ponedeljek, 29. avgust 2011

Čin, čin!

Z vsemi tremi mladički preživljam dneve in noči že dva meseca in štiri dni. Še tri, pa bosta punci spet v šoli in vrtcu, upam tudi, da bo tudi Mezinček prej ali slej prišel na vrsto za vrtec in pride tako zaželjena pošta.

Na eni strani komaj čakam na tišino in mir, ki ju bom imela vsaj dve uri na dan, kadar Mezinček spi.

Na drugi strani mi je že zdaj hudo. Pogrešala bom ta "šundr" in smeh, kadar se skupaj igrajo. In neustavljivo čebljanje od trenutka, ko vstane prvi, do trenutka, ko zaspi zadnji izmed njih. Pogrešala bom tudi to blaženo stanje, ko nam ni bilo treba gledati na uro.

Veselim se tega, da bom lahko kaj več naredila. Da ne bom več pospravljala dnevne sobe tridesetkrat na dan (ali "težila" puncama naj se je lotita). Veselim se tega, da se ju bom vsak dan, ko ju bom šla iskat neskončno razveselila. In oni mene. Da bom spet vstajala s svojo boljšo polovico in se delala, da delam in vmes, kadar mi bo uspelo tudi res delala.

Ker nas v prihodnje čaka še kar precej sprememb, bo tudi ta začetek zanimiv. Bogve kako bo naše življenje izgledalo čez eno leto. Zato je prav, da se stvari začnejo postavljati na svoje mesto, kajne?
Mi pa bomo v prihodnje resneje izkoriščali prav vsak vikend, ki ga bomo lahko preživeli skupaj.

Nazdravljam torej na prihodnost in novo življenje. Na tretji razred, na "malo šolo", na upam da jasli in mojo samozaposlitev.

Čin, čin!


foto: zurnal24.si

4 komentarji:

  1. Čin, čin, draga moja ne več virtualna prijateljica:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Čin, čin.. :)

    Naš je šel danes samo za dve uri v vrtec. Se mi je zdelo kot da sploh nimam otrok. Tako tiho je bilo. :(

    OdgovoriIzbriši
  3. Anita, verjamem. Ampak saj veš, človek se vsega navadi.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.