četrtek, 16. oktober 2014

Perspektiva II

Če sem še nedolgo nazaj mislila, da se mi je v življenju večkrat zgodila krivica, sem te dni lahko sama sebe postavila na laž.

Znašla sem se namreč na nasprotnem bregu. Če povzamem čisto na kratko, sem se znašla na drugem koncu podobnega problema, kot me je stal moje prve službe. Vse do zdaj sem mislila, da sem bila žrtev. Ampak življenje nam daje lekcije brez premora in tudi to je bila očitno lekcija, ki sem se je morala naučiti. Zanjo sem mu iskreno hvaležna.

Hvaležna sem tudi za čisto novo zavedanje, da sem bila mlada in neumna in sem se ujela v domnevo, da sem strašno pametna in pomembna za svojo prvo službo, celo tako zelo, da sem mislila, da sem nenadomestljiva.

Ko sem se dvanajst let kasneje znašla na drugi strani in imam opravka z ravno takšno punco, ki misli, da je strašno pametna in pomembna, predvsem pa mnogo sposobnejša od mene, in istočasno nima treh čistih o najosnovnejših stvareh; sem se zagledala v ogledalu. In ugotovila, da sem svojim sodelavkam v svoji prvi službi delala veliko krivico. S svojo pretirano in neupravičeno samozavestjo sem porušila dober kolektiv, ne da bi se sploh zavedala, da delam kaj narobe.

Očitno sem v nekaterih stvareh bolj počasne pameti, ampak če sem se te lekcije naučila po dvanajstih letih, še nisem za odmet. Zato sem vesela za novo lekcijo druge perspektive, pa čeprav sega nazaj, v dolgo pozabljeno preteklost, saj mi je dala širši in jasnejši pogled na moje sedanje življenje.

Vse se zgodi z namenom. 

Na pravem kraju.

Ob pravem času.




1 komentar:

  1. Ko nič ne vemo, mislimo da vse vemo in da smo najbolj pametni. Ko pa res nekaj veš, pa se začneš zavedati, da še nič ne veš.

    Odličen pispevek. Čestitam!

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.