torek, 30. avgust 2011

Sprehod

Vsem, ki me bolje poznate, je jasno, da nisem najbolj športen tip človeka. To ne pomeni, da cele dneve preležim na kavču. No, pri treh otrocih je to res praktično nemogoče. Pomeni pač, da se ne ukvarjam z organiziranim športom.

Pred leti, to pomeni preden sem imela otroke, sem se res izogibala večini stvari, ki so imele vonj po športu. Zdaj obsesije kako bom izgledala, če bom vsa rdeča, nimam več. Mislim, da se je večina žensk znebi pri porodu. Razumete kaj mislim, ne?

Zdaj zelo rada migam. Vse kar diši po "švicanju" mi je fino, imam pa drug problem. Pomanjkanje časa in veliko drugih stvari, ki jih imam od tega še veliko raje pa mi zanje prav tako zmanjkuje časa.

Sem pa vsakokrat vesela, kadar se kam spravim. Sploh ker vedno ugotovim, da imam presenetljivo veliko kondicije za svoje (ne)športanje.

Tako nas je danes moja super truper tašča spravila na Jošta. Obe punčki in moja malenkost, seveda oprtana z Mezinčkovimi desetimi kilogrami. Rezultat? Odličen. Navdušena sem nad okoljem kjer živimo, punčkami, ki navkreber šibata skoraj hitreje kot po ravnem in svojo kondicijo. Jupi! Kdo je rekel, da ne športamo?


foto: kraji.eu

1 komentar:

  1. Ohoho, bravo. Mi smo bili pa danes na Jamniku in smo vam mahali na Jošta. Ki se ga z Jamnika krasno vidi. Sem puncama razlagala, kje zadaj za hribom vi živite.

    What's next?

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.