četrtek, 09. december 2010

Prijateljstvo

Moje odraščanje je poleg tega, da sem del njega odraščala brez mame bistveno zaznamovala še ena velika in pomembna stvar: prijateljstvo.

V osnovni šoli sem imela dve sošolki, ki sta pomembno prispevali k temu, da sem postala kdor sem, recimo jima Ana in Lia (tako je namreč ime deklicama, ki sta še iz vrtca najboljši prijateljici moje Palčice).
Tako imenovani Ana in Lia sta bili moji najboljši prijateljici v najbolj polnozrnatem možnem pomenu besede - skupaj smo prečepele ure in ure, prespale pri eni, drugi ali tretji, delale enormne telefonske račune svojim staršem. Ker smo bile kljub temu premalo skupaj smo si omislile še nekaj - skupne dnevnike. 
Istočasno smo tako pisale tri dnevnike in vsakič kadar smo se dobile oziroma na nekaj dni smo jih izmenjale in potem komentirale prejšnje zapise in spet pisale vanje. Tako je vsaka od nas kljub temu, da se je to dogajalo še veliko časa pred časom mobilne telefonije, vsak trenutek vedela kaj se dogaja z drugima dvema - še več, vedele smo vse, ker papir prenese marsikaj kar niti mobilni telefoni ne morejo. 

To tradicijo treh dnevnikov smo peljale še dolgo časa v srednji šoli, ko smo vsaka obiskovala drugo šolo. 

Ena drugo smo tako tolažile, spodbujale in si pomagale graditi samopodobo. Mislim, da sta mi takrat predstavljali še veliko več kot prijateljici, s temi dnevniki sta postali del mene, tako kot sem jaz postala del njiju.

Hvaležna sem, da sem imela možnost preživeti tako pomemben del svojega življenja s takšnima čudovitima osebama. Kasneje nas je življenje peljalo vsako svojo pot in z eno od njiju sem obnovila stike. Tega sem res vesela.

Se sprašujete kaj se je zgodilo z dnevniki? En del jih še vedno hranim in upam, da se bomo nekoč skupaj lahko pošteno nasmejale našim stiskam in veselju, ki smo jih skupaj tako uspešno prebrodile.

In upam, da bosta tudi moji hčerki imeli priložnost spoznati takšno prijateljstvo kot smo ga imele me.

4 komentarji:

  1. Super. Jaz nikoli nimam tako trajnih prijateljskih odnosov. Sva pa s prijateljico iz srednje šole imeli skupni "zvezek", ko sva nekaj tednov preživeli pri njenemu dedku v Frankfurtu. S to prijateljico se kasneje nisva več videvali, nimava stikov in si jih niti ne želiva, ker sva ugotovili, da naju različnost vodi po različnih poteh do različnih ciljev.

    Vseeno sem se jaz nekega leta odločila, da ji ta najin zvezek pošljem za rojstni dan. Pričakovala sem pismo, klic, SMS, email. Nič.

    Ko sva se čez pol leta srečali, sem jo vprašala, ali je pošiljko dobila. VSebina je bila namreč res bogata. In je samo bežno rekla - ja.

    Ja, nič, potem sem se pa odločila, da bom distribucijo zastavila bolj na široko, začela pisat blog in izdala knjigo:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Lesička, pametna odločitev! Imamo vsi kaj od tega :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Hoj Olivija, me veseli, da premoreš to senzitivnost in da te spomin ni izdal :-) Veliko bolj pogosta je namreč Lesičkina zgodba kot tvoja.
    Tudi jaz se prav dobro spomnim :-) in sem vesela, da sva še vedno v kontaktu.

    OdgovoriIzbriši
  4. Sončka, tudi jaz :)Po tvoji zaslugi seveda!

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.