sreda, 18. april 2012

Še eno uro

in gremo po Sredinčico. Komaj čakam!

Danes je uspel največji podvig od vseh gradbenih podvigov v mojem bodočem vrtcu. Kljub stavki, ki mi je milostno podarila družbo dveh od treh mladičkov na dan, ko so izrezovali odprtino za vrata iz armirane betonske stene. 

Priznam, zmanjkuje mi časa. In energije. Frizer bi mi dobro del. Barva za lase še bolje. Sivina je namreč začela neznosno sekati iz črnine ostalih las. Verjetno bi kakšna dolga masaža izboljšala tresavico rok, ki se me je začela lotevati. 

Ampak ura neusmiljeno odšteva čas. In časa nimam veliko. In moj šef je eden bolj zahtevnih.

Ampak, dragi moji, čez eno uro se vrne moja Sredinčica. Kaj bi vse to v primerjavi s tem, da jo bom po dveh dneh lahko objela in potiškala?


3 komentarji:

  1. Juhej. Bravo za luknjo. Bravo za to, ker ste spet kompletni ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Kam ste jo pa sploh oddali?

    MOj mladiček tudi ves čas nekje pohaja, a ponavadi le za eno noč. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Na letovanju je bila z vrtcem. Na eni kmetiji na Starem vrhu. Je bil tak žur, da je domov prišla totalno crknjena :)

      Izbriši

Hvala za komentar.