Včerajšnje kosilo je vključevalo bučke, ki jih punci ne marata kaj preveč. Ker sta pojedli bolj malo, sem jima povedala, da do večerje dobita samo kar bo ostalo od kosila.
Čez pol ure se odpravljamo od doma.
"Mami, lačnaaaaaaa. Tako sem lačna, da bom kar umrla!" In ker sem ji odgovorila, da jo bom zelo pogrešala, če bo umrla, je ubrala novo taktiko: "Mami, če hočeš, da umrem, pol mi ne dat za jest, če pa nočeš, da umrem, pol mi pa hitr dej za jest." Sredinčica, seveda.
Odločitev je padla zato, ker je imel lase (kadar so bili mokri) že do sredine hrbta (beri dolge približno 10 cm) in konice so se začele cepiti. Zato sem se odločila, da ga je treba ostriči.
Ker pa sem zaljubljena v njegove laske, sem se odločila tudi, da nisem primerna frizerka - pri meni namreč prav gotovo ne bi sedel pri miru niti dve minuti, da ne govorim kakšna bi bila potem frizura. Ko sem to omenila svoji frizerki, kjer sem redna stranka zdaj že nekaj let, mi je predlagala naj ga pripeljem k njej, ker je hitrejša in ve kje striči. In sem ponudbo zagrabila. Z velikim veseljem, naj dodam.
Obetala sem si seveda veliko smeha in zabave, ker sem pričakovala, da mali navihanček ne bo sedel pri miru. Ampak kot ponavadi nas je spet presenetil. Ves čas je sedel pri meni kot pribit in po petnajstih minutah ima na glavi bistveno manj las, so pa zato ti še bolj skodrani. Zvečer, ko smo ga stuširali, je bil podoben črncu, tako da nam je pripravil veliko zabave, ko smo ga skušali slikati za arhiv - po striženju.
Poznate Smolarjevo pesmico, ki pravi: "Zavod za zaposlovanje, to je kraj, kjer se končajo sanje..."?
Jaz bi dodala še svoje: "Ali pa se začnejo."
Od tega ponedeljka sem namreč tudi uradno brezposlena oseba. Včeraj sem tako urejala prijavo na Zavodu za zaposlovanje in zdravstveno zavarovanje, kar mi je vzelo slabi dve uri časa. S tem, da sem se na Zavod za zaposlovanje odpravila dobro oborožena z vprašanji, ki imajo z mano zelo malo povezave in so v glavnem vezane na moj bodoči biznis.
Ko sem maja izvedela, da bom ostala brez službe, se mi je sesul svet. Uresničil se je moj najhujši strah, da bom pri treh otrocih, kreditu in sedmih službah ostala brez posla, ne da bi na to imela vpliv. In zgodilo se je točno tisto, česar sem se najbolj bala.
Vmes sem potem našla novo pot, ki ji sledim, ampak nekje globoko v sebi sem se vendarle ves čas zavedala, da tudi izgubo službe moram preboleti in da bo najverjetneje novo obdobje prebolevanja in šoka zame prišlo ob prijavi med brezposelne. Pa ni.
Na Zavod sem odkorakala samozavestno in dobre volje. Zadeve sem opravila kot bi rekli - en, dva, tri. Prvič do sedaj sem naletela tudi na osebo, ki mi je znala odgovoriti na vsa vprašanja, kar se mi doslej še ni zgodilo.
Skratka, Zavod za zaposlovanje ni samo kraj, kjer se končajo sanje. Je tudi kraj, kjer se začnejo, za kar sem jaz živ dokaz. Če me ne bi odpustili, nikdar ne bi sledila svojim sanjam. Če ne bi bila pahnjena v situacijo, da MORAM, bi preživela preostanek svojega življenja misleč, da ne MOREM.
Še vedno mi lahko spodleti, tega se zavedam. Me pa to ne plaši več toliko, da bi zaradi tega ohromela, tako kot sem včasih. Je že res, da što ne ubije, jača.
Mezinček je dopolnil petnajst mesecev in prišel ravno v obdobje, ko je začel ugotavljati, da mami in on nista ena in ista oseba.
Kadar mu česa ne dovolim je začel v mojo odločitev dvomiti, kar kaže z občasnimi napadi trme. Hecno ga je opazovati, ko se vrže po tleh užaljen, potem pa ugotovi, da je bila morda odločitev za trmarjenje vendarle nepotrebna ali pretirana, zato se v sekundi pobere in oddirka naprej kot da se ne bi nič zgodilo.
Trmarjenju seveda botruje tudi neprespanost zaradi premikanja ure.
Je pa absolutno zanimivo in zabavno opazovati še zadnjega mladička kako se osamosvaja ter prvič dvomi v druge in verjame vase.
Premikanje ure na zimski čas mi je bilo všeč samo takrat, ko sem bila še sama. Jasno, saj sem lahko šla spat uro kasneje in spala uro dlje. O tem kako sem že takrat sovražila premikanje ure na poletni čas sploh ne bom razpravljala. Moja teorija je, da spomladanska utrujenost ne izvira iz pomladi pač pa iz premikanja ure.
Skratka, odkar imam otroke je premikanje ure v to ali ono smer postalo muka. Da ne govorim o tem, da se otroci komaj dobro navadijo nove ure in jo spet premikamo.
Danes smo prvič vstali z budilko in ne prej. Kar je velik uspeh in sploh ni nujno, da bo dolgo trajal. Smo pa zato lahko zjutraj po dolgem času uživali v vragolijah Mezinčka v svoji najkulejši pižami. Zakaj najkulejši pa je vidno iz fotke, se strinjate?
Danes sem v resnici sanjala čudovite sanje. Z mojo boljšo polovico sva bila še sama (beri brez otrok). Resda v realnem življenju je najino stanje v dvoje trajalo bore malo časa, ampak tako sva se odločila in tega nikdar nisem jemala kot kaj slabega ali v smislu, da sva se zaradi tega nečemu odrekla. Bilo je tako samoumevno.
Skratka, da se vrnem na moje sanje - sanjala sem, da sva bila še sama. Da sem šla jaz na nek seminar za svoj novi biznis in da me je nanj spremljal tudi on. Tam sem se zadebatirala z dvema "mladcema" in on je bil ljubosumen. Potem je odšel in se čez nekaj časa vrnil - ne jezen in ne "tišast", samo... točno takšen, kot je bil, ko sva se spoznala - pogledan me je kot da sem jaz cel njegov svet. In jaz sem se stopila kot maslo.
Potem sem tekom dneva premišljevala o tem. O tem kako smo takšnega pogleda deležni samo takrat, ko smo še sami in kako samoumevno kasneje delimo svojo najljubšo osebo na svetu s svojimi otroci. Ta nas povezuje in nam daje še več skupnega, na "tisti" pogled pa pozabimo, kot ga nikdar ne bi bilo. Ali pa se navadimo nanj. Kakšno srečo imamo pravzaprav, da iz ene najljubše osebe postane takšnih oseb več - dve, tri, štiri.
Na tihem pa bi si želela, da bi me spet kdaj takole pogledal. Točno tako kot v mojih sanjah ;)
počitnic smo prestali zelo družabno. Kljub žalostnemu priokusu, ki izvira malo iz narave teh praznikov in veliko iz nedavne smrti mojega tasta.
Po petkovih obiskih (moja boljša polovica je žal moral v soboto spet v službo), sobotnih obiskih, nedeljskem izletu v Belo krajino na obisk k moji sestri, nedeljski obisk groba moje mami in popoldanskih priprav na prvi november pri moji super truper tašči pa vse do včerajšnjega dneva, ki smo ga preživeli v krogu širše žlahte.
Danes se naša zasedba čez dan za tri dni zmanjšuje na "samo" štiri člane, ker moja boljša polovica spet dela. Kar pa ne pomeni, da bom imela čas za izležavanje. Že danes, takoj ko spravim vse štiri v pogon, gremo na obisk, ki smo ga obljubili že takrat, ko se je Mezinček šele rodil, torej dobro leto nazaj. Popoldan moram na Zavod za zaposlovanje in Zavod za zdravstveno zavarovanje. Punci gresta na še en obisk še, kar pomeni, da moram sčarati neke vrste kosilo preden ju tja dostavim. Po možnosti zdravo.
Vendar, če pogledam bolj na široko, smo, kljub utrujenosti, vendarle veseli, da smo obkroženi s tako različnimi, pa vendar vsaj v večini tako srčnimi ljudmi. Ki se poleg tega tudi radi družijo z nami vsaj toliko, kot mi z njimi.
Fotka nima z objavo nobene veze, mi je pa všeč. To je Štumf, naš zadnji pridruženi družinski član.
