Moj teden

Začenja se moj teden. Pa ne zato, ker se bo kaj posebnega zgodilo. Ampak zato, ker je njegov potek namenjen mojemu boljšemu počutju.

V tem tednu imam tri cilje:

Prvič -dieto, ki mi bo pomagala znebiit  se treh odvečnih, ki kvarijo moje dobro počutje (zlasti okrog trebuha).

Drugič - obisk frizerke, ki bo mojo perjanico na glavi po dolgem času spravila v red.

Tretjič - lepega konca tedna, ne glede na to kaj počnemo. In kako poteka teden. Torej kljub popoldanskim obveznostim, ki so mi že vnaprej znane.

Toliko, da boste vedeli zakaj sem tečna, če se slučajno zgodi. Verjetno bom lačna :D

Bom pa zato toliko boljše volje naslednji teden, ko bo cilj dosežen in se bomo lahko s puncama fotkale v prečudovitih krilcih, ki nam jih je izdelala Ti.na.

Zatišje

Da lahko pišem o čem, moram to čutiti. Ne znam opisovati dogodkov (in raje berem bloge tistih, ki jih znajo), ker v bistvu tegale bloga (in vseh dnevnikov, ki sem jih popisala pred njim), ne piše moja glava. Vse kar pišem, prihaja necenzurirano iz srca.

Mogoče se zato tale blog občasno zdi konfuzen, moreč, ampak tako pač je - včasih sem na dnu, včasih se mi moje življenje zdi prekrasno. Večinoma pa je nekaj vmes.

Pa vendarle že dlje časa opažam, da sem se, predvsem v zadnjem letu, zelo spremenila. Na stvari in dogodke, ki se odvijajo okrog mene, se ne odzivam več tako čustveno in tako burno, kot sem se pred časom. Slabe stvari, ki se mi zgodijo, sem se naučila jemati bolj z rezervo. Ponoči ne bedim več zaradi neplačanih položnic. 

Žal se tudi dobrih stvari ne razveselim več tako intenzivno kot sem se jih včasih. Pa vendarle je zavoljo tega zmanjšanja intenzivnosti mojega čustvovanja moje življenje postalo lažje kot je bilo. 

Navadila sem se na dejstvo, da sem direktorica. Da moram nekatere odločitve, pa naj mi bodo še tako zoprne, sprejeti sama in zanje nositi odgovornost. Navadila sem se na to, da sem odgovorna še za štiri dekleta v mojem vrtcu. Pa nič zato. Tudi one zelo lepo skrbijo zame. 

Sprejela sem dejstvo, da nisem odgovorna za vse kar se zgodi. Da se včasih stvari zgodijo ne glede na to ali imam prste zraven ali ne. Da sekiranje in neprespane noči ne rešijo problema. Takrat problem postane breme in bremena je težko reševati. Probleme se da.

Ugotovila sem, da je bolje, če nekaterih stvari ne vem. Ker sicer skušam biti drugačna kot sem, potem pa nisem nič več. Ker jaz sem čisto v redu.

Prioritete so spet dobile svoje mesto. Moja boljša polovica. Moji mladički, ki rastejo vsako minuto vsakega dne. In njihovo otroštvo, ki je po letu kaosa spet dobilo obliko otroštva. Za to sem jim hvaležna - da so mi pokazali, da jim ga jemljem s svojo preobremenjenostjo. Da so mi dali vedeti, da me potrebujejo. Da so mi pomagali postaviti mejo, ki se je bom v bodoče, upam, striktno ogibala.

Zdaj je čas, da spet izvlečem fotoaparat in začnem ustvarjati spomine. Zaprašen že nekaj časa leži v kotu dnevne sobe. Tudi fotoknjiga za leto 2011 čaka, da jo naredim. Za 2012 tudi.

Moji mladički. Ena novejših z izleta na Bled.

Čistokrvno veselje

Petek je, ste slišali?

Moji petki so običajno beli ali črni. Srednjih variant je bolj malo. Petek je zame namreč dan za veselje, ker je pred mano vikend, zato je že sam po sebi vesel dan. Včasih mi ga pokvari kak drug osebek, ki svoje breme zavoljo boljšega in lahkotnejšega vikenda zanj strese name. Saj veste; da v petek naredi kljukico za kakšno tečno stvar, da ima potem lepši vikend. No, meni ta kljukica ponavadi ostane za vikend in še malo dlje. Takrat je petek bolj črn.

Ampak današnji petek je kul. Kljub temu, da mi je včeraj drugič v življenju počila guma. Kljub temu, da je uničena in je za na odpad in se zdaj do menjave v zimske prevažam okrog z rezervo.

Današnji petek je kul. Dobila sem še enega otročka v vrtec, ki začne naslednji teden. Petega letos (sem vam rekla, da je kriza). Torej dobra novica. Upanje. In še en klic mamice, ki je tako nezadovoljna z javnim vrtcem, da bi svojega otročka kar takoj prestavila k nam. Potencialno dobra novica. Sploh ker je dobila topla priporočila od staršev enega mojih novih otročičkov. 

Klic moje bivše šefice (ja, od tam, kjer so me odpustili pred dvema letoma) me je še toliko bolj razveselil. Pa ne zaradi 25 kuhalnic (kuhovnic, kaj jaz vem kako se temu pravilno slovensko reče - Petra, bom vesela poduka), ki mi jih bodo podarili za moj vrtec, ampak ker mi jih bo dostavil v Kranj moj bivši šef osebno :) To pa je nekaj :)))

Popoldan sem staršema novincev v moji skupini poslala nekaj slikic iz prvega meseca vrtca. In dobim odgovor, da naju en od njih kliče še doma :) Mi je precej pogrelo srce na tale deževni petek. 

Dragi moji, nekaj že delam prav. Delamo prav. Moje punce in jaz. In toplo mi je pri srcu, ker vem, da je vrtcev s tako osebno noto kot je naš, presneto malo. Ob takih petkih, pa naj bodo še tako deževni, vem, da bo še vse dobro. 

In seveda, petek je. V bistvu je precej vseeno kaj bomo počeli čez vikend, važno je, da bomo skupaj. 

Lep vikend želim tudi vam. Izkoristite dež za crkljanje s svojimi najdražjimi na toplem kavču pod družinsko deko ;)

Moj mali raj na zemlji...

September

Ok, priznam, blog neznosno zanemarjam. Kesam se. Kadar utegnem :)

Priznam tudi, da bi se lahko kdaj potrudila in kaj spravila skupaj. Ampak recimo, da imam nekaj opravičil. 

Nehala sem zvečer delati za službo (kar posledično pomeni, da sem manj za računalnikom). Ker je zadeva pripeljala tako daleč, da sem prej pet od sedmih večerov prečepela za računalnikom. No, zdaj niti enega ne. Recimo enega na mesec.

Ugotovila sem namreč, da potem slabo spim in sanjam stvari, ki sem jih delala. Da ne govorim kako slabo so takšni večeri vplivali na najin zakon.

Naj se vrnem na prvotno temo.

Zakaj september? Septembra se je zgodilo veliko stvari. Recimo moj rojstni dan. Ne priznam kateri. O tem kakšno presenečenje so mi v vrtcu pripravile moje punce kar dvakrat, bom pisala posebej (zajema pa med drugim zaklepanje v kopalnico, balone in praznovanje s kartonasto torto v mehiški restavraciji). Ampak o tem drugič.

Najina enajsta obletnica. Ki sva jo propisno proslavila na večerji v Matičku. Priporočam. Tako dobro že dolgo nisva pila in jedla. In bila tako sproščena in dobre volje. Teh enajst let ne bi zamenjala za nobena druga. Čeprav se nama je vmes zgodilo veliko stvari, ki bi jih z veseljem izpustila. Ampak ker gredo v paketu, ponosno vzamem vse.

Septembra je šel moj Mezinček v nov vrtec, kar je s seboj prineslo veliko sprememb. Ki sva se jih oba morala privaditi - še posebej jaz :)

Punci sta začeli že s petim in drugim razredom. Spet se je bilo treba navaditi na zgodnje vstajanje, domače naloge in učenje. Prva dva tedna mukoma, zdaj gre že lažje. 

Nov sistem - ker sva v lanskem šolskem letu kot starša učenk popolnoma zatajila, smo letos uvedli sistem. Upava, da se bo obrestovalo.

Balet. Če nam je bila v lanskem letu prihranjena pot v Naklo vsaj dvakrat tedensko, nam letos pač ni. Tako imamo balet čisto vsak dan med tednom. Ampak za zdaj ni hudega.

Nenazadnje moja služba. Kazalo je, da bo ok. Potem je kazalo, da bo septembra neizbežna katastrofa. Zdaj kaže neko srednjo varianto. Se sprašujete kaj počnem dopoldan na blogu? Zaradi srednje krize sem zdaj na 4 urah. Ne samo jaz.

Ampak dragi moji, tudi september se počasi končuje. Le kaj se nam obeta v oktobru (poleg prvih šolskih počitnic)?

Statistika

Statistika letošnjega dopusta se glasi nekako takole. Naj pojasnim, da v moj dopust štejem pretekle tri tedne - tekoči teden je izvenkategoričen, ker delam od doma. Lahko pa pišem blog po dolgem času.

Torej:
- prebrala sem 11 romanov (skupaj skoraj 2000 strani),
- v šotoru sem spala bore malo, sem pa zato toliko bolj nadoknadila prejšnji teden doma,
- 4 krat smo bili na Šćedru,
- koliko vina in Mojitov sem spila, ne bom navedla ;),
- porabili smo tri kreme za sončenje,
- nihče, razen moje boljše polovice (ki še vedno misli, da je krema za sončenje brezveze) ni bil opečen,
- prvič v življenju sem kockala in se pri tem nasmejala do solz,
- dve tretjini naše družine sta imeli na morju vročino,
- podplate imam kot pračlovek,
- doma je bolj vroče kot na Hvaru (danes v dnevni lepih 28),
- naslednje leto gremo nazaj v apartma (ps: upam, da bodo tudi finance to dopuščale),
- morje je zakon, tako ali drugače,
- končno smo se na izlet odpeljali do gradu Miramar (mimogrede, super izlet),
- naša terasa je zakon, zlasti v tej vročini.

Se bom spomnila še kaj in dodala.
Lepo pozdravljeni!

Infekcijska

Ok, da je bil moja boljša polovica službeno v Sudanu, ne bom razlagala. Je pa to pomemben podatek za nadaljevanje zgodbe.

Ki se nadaljuje od sobote, ko se je vrnil. Pa od nedelje, pa seveda danes, ko je obiskal svojega zdravnika. Ta je slišal, da je prišel iz Sudana in ga urgentno poslal na infekcijsko v Ljubljano. Ampak tukaj se zgodba šele začne.

Tja smo prišli ob štirih popoldan. Ker je na napotnici pisalo nujno, so nas poslali na infekcijsko urgenco - sem si mislila, kakšni frajerji, to bomo en dva tri. Ampak moj optimizem ni trajal dolgo. 

Predstavljajte si situacijo - 5 pacientov od štirih do pol sedmih. Najmanj 5 zdravnikov (ok, nekaj je bilo pediatrov). Najmanj 5 sester. Še ene tri strežnice.

Dobre pol ure, da mu je sestra prinesla anketo o potovanju. Še pol, da je bil tri minute in pol v ambulanti. Da so ugotovili, da je nujno (že drugič) in da rabijo kri. Pa vzorec blata. Hmmm.

Še eno uro, da je prišla sestra vzet kri (vmes jo je prišla dvakrat nekim drugim, ampak njemu pa ni mogla, ker še ni imela papirja). Potem, ko se nam je snelo prvič, je poklicala sestra drugo sestro z oddelka, da mu je po dveh urah in pol končno vzela kri. 

Potem so mu naročili naj pride čez dve uri nazaj. Ob pol sedmih smo šli proti domu, da dava otroke spat. 

Ob pol devetih je bil spet v čakalnici.

Ob pol desetih so mu sporočili, da se izvid piše. 

Ob dvajset do desetih še nič novega. Pišejo izvide. In na istem hodniku še vedno sedi istih pet ljudi.

Veste kaj? Še preveč so plačani za tole kar počnejo! Razčlovečijo človeka, ki v stiski išče pomoč. Prva sestra pač ni plačana, da bi jemala kri. Ona piše napotnice. In potem lepo pustijo človeka čakat na drugo (ali peto) sestro, ki pa je plačana zato, da jemlje kri, da pride z oddelka. Za vsakega posebej, da se razumemo. V treh urah je prišla trikrat, čeprav so bili VSI TRIJE istočasno pred ambulanto za odvzem, samo da niso bili papirji za vse tri istočasno tam.

Peta sestra ni pooblaščena, da bi lahko starejši gospe dala rjuho, da leže na posteljo (je že takrat čakala vsaj dve uri) - je za to morala poklicat šesto sestro. Se hecaš? Če bi se tako delalo v gospodarstvu, bi že davno tega vse propadlo!!!

Za nasprotje pogledaš splošne zdravnike, ki delajo na normo, da se resnim primerom sploh nimajo časa ne možnosti posvetiti kot je treba.

Deset. Nič novega. Že 40 minut pišejo izvide. 

Potem naj pa po šestih urah v čakalnici pelje nazaj domov? 

Pet

Ja, samo še pet nedelj nas loči od dopusta. 

Zakaj pet? In zakaj prav nedelj? Ker zveni malo. In ker bomo šesto že greli svoje premražene slovenske ritke na Hvaru.

V vmesnem času sem upala na prijetnejše in mogoče manj naporne dneve. No, pa nam kot kaže ni usojeno.

Ampak nič zato. Cilj je takoj za ovinkom :)