Perspektiva

Ker že dolgo nisem pisala. In ker sem danes sama. In imam čas. In polno glavo misli.

V bistvu je nekako tako. Vrnemo se z morja. Spočiti. Dobre volje. Polni sami sebe in ideje kako fino se bomo imeli doma. In kako zelo se bomo družili. Potem pa ugotovimo, da je tukaj dež. In mraz. In neskončno depresivno vreme. Da so vsi na dopustu ali v službah. In da pravzaprav nimamo kaj početi, razen, da operemo goro cunj in se zavlečemo na mega kavč.

Misliva si: presneti Kranj. In vreme in vse okrog nas. Kaj nam je tega treba. Jaz na skrivaj premišljujem kdaj se bom lotila gore dela, ki me čaka zaradi dopusta, da moja boljša polovica ne bo slabe volje in mi očital, da delam med dopustom. On mi gre na živce. Na živce mi gredo otroci, ki hočejo vsako sekundo moje pozornosti. In me ne poslušajo. In ne upoštevajo. In mi ne pustijo nobenega miru. On si misli kaj mi je tega treba, ker moram v ponedeljek v službo.

In potem pade z neba Sudan. Res je, uradno tam kljub vsemu ni ebole. Je pa dejstvo, da je moja boljša polovica izkoristil bolniško za prejšnjih deset let, ko se je nazadnje vrnil.
Dejstvo je tudi, da je njegova nenehna odsotnost, ko je bila Sredinčica še majhna, zaznamovala njeno zaupanje v to, da sva vedno tu. In da se je pikica sesula, ko je slišala, da gre. Pa čeprav za usrane štiri noči. Ker ji je objubil, da ne bo več šel.

Potem se najprej smiliš samemu sebi. Kaj nam je tega treba. Kaj če zboli. Kaj, če bo kaj narobe (Sudan res ni Pariz). Kaj pa,  če se kaj zalomi in ga ne bo nazaj.

Kaj bom brez njega? Saj bom znala zamenjati presneto desko na wc-ju, če se zlomi (seveda se je zlomila dve uri po tem, ko je odšel). Znala bom nahranit otroke, jih odpeljat v šolo in vrtec, znala se bom pogovarjat z njimi... samo kaj, ko me pol manjka, kadar ga ni? Tudi, če mi gre na živce, ko se zvečer kljub goram cunj in posode v dnevni mrtvo hladno vrže na kavč; ko še do svojega 35.leta ni slišal za koš za perilo ali metlico za wc; poskrbi za toliko drugih stvari, kjer sem jaz absolutno mrzla. Skrbi za nas. Ponoči me, kadar me zebe, stisne k sebi. Kadar imam slabo samopodobo (kot je recimo zdaj), mi pove stokrat na dan kako lepa in seksi sem. Kadar mu povem, da imam osebnostno krizo (kot je zdaj), me vpraša ali mi lahko pomaga. In mi. Ker je točno takšen kakršen je.

In Kranj je nenadoma lepo mirno gorenjsko mesto. Naš dom. Sonce svetlo sije. Dež sploh ni več moteč. Mogoče bom celo praznovala rojstni dan. Najini mladički so krasni. Komunikativni. Navihani. Hecni. Midva sva najboljši par na svetu. Naenkrat brez njega ne morem spati. Ne morem jesti (kar je čisto v redu, glede na to, da sem se med dopustom nekontrolirano širila). Ponoči me zebe, ker me nihče ne greje. Gledam na net kdaj bo pristalo njegovo letalo. Diham na dveh koncih (sudanskem in kranjskem) in mislim nanj in kako naj zamotim otroke, da bodo njegovo odsotnost kar najmanj občutili.

Ja, mnogo hujše stvari se dogajajo. Niti najmanj ne mislim, da je službena pot v Sudan konec sveta. Je pa način, da spremenim perspektivo. In svoje življenje pogledam z drugega, manj samoumevnega kota.

Oranžna obletnica

Tale objava bi se lahko nadvse razvlekla, zato se bom potrudila, da ostanem pri bistvu.

Poročila sva se pred dobrimi desetimi leti. Bila sva mlada, neumna, neizkušena in v bistvu nisva čisto vedela kaj počneva. Na voljo sva imela vse kar sva hotela, nisva pa v resnici vedela kaj to je. To bi bilo recimo bistvo. Za začetek.

Dan po najini poroki sem razmišljala o njej in si rekla, da čez deset let bova pa ponovila. Čisto po svoje. In v bistvu upala, da bova vsaj takrat vedela kaj bi v resnici rada. 

Vmes je šlo velikokrat "na knap". Nekajkrat sva ostala skupaj iz čiste trme in zato, ker eno stvar znava pa od vsega začetka. Držati skupaj, kadar je hudo. In hudo je bilo (in še bo, samo da se vnaprej s tem ne bom obremenjevala). Če bi bilo vse ok in bi nama bi bilo vse "k rit prinešeno" kot mislijo nekateri, bi se verjetno že razšla. V bistvu bi bila verjetnost, da ostaneva skupaj, relativno majhna, skoraj nična.

Ampak sva. Zelo sem si želela ponoviti najino poroko. Drug pomemben del te ponovitve je bil, da bova to plačala sama. Verjetno veste, da je med zapravljanjem svojega ali tujega denarja velikanska razlika. Vmes je še nedolgo tega kazalo, da o takšni obletnici lahko samo sanjava. Da jo bova prestavila za nedoločen čas nekam v prihodost, verjetno za še deset let.

Potem pa sem januarja začela upati, najprej čisto potiho. In sva se konec meseca začela malo bolj resno pogovarjati o tem. In ugotovila, da mogoče nama bo pa vendarle uspelo. Šla sva na sestanek na Polico, kjer sva prosila za ponudbo, da bova videla ali bi si to lahko privoščila in se februarja odločila, da bova prvič v življenju namenoma varčevala in si po desetih letih privoščila ohcet po svojem okusu. Z ljudmi, ki jih bova povabila sama. S svojim denarjem.

Uspelo nama je! V petek, 20. junija sva si privoščila čisto pravo zabavo / obletnico / ohcet samo po najino. In ta je več kot presegla vsa najina pričakovanja!

Solze sreče, veselja in ganjenosti smo stresali kot po tekočem traku, midva in najini gosti. Dobila sva fantastičen program, ki nas je nasmejal in ganil do solz, v katerega so ljudje, ki naju / nas imajo radi, vložili veliko dela in ljubezni. Dobila sva katarzično zabavo, ki je povezala naju med sabo, naju in najine otroke, pa tudi moj del porazgubljene družine, ki je to najino oranžno obletnico potegnila vse do sobote zvečer.

Dobila sva čisto pravi film o naju, ob katerem smo vsi jokali. Tudi Mezinček, ki je še celo soboto razlagal, da je bilo tako lepo, da je kar jokal. Tudi jaz. Tudi moja boljša polovica. Pa še cel kup odraslih moških. In žensk, seveda.

Presegla sem samo sebe - s puncama smo posnele komad in nastopale pred 80 povabljenimi (seveda na playback ;)). Ampak smo speljale. In skupaj zrasle za nekaj centimetrov. Imela sem namen povedati povabljenim kako vesela sem, da jih imava, kako zelo ljubim svojo boljšo polovico, kako pogrešam mami in tasta, ki nista mogla biti z nami, potem pa je to kopirano z mojega bloga in brez najine vednosti najina žlahta z izdelano taknkočutnostjo in nadvse nežno vpela v film o nama in povedala mnogo bolje kot bi mogla povedati sama. O ja, jokala sem! Od sreče. Od ganjenosti. Od občutka ljubljenosti, pripadnosti, povezanosti. V bistvu naju razumejo. Mnogo bolje kot sva mislila, da naju.

Zakaj oranžna? Ker naju je moj svak prepričal, da je dress code kul (oranžno sva izbrala sama). In je bil res. Prepričajte se sami. 

Samozavest

Samozavest. Hecna beseda pravzaprav. Ker če jo vzamem nadvse dobesedno, bi rekla, da gre za zavedanje same sebe. S tem se ukvarjam odkar pomnim. Od majhnega sem se vsake kvatre spraševala kdo sem. Kaj bi rada. Kaj me veseli. In velikokrat ugotovila, da se odgovori na vsa zastavljena vprašanja hitro menjajo. Včasih veliko prehitro; zlasti, ko sem bila mlajša. 

Zdaj so si odgovori velikokrat podobni, ne pa vedno. Na srečo. Če ne bi se že davno spremenila v dinozavra.

Ampak to je le en del samozavesti. Tisti, ki mi ne pusti, da bi zaspala v trenutku. In pozabila, da se v življenju ne spreminja samo to, da se vse spreminja.

Drugi del samozavesti je moja samopodoba v veliko širšem pomenu. Kakšna sem? Sem lepa? Dobra? Prijazna? Žleht? Prezahtevna? Zatežena? Kakšna bi rada bila? Ali lahko kaj spremenim, da bi bila boljša, bolj ljubljena, boljša zase in za druge?

Dolgo časa sem se obremenjevala z mislijo, da moram biti bolj popolna. Boljša kot sem. Ker se mi je vedno zdelo, da nisem dovolj dobra. Da ne pišem dovolj dobro. Da ne pojem dovolj dobro. Da nisem dovolj dobra mama, žena, sestra, hči, zadnje čase šefica. Da ne kuham dobro. Da se ne potrudim dovolj, da bi razumela. Da nisem dovolj sočustvujoča. Da sem preveč sebična.

Potem sem ugotovila, da je moja samopodoba v enem in drugem pomenu v bistvu popolnoma zgrešena in odvisna od trenutka in od situacije, v kateri se znajdem. Od ljudi in sveta, ki me obkroža. Naučila sem se, da znam po potrebi preklopiti med njimi. Danes sem lahko direktorica, jutri pa bom mama. Ali vzgojiteljica. Za vsak preklop rabim čas in včasih mi ne uspe najbolje. Ampak vaja dela mojstra.

In moram se še veliko naučiti! Ves čas me razjedajo dvomi ali so moje odločitve pravilne, prave, v pravem trenutku za pravi rezultat. Tako pač je. Če bi ne dvomila vase, bi obstala v majhnem namišljenem svetu, ki bi mi zaprl pogled na velikanski svet okrog mene, na milijone možnosti, priložnosti, trenutkov. 

Zato sem na eni strani, kljub temu, da občutek ni vedno prijeten ali zaželjen, vesela, da sem takšna kot sem. Da dvomim, se sprašujem, se učim in delam napake. A ni to pravzaprav kul?

Kriza srednjih let

Mislim, da o njej še nisem pisala. Zato pa o njej toliko več govorim (tistim, ki so me pripravljeni poslušati ;)).

Skratka, uradno sem oznanila, da me je popadla kriza srednjih let.

Mogoče sem malo premlada zanjo (do 40. mi falijo še slaba 4 leta). Mogoče malo pretiravam, ampak ugotovila sem, da je moja mama umrla le 4 leta starejša od mene, jaz pa hočem poznati svoje vnuke, se jeziti na svoje otroke, ker jih ne bodo prav vzgajali, ne odobravati potencialnih partnerjev svojih otrok, histerično preurejati hišo vsaki dve leti, ko se bodo otroci odselili in še kaj bi mi lahko prišlo na pamet. 

Letos me čaka nekaj velikih projektov, zato bom še kako rabila veliko energije in zdravja. In potrpljenja.

Skratka, letos sem se namesto za novoletne zaobljube odločila za zgodnjo krizo srednjih let.

Ta se odraža na mojem / našem življenju nadvse pozitivno. Če se najprej osredotočim na svoj del - zdaj pridno trikrat tedensko kolesarim pred televizijo, švicam, vozim namišljene kilometre in kurim kalorije. Vsak dan jem sadje (česar prej nisem počela). Večerje ne jem po šesti uri zvečer (razen ta četrtek, ki je bil izjemen). Med tednom ne pijem nobenega alkohola (razen ta četrtek, ki je bil izjema :D).Večkrat na teden se posvetim svoji boljši polovico (če razumete kaj mislim s tem ;)).

Zvečer že dolgo časa ne delam več (zdaj vsak drug večer preživim na kolesu). In neverjetno (kar bo jasno predvsem tistim, ki poznate mojo "športno" preteklost) - uživam. Niti enkrat še nisem imela "musklfibra". 

Naša hiška je pospravljena, ker po novem utrujenosti / lenobe ne priznavam več. Lahko grem zgodaj spat, lahko si vzamem dan za poležavanje, ko ne počnem nič drugega, ampak izgovora za lenobo nimam več. Zjutraj si spet vzamem tri minute in pospravim postelje, da je vanje zvečer res užitek leči. Uredila (na novo prebarvala in pospravila) sem Mezinčkovo sobo (ki mimogrede izgleda fantastično).

Poklicala sem vse prijatelje, ki smo jih v zadnjem letu zanemarjali in se dogovorila za srečanje z njimi. 

Če bo kriza srednjih let takšna, naj le traja. Isto vam bo rekel moja boljša polovica ;)

Nova Mezinčkova soba :)

TOP!

"Ki bi me ujel, ki bi me pogrel,
ki bi pijano me objel,
 ko vrnem se domov,
 in mi dovolil, da pojem mu v postelji sredi noči..."

Ja, danes proslavljam.

Proslavljam svojo družino. Da grem lahko z njimi sredi tedna v mehiško na večerjo samo zato, ker proslavljam.
Ne, nimam rojstnega dne. Tudi moji otroci ali moja boljša polovica ne.

Danes proslavljam rojstni dan Zavoda Za Jutri. Mojega četrtega otroka.

Danes sem srečna. Tako, prav zares. Kljub dejstvu, da je za mano težak in naporen teden. Kljub dejstvu, da sem svojo "krizo srednjih let" vzela nadvse resno in podivjano kolesarim, ne pijem alkohola med tednom, načrtno jem sadje vsak dan in sem sploh in oh pravoverna (dejstvo, da je moja mami umrla le slaba štiri leta starejša od mene in da je moje življenje daleč od nestresnega pri premagovanju krize ni v pomoč - mi je pa toliko bolj dejstvo, da se svojih sklepov res držim).

Danes sem srečna. Živim kot mislim, da je prav. Nisem bogata, daleč od tega. Si pa lahko privoščim recimo nakup kakšne traparije sem in tja, ne da bi me zato bolelo srce.

Moji otroci so naročeni na malico IN kosilo v šoli. Božiček mi je prinesel električno odejo, da v hladnih nočeh greje mojo premraženo rit.

Položnice so plačane. Ko moji otroci potrebujejo oblačila, jih dobijo. Ko moram k frizerju, lahko grem. Če imam čas :D.

Zdravi smo. Imamo krasen dom, Mezinčku sem na novo uredila sobo za vsega 30 eur, ki sem jih dala za barvo.

Moj vrtec je poln. Javni vrtci imajo prosta mesta, moj ljubi vrtec pa je poln. V letošnjem šolskem letu še nimam niti enega izpisanega otroka. Službo sem se naučila puščati v službi. Obdala sem se z ljudmi, ki jim lahko zaupam.

Končno sem spet našla čas, da na novo navežemo stike z ljudmi, ki jih že dolgo nismo videli: neateri so v teh dveh letih dobili nove otročke, drugi nove domove... vesela sem, da smo naslednjih nekaj vikendov polno zasedeni - z druženjem.

Vse najboljše, Olivija. Vse najboljše, Zavod Za Jutri.

Se spomnite...

...te objave z novembra 2011? 

Priznam, da me je malo skrbelo, ko sem se lotila branja, v skrbi, da ne izpolnjujem svojih pričakovanj izpred dobrih dveh let.

Me zanima kaj bi nanjo rekla moja dekleta :)

Veseli december

Moja Palčica je dopolnila deset let. Ne morem verjeti, da sem že deset let mama!

Leto 2013 se končuje. Vesela sem. Po dolgem času sem spet mirna in osredotočena. Dobro mi je.

Če potegnem črto, po dolgem času lahko spet mirno spim. In spim, kolikor mi le čas dopušča. Ker se je petek zaključil nadvse naporno (kot je naporen pravzaprav že cel december), sem vikend izkoristila predvsem za izležavanje v takšni in drugačni obliki.

Palčica nam je danes prvič sama skuhala kosilo. :)

Mezinček in moja boljša polovica sta že na dopustu. Nas punce čakata še dva delovna dneva. Ampak nič zato. Po dolgem času imam darila že zavita, hišo bolj ali manj pospravljeno, perilo oprano in smrečico okrašeno. 

Sredinčica je dobila očala in je najlepša punčka z očali na svetu. Stvari so se v šoli čudežno uredile, ko je enkrat spet  videla.

V sredo gostimo na božičnem kosilu celo mojo žlahto (in to je reci piši lepih 20 ljudi), moja boljša polovica že pridno nabira recepte in sestavine, darilca pa lepo skrita in zavita čakajo v kleti. Letos sta jih prvič zavijala nova božičkova vajenca (beri Sredinčica in Palčica) in imajo temu ustrezen izgled. Sem in tja je na njih ostala kakšna cena, sem in tja ven štrli kak košček embalaže. Ampak nič zato.

Uresničila sem si svojo dolgoletno željo in si kupila fotoaparat. Tak, da se mu reče fotoaparat. Še nekaj dela (ali veselja) bom imela s tem, da ga naštudiram, ampak prvi rezultati so več kot impresivni. Zame. Česa več pa ne rabim.

Imam nov delovni kotiček, ki je prav moj in tako prijeten, da mi je delo v njem v pravo veselje. Ali pisanje bloga, pravzaprav. 

Moj ljubi vrtec je poln. Moje sodelavke so najboljše sodelavke, ki bi jih lahko izbrala. Pridne, pripadne, srčne, skratka sodelavke z veliko začetnico. Dve od njih maja pričakujeta naraščaj, tako da se bomo lahko razveselili še dveh dojenčkov. Za eno od njiju se je zamenjava našla kar sama! V službo grem rada. Tudi iz nje ;)

Palčica in Sredinčica sta pridni v šoli, pri baletu nas razveseljujeta s svojimi nastopi. Za nagrado si bomo februarja ogledale Romea in Julijo. 

Po vsem, kar nas je doletelo v zadnjih dveh letih, se moje obdobje "obvezne" samozaposlitve januarja končuje. Ja, dve leti sem že sama svoj šef. In če je bilo na začetku strašno, potem depresivno in strašljivo, sem danes lahko mirna in osredotočena. Imam namen in pot kako ga uresničiti. In energijo, da se nove poti tudi lotim.

Leto 2013 je bilo kljub vsem preprekam, vsem težavam in skrbem, dobro leto. Naučila sem se najpomembnejših lekcij svojega življenja. Leto zaključujem v svoji mali hišici, obkrožena z ljudmi, ki mi pomenijo največ. 

Prijateljem, ki so ostali v tem letu, ko sem izgubljala rdečo nit, pa so še vedno tu, se iskreno zahvaljujem za razumevanje, da nekaterih stvari v določenih obdobjih enostavno res nisem zmogla. Tistim, ki so me takšno kot sem bila, težko prenašali in se mi začeli ogibati, pa sporočam, da smo ok. Da nam nič ne manjka. Da je za nami težko leto, ampak ga zaključujemo v miru.

Veliko miru vam želim. Pa sladkih noči s svojimi. In razumevanja. Da stvari niso vedno takšne kot so videti.