Živel 1.maj

Pri nas je prvi maj poseben praznik.

Ne zaradi kresovanja na Joštu. Tudi ne zato, ker je dela prost dan.

Zato, ker na prvi maj praznuje moja boljša polovica.

V bistvu sva čisto normalen par. Včasih se skregava. Včasih se močno skregava. V nekaterh stvareh se ne strinjava. Včasih se spreva samo zato, ker ima en od naju slab dan. Sem in tja kakšen od naju preveč beza kamor ne bi smel...

Ampak veste kaj? Poročila sem se z velikim človekom. Ne velikim po velikosti ali širini (čeprav mi eno in drugo odgovarja), velikim po srcu. 

Skupaj sva rešila že neskončno težav, preprek, izzivov. Kadar nama "zagusti" znava brez pardona stopiti skupaj in vleči voz v isto smer (ok, priznam, tale stavek se ne sliši nič kaj romantično, pove pa, kar sem nameravala povedati). 

Zanj smo najpomembnejši jaz in najini otroci. To nam, tako ali drugače, pokaže vsak dan.

Te dni ga sploh občudujem. Celotne peripetije, tokrat okrog njegove službe, so me pripeljale do novega spoznanja kako velik je v sebi.

Pred dobrim letom je odšel iz svoje stare službe, da bi gradil, naredil nekaj novega, uspešnega, po dobrem letu pa se vrača na slabše delovno mesto, bistveno nižjo plačo, določen čas, ampak veste kaj? Ni mu težko. Sprejel je, da včasih padeš, da se lahko znova pobereš, požrl je svoj ego, ker je poskusil, pa mu ni uspelo in ker ve zakaj dela. S tega vidika ga neskončno občudujem - nikdar si namreč nisem mislila, da se bo po desetih letih, ko je tako skrbno gradil svojo kariero zgodilo kaj takega. Na drugi strani je po enem letu drug človek - skromnejši, z veliko širšim pogledom na celotno situacijo in neskončno bogatejši za izkušnjo, ki ga je obogatila in obdelala, skratka boljši.

Ja, z velikim človekom sem se poročila. 

Že zjutraj so mu vsi trije zapeli vse najboljše. In naredili čestitke in mu podarili najlepše darilo - v čestitko so napisali, da se ne bodo kregali :)

Danes je njegov dan. Vse najboljše, srček!

Nismo najlepši, smo pa vsi :)

Počitnice

S črnimi nohti in na frišno pobarvanimi lasmi v odsotnosti svoje boljše polovice sedim za računalnikom in mi je v bistvu -  fino.

Jutri me čaka podoben večer, le da bo deloven. Ampak ker mi tako ostanejo vsi ostali dnevi do konca  tedna samo za to, da jih bom preživela s svojimi, nimam nič proti.

Dopoldan namreč peljem mladičke v živalski vrt. Za torek se moram destinacije še spomniti. V sredo se nam obeta krasen rojstnodnevni piknik za mojo boljšo polovico. Prepričana sem, da bodo tudi ostali dnevi tekli v tem smislu.

Kako zelo drugače je vse, ko zunaj posije sonček! Ko se začne sezona piknikov in druženja!

Enkrat za spremembo brez filozofiranja - lepe počitnice vam želim. Naj bodo vsaj tako sončne od znotraj kot od zunaj :)

Vse je drugače, pa vendar enako

Pogrešam svoj blog. Res.

Zdi se mi, da je vse lažje, kadar svoje občutke spravim na ekran. Da se misli zbistrijo. Postanejo jasnejše, bolj artikulirane.

Zdi se mi, da so potem odločitve nekako lažje, sprejemljivejše. Ljudje okoli nas prijaznejši, toplejši. Da nismo tako sami, kot se nam včasih zdi.

O zapletih in razpletih zadnjih mesecev sploh ne bom razglabljala. Lahko povem le to, da sem mnogokrat dvomila ali so na svetu še dobri in pošteni ljudje. Ponoči in podnevi sem razmišljala o tem kaj naj učim svoje otroke, da jim bo v življenju lažje - naj jih učim lagati in krasti? Podkupovati? Manipulirati? Takšne misli so zadnje čase okupirale mojo glavo in srce. 

Pa vendarle je življenje kot ponavadi spet nepričakovano obrnilo stran - sprva je kazalo, da se je zgodila neizogibna katastrofa, ki nas bo pokopala. Potem pa sem ugotovila, da se je zgodila z razlogom. 

Da sem/sva se naučila:

1. Da so na svetu še dobri ljudje.

2. Da so nekateri ves čas z nami, pa se tega ne zavedamo.

3. Da kdor je dober v srcu, čisto zares, ostane takšen ne glede na politiko, položaj ali  denar. Tega nam ne more nihče vzeti, naj je še tako pokvarjen. To lahko samo sami damo. Mimogrede, zame je moj največji uspeh v poklicnem življenju, da se še vedno nimam za direktorico. In da so moje sodelavke zame moje sodelavke in ne zaposlene. In v mojem vrtcu prva prioriteta.

4. Najpomembnejša stvar na svetu je miren spanec. Zavedanje, da delaš prav. Da je do cilja dolga in trnova pot, ampak hodiš v pravo smer.

Priznam, v vse našteto sem zadnje čase mnogokrat dvomila. Večkrat obupavala. Težko sprejemala. Velikokrat me je bilo strah naslednjega dne. Še vedno me je. Ampak zavedanje, da so okrog nas tudi dobri, srčni in pošteni ljudje, me vendarle tolaži in v meni zbuja upanje, da bo vse v redu. Da bomo zvozili. Tako ali drugače.

Tako smo se po dobrem letu vrnili v čas "pred". Spet se začenjajo nočne izmene. In večeri, ko bom sama. In jeza kadar bo moja boljša polovica moral v soboto v službo. Ampak s tem se zaključuje obdobje, ko ne en ne drug nisva mirno spala. Želim si, da bi bilo odslej drugače. 

Ker v tem, da ne spiš zaradi svojega podjetja ali zaradi tujega, je vesolje razlike. Jaz vem kaj krati noči meni, moja boljša polovica pa tega ni vedel.

V prihodnosti si lahko torej večkrat obetate kak prispevek na tem blogu. Predvsem upam, da bodo v prihodnje bolj umirjeni, pozitivni in da končno prihaja čas, ko bova lahko prosti čas namesto najinima službama, posvečala svojim otrokom, na čigar račun je šla večina zadnjega leta.

Vikend v Sončni hiši

Skoraj šest let je trajalo, da sva si vzela vikend zase.

Nazadnje sva preživela vikend brez otrok leta 2007, ko se je moja boljša polovica vrnil iz Kanade. Slučajno prav na istem koncu, le nekaj sto metrov od najine tokratne destinacije. 

THE vikend  v Sončni hiši sem mu podarila za rojstni dan. Tako vesela sem, da sem ga, kljub temu, da sva zapravila neverjetno količino evrov. Ampak vredno je bilo prav vsakega centa. 

Malo je manjkalo, pa bi ga pokvarilo življenje, ki nama pač že od vsega začetka ne prizanaša. Ne v dobrem in ne v slabem. Nekaj pa vendarle znava - to je držati skupaj, kadar je treba, se prijeti za roke in biti bitke v dvoje. Takšne in drugačne. In ker sva se še toliko bolj boleče tik pred odhodom zavedla, da naju v tem tednu čakajo velike bitke, je bil najin vikend še toliko pomembnejši. In vrednejši. Predvsem pa veliko bolj cenjen.

Če bi ga opisala z eno besedo, bi rekla, da je minil v znamenju prijaznosti. 

Začelo se je v trgovini Peko v kranjskem Mercator centru v petek dopoldan. S prijazno in iskreno gospo srednjih let, ki nama je s svojo - ne ustrežljivostjo, pač pa z nalezljivo dobro voljo, prodala tudi čevlje, ki jih v bistvu nisem tako nujno potrebovala (sem pa zato toliko bolj navdušena nad njimi). Ko sva odhajala, sem pomislila kako malokrat smo vsi skupaj deležni pohvale, pa naj je še tako zaslužena. In sem jo pohvalila, ji povedala, da je prijazna in da jo bom z veseljem priporočila še komu.

Nikakor nisem pričakovala odziva, ki je sledil. Gospa je šla za mano in mi hodeč razlagala kako vesela je, da lahko pomaga in kako rada vidi, da je kdo zadovoljen. Kako vesela je, da ima službo. Si predstavljate kako drugače je bilo od vseh ostalih prodajaln s čevlji, ki sva jih obredla isti dan? Ja, vesela sem bila. V petek sem nekomu samo s pohvalo polepšala dan.

Tudi vikend ni bil nič drugačen. V Sončni hiši so res sončni. Prijazni. Diskretni. Dajejo občutek, da je ta hiška tam ta vikend samo zaradi vaju. 

In sva kolesarila. Prvič sva šla na klasično masažo (in ugotovila, da je za mojo boljšo polovico prenežna, zame pa pregroba). Fotografirala sem skoraj vse, kar se je fotografirati dalo (in ob tem žela salve smeha svoje boljše polovice, saj sem res delovala kot kitajska turistka ;) ). Moj dragi se je spomnil kakšna sem, kadar nimam za vratom 300 ton. Obe noči nisem niti za trenutek sanjala vrtca (kar se mi v zadnjem letu še ni zgodilo). Ogromno sem spala. Popoldan. Zjutraj. Zvečer.

Kofetkala sva v Murski Soboti, v Banovcih, kjer se nama je zazdelo.

K postelji sva si dala odprto steklenico Carolansa :)

Vsak večer sva šla v fensi šmensi gostilno na večerjo. Še pred predjedjo sva z veseljem potolkla polovičko rujnega :) In potem še polovičko.

Kosil nisva potrebovala in sva jih mirne duše spustila. 

Toliko se še nikoli nisem tuširala, navdušena nad kozmetiko L'Occitane v sobi. In tudi s tem obsesivnim tuširanjem in ovohavanjem svoje po limoni dišeče kože, prav tako žela salve smeha svoje boljše polovice.

Jedla sem najboljšo sladico EVER. Bučno torto z malinami. In fazana. In testenine s čemažem. Fantastičen biftek. Zajtrke, da padeš dol (in so edina stvar, ki je nisem fotografirala, da bom imela kaj slikati naslednje leto).

Vsi so bili tako neskončno prijazni. Naslednje leto ponoviva. In leto po njem. In po njem. In po njem...

Hard reset

Stojim v kuhinji, v petek popoldan in pečem "šmorn" za svoje mladičke. Otroci se za mojim računalnikom le nekaj metrov stran prepirajo kdo bo izbral naslednji komad na Youtube-u. V ozadju igra Gibonnijev Mirakul - naša morska pesmica, ki jo zdaj poje tudi Mezinček.

In potem pomislim - zakaj zlomka (mimogrede, zlomek je moja nova najljubša beseda), se obremenjujem z nelojalno konkurenco (več o tem niti ne bi pisala). Zakaj mi noči kratijo problemi iz vrtca, ko pa imam v resnici vse kar potrebujem?

Ok, nisem bogata (ampak to niti nikoli nisem želela biti), zdaj imam že skoraj minimalno plačo :) Še vedno najnižjo v svojem vrtcu, ampak imam pa jo.

Obeta se mi romantični vikend v Sončni hiši! Svoji boljši polovici sem za rojstni dan podarila vikend paket. Glede na to, da je to najin drugi vikend v dvoje v zadnjih desetih letih in da na poročno potovanje sploh nikoli nisva šla, v bistvu obožujem svoje darilo ;) No, vseeno sem svoji boljši polovici dovolila, da si je sam izbral sobo, hehe.

Jutri gremo na baletno predstavo mojih punčk. Kar je sploh neverjetno, je, da ju gre gledat celo njun dedi in babi po moji strani. Tega se neskončno veselita in iskreno povedano, tega se veselim tudi jaz. Ker se to zgodi noro redko.

V nedeljo nas čaka izlet na rojstni dan v Izolo. K sorodnikom. Ki jih, mimogrede, obožujem. In obžalujem, da se ne vidimo večkrat.

Preživela sem najhujših 14 dni svojega odraslega življenja. In se spet našla. S pomočjo svoje boljše polovice, ki mi je po svojih najboljših močeh v moji krizi stal ob strani.

Bilo je težko, bilo je na trenutke prav neznosno, ampak na koncu sem ugotovila kaj je zares pomembno.

Naš novi poštni nabiralnik, ki sem ga z velikim veseljem barvala tri dni. Z rožami. In našim priimkom. Zdaj naše hiške nihče več ne bo zgrešil, ko jo bo prvič iskal.

Moja zamisel kako bom prebarvala našo ograjo. Prav tako z rožami. Moj projekt za mesec maj.

Hvar. Morje. Prvič z družino v campu. Ampak z ljudmi, ki jih imamo radi in v okolju, ki ga obožujem. 

Moji otroci, kadar se smejijo. Ali med vikendom zjutraj, ko vstanejo, ne da bi naju zbudili. Si pripravijo zajtrk in naju pustijo spati dokler nama poželi srce.

Čestitka, ki mi jo je Palčica podarila že nekaj dni pred materinskim dnevom. Spis, ki ga je napisala v šoli o meni (in je, recimo bobu bob, boleče iskren): "Moja mamica ima črne lase, lep obraz in zelo hitro se razjezi. Skoraj zmeraj ima obleko, lepe čevlje, ki nimajo zelo visoke pete. Po poklicu je vzgojiteljica. Vzgojiteljica je težek poklic. Prostega časa ima malo, takrat kaj poje, ali se odpočije. Za posebnosti pa ne vem. Imam jo rada." 

Čisto na koncu, in ne najmanj pomembno - iskreni nasmehi mojih vrtčevskih otrok, kadar zjutraj pridejo v vrtec. Ali kadar jih srečam kje zunaj. Res je, striktna in stroga vzgojiteljiica sem jim. Ampak jih tudi crkljam in jih imam iskreno rada. In to otroci vedo.Kljub temu, da jih "kregam".

V bistvu imam vse. Čeprav bo v nedeljo sneg. Čeprav še vedno plačujem račune za dva meseca nazaj. In čeprav nisem vedno dobre volje in kdaj komu naredim krivico. Kljub temu, da se včasih sesujem kot hiška iz kart. Ampak imam ljudi, ki me imajo radi. Predvsem pa imam svojo boljšo polovico. 

Ok

Včasih zbolimo v telo. Včasih pa zbolimo v dušo.

Kako dolgo že nisem pisala! Koliko stvari se je vmes zgodilo! 

Če bi hotela vse napisati, bi vsak, še tako potrpežljiv bralec, obupal in ušel s tega bloga. Ravnokar bo eno leto, odkar sem se spravila v projekt vrtec.

Če pogledam od daleč, končno stvari stojijo nekako tako, kot sem si zamislila. Vrtec je poln, moje punce so več kot super. Pridne, pripadne, srčne. Razumejo. Ne da bi jim morala razlagati. Finančno kaže, da se bomo počasi lahko začeli postavljati na noge.

Otroci so ok, končno sva punci lahko prijavili nazaj na kosilo in v podaljšano bivanje. Kar je zame poštena razbremenitev. 

Naučila sem se, da med vikendi ne delam. Če se da, še računalnika ne prižgem. 

Določili smo dan za morje. Hvar je torej na dosegu roke. Sploh, ker sva se mirne duše adaptirala na naše novo finančno stanje (kar bi bilo še pred letom dni zame popolnoma nemogoče) in gremo v šotor. Da bomo lahko ostali dlje. In tega se neskončno vsi veselimo, tako da se bojim, da se znamo nad kampiranjem na Hvaru tako navdušiti, da ne bomo hoteli več na morje drugače :)

Kupila sem darilo za svojo boljšo polovico - vikend v Sončni hiši v Prekmurju, samo za naju. Nisem mogla verjeti sami sebi, da sem se odločila, potrdila, zrihtala varstvo za otroke in plačala avans v nekaj urah.

Naučila sem se, da me stvari ne vržejo več tako hitro s tira. Naučila sem se tudi, da se jih prehitro ne veselim.

In kam sem prišla? Danes sem sama doma. Ker sem bolna. Iz nepomembne trebušne viroze se je razvilo veliko več kot to. Zdaj, ko je vse ok, ko bi se lahko veselila in si spočila, se ne znam veseliti. Ne morem se veseliti. Otopela sem. V bistvu je vse prav tako kot sem želela, da bi bilo, in na trenutke, ko pogledam od daleč, si mislim, da bi morala proslavljati, saj zato sem celo leto garala kot žival. Ampak veste kaj? V bistvu moja viroza tiči v moji duši in v moji glavi. In je popolnoma neracionalna in neupravičena. Če jo pogledam od daleč, je celo smešna.

Hecna je tale hoja po robu. Ta trenutek si se sposoben prepričati, da je vse ok, naslednji trenutek pa nič več. In ko si enkrat čez, pot nazaj v stanje "vse je ok", sploh ni tako enostavna, kot je bil skokec čez rob. 

Pa čeprav je v resnici res vse ok.

Bijelo govno

V bistvu veliko zmorem sama. To dokazuje tudi število dni, ki sem jih sama z vsemi tremi mladički pa prej še samo z dvema, brez večjih težav preživela sama (osamljenost seveda ne šteje). Dvakrat po en mesec Kanade. Tri mesece Nemčije. Dva tedna Pariza. Da naštejem samo daljše odsotnosti moje boljše polovice.

Sama znam v glavnem vse, kar je za nemoteno vsakdanje življenje treba narediti. Otroke vozim v šolo in vrtec. Hodim v službo. Otroke nahranim, naredim z njimi naloge, jih redno tuširam, jim strižem nohte in vsak dan umijem zobe. Operem perilo. Odnesem smeti. Hodim v nabavo in kuham kosila. Jih razvažam na dejavnostih... 

V glavnem funkcioniram. Je pa ena stvar, kjer sem popolnoma nemočna. Frezanje. Sneg. Bijelo govno po domače.

Freze prvič niti ne znam prižgat. Drugič - pretežka je, da bi lahko z njo upravljala. Sploh, če je snega veliko ali je moker. Verjemite mi, da sem poskusila. 

Pa se je po osmih letih, odkar tu živiva zgodilo ravno to, česar sem se ves ta čas najbolj bala. Moja boljša polovica je šel včeraj na Dansko. Do danes. Ko je bil napovedan sneg. Ne malo, veliiiko snega. Pa sem naredila back up plan in rekla ok, bomo pa en dan ostali doma. O ja, cesta je splužena. Ampak jaz pač ne morem z avtom do nje. Danes sem dve uri švicala in se dajala iz kože, pa mi je uspelo odkidati samo ozko gaz od hiše do ceste. Res je precej dolga, ampak cesta je široka vsaj pet takih gazi, jaz imam pa doma tri mulčke, in bistveno premalo kondicije, da bi lahko deset ur skupaj kidala sneg.

Moja boljša polovica pa je sporočil, da danes ne more domov. Hmmm...

Torej nam ostanejo tri možnosti:

a) ostanemo še en dan doma in upamo, da princ s frezo jutri res pride domov,

b) prosimo koga naj nas zjutraj pride iskat in nas razvozi na TRI destinacije. Ta opcija ni preveč dobra, ker ga je ta oseba milo rečeno nasrkala - ker potem je treba še po punci v šolo in mi jih peljat v vrtec, potem nas je treba iti iskat in nas peljat spet domov.

c) prosimo koga, da nam pride sfrezat. Ta oseba mora ad 1 znat frezat, ad 2 mora bit dovolj močna in ad 3 mora imeti vsaj malo pojma o teh klinčevih aparatih.

Odločila sem se za opcijo a. In si skuhala kuhano vino za živce. Sovražim biti odvisna od drugih :/ Še bolj pa sovražim dejstvo, da sem 60 metrov od ceste praktično odrezana od sveta...

Tale cesta je potrebna freze... Malo, kaj? 

Za filing koliko ga imamo :(