četrtek, 18. avgust 2011

Pred desetimi leti

Pred desetimi leti sem spala do desetih ali pa še dlje. Če se je le dalo.

Moje samsko življenje je obsegalo v glavnem večerne pohode na "pijačke", pozne prihode domov in jutranje poležavanje. Ker sem bila pridna na faksu, sem večino obveznosti naredila sproti, istočasno pa sem imela tudi štipendijo, ki je bila vezana na moje ocene, tako da mi financ ni primanjkovalo.

Danes vstajam ob šestih. Če imam srečo. Včasih še veliko prej.
V resnici obožujem zgodnja jutra. Lepote, ko sonce prikuka izza Šmarjetne gore, se ne da popisati. Tudi miru, ki kljub Mezinčku in Sredinčici v dnevni sobi absolutno prekaša tistega čez dan. Če dodam še skodelico dišeče kave in dobro družbo moje boljše polovice, sem sploh zmagala. Zadnje čase namreč vikende deliva na dan, ko se naspi on in dan, ko se naspim jaz.

Zdaj, ko vstajam zgodaj, se mi zdi, da sem prej življenje metala stran. Spanje do desetih, enajstih? Lepo te prosim, ko vstaneš je polovica dneva že mimo :)
Me prav zanima kako bova čez deset let to dopovedovala svojim otrokom, ki jih najverjetneje ob desetih še ne bo na spregled. Verjetno bova takrat namesto ob večerih uživala v skupnih jutrih.


foto: zadovoljna.si


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Hvala za komentar.