bo konec sveta, če bom nekatere račune izdala osmega namesto petega v mesecu. Da je življenje preveč pomembno, da bi ga kar tako metala stran.

Danes sem začela novo življenje. Kot bi rekla moja Simona - važno je, da se imamo fino. Da se s svojimi otroki tudi dejansko pogovarjam, ne le, da se pretvarjam, da jih poslušam. Da jih slišim. Da razumem kaj se jim dogaja v šoli. Da se skušam vživeti v njihovo kožo. Da razumem njihove stiske. In da takrat, ko sem z njimi, nisem z glavo nekje drugje.

Kvaliteta življenja se ne meri v denarju ali uspešnosti, ampak v času, ko si lahko ti. In s tega vidika je moje življenje postalo eno samo lovljenje sproščenih trenutkov med vikendi in neprestano razmišljanje kaj sem pozabila, kaj sem naredila narobe in kaj bi še morala narediti.

Nekatere stvari so pač namenjene, da so takšne kot so. In takšne so ok. 

Tole je pa v bistvu naš tepih v dnevni sobi. Ampak se mi je zdelo, da paše.









4 komentarji:

  1. Aua, poznam bolečino.
    Takšna mene spremlja že kak teden. Ja tesnoba, panika. Očitno se teku navkljub precej težko spopadam s stresom.

    Grozen občutek. Upam, da se ti ne bo ponavljal.

    OdgovoriIzbriši
  2. Huh! Brez besed sem ostala.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ti, prijateljica moja, a na kakšen pregled do zdravnika pa ne bi šla? Da pogleda, če ti srce bije v pravem ritmu. Če možgani dobivajo dovolj kisika, če so žile po telesu ok,...?

    Petra

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.