torek, 07. december 2010

Zgodnja jutra

Ko sva bila še dva, sva običajno med vikendom vstajala okrog destih.
Ko smo bili trije, nekje med osmo in deveto.
Ko smo bili štirje, naju je Sredinčica uvedla v svet sončnih vzhodov okrog šestih.
Zdaj ko nas je pet, se Mezinček običajno zbudi okrog petih. Iz očitnih razlogov, ker drugih dveh mladičkov ni mogoče urediti za šolo in vrtec brez običajnega hrupa, se mu pol šesta zato zdi precej primerna ura za začetek dneva. V bistvu to pomeni, da moja malenkost vstane ob petih.

Mislim, da vstajamo zelo zgodaj, ampak danes ob šestih sem prebirala blog svoje prijateljice in v oko mi je padel sledeči podatek: "Lesička, danes ob 4:04". Pravzaprav se mi zdi, da sem čez glavo in čez dolgo poležavala :)

Običajno začetek dneva izgleda nekako takole: okrog  petih mladenič pokliče, da je lačen - pripravim mu stekleničko in ga nahranim. Seveda z domnevo, da Sredinčica ni 10 minut pred tem prišla k nama: "kej ne moje več spat". V tem primeru ji prvih pet minut dopovedujem naj le še malo poleži pri očiju, ker se takoj vrnem.

Torej, Mezinček poje in pri tem mirno zaspi nazaj. Moja optimistična malenkost seveda pri tem pridno kalkulira koliko minut ga moram pustiti spati, da bi nazaj zaspal tako trdno, da bi teoretično morda lahko šla še jaz spat za kakšne pol ure, morda celo celo uro. Mezinček vmes trdno drnjoha v mojem naročju. Ko ugotovim, da zdaj pa bo pravi čas, da ga odložim nazaj v posteljico pa se mladi mož zbudi naspan in dobre volje. Tukaj se moj optimizem glede spanja običajno konča.

Potem se postrgava v spodnje prostore, kjer naju, če je to delovni dan, običajno čakata že vsaj dva družinska člana, če ne že vsi trije. Sledi seveda veliko veselje nad tem, da je mladi mož vstal, ta se navdušeno nasmiha očiju in sestricama, jaz pa s svojo Šalico kave (poudarek na veliki začetnici) obsedim prvih deset minut kot kakšen Frankenstein.

Potem se zadeve odvijajo hitro - oblečeva punci, Palčica rabi spete lase, zajtrk, hitro bunde, šale, kape, rokavice in okrog 15 minut čez šest ostaneva sama. Potem se začne najin čas. Če še nisva jedla, takrat mali poje kašico, sam se igra v stajici ali stolčku, da jaz prebrskam vse spletne portale, fb in svoje najljubše bloge. Okrog sedmih je konec Mezinčkove izmene in ko zaspi, imam od sedmih do osmih čas zase.

Zanimivo pri teh jutrih je, da vsako jutro iščem minutke spanja, ki bi nadomestile manjkajoče ure, ki so se nabrale zadnje štiri mesece. Na drugi strani so ta jutra edinstvena in posebna, žal mi bo, če jih bom pozabila. Ker preden bo petelin trikrat zapel, bova midva tista, ki bova svoje tri najstnike ob devetih okrutno metala iz spanca, da bi vsaj čez vikend skupaj zajtrkovali. Najbrž bova takrat midva tista, ki jih bova budila ob "nečloveškoh urah".

Pravzaprav imam rada ta jutra - dokler nisva imela Sredinčice nisem videla nobenega sončnega vzhoda. Zdaj bi lahko naredila primerjalno analizo - po letih, letnih časih, mesecih ali tednih.

No, Mezinček mi je ravnokar zaspal v naročju. Še odložim ga v posteljico, potem pa se začenja Moja urica.

1 komentar:

  1. Sončni vzhodi, ja. Nekaj je na njih, da so tako čarobni. Pa se sploh ne bom poglabljala, kaj. Vsekakor se raje oredotočam na te lepote kot na krute številke na uri. Danes je bila ura 3 in nekaj, ko je Miniko začela dajati nespečnost....

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.