torek, 24. januar 2012

Pavza?

Danes sem strašno žalostna.

Verjetno k temu veliko prispeva tudi moj vnebovpijoči pms. Pa skrbi, ki mi ne dajo spati, pomanjkanje koncentracije, utrujenost. Mezinčku namreč raste (že) peti zob, kar pomeni, da ga boli in ne pomaga niti Calpol. Tako da mu ga danes niti ne bova dala. Zbudil se je namreč ob pol štirih zjutraj in ni več zaspal nazaj. 

Strašno žalostna sem tudi zato, ker sem sama. Se mi zdi, da se popoldan, čeprav v gužvi, hrupu in "mami gor" "mami dol" počutim veliko bolje. Koristna. Ljubljena. Ne sama.

Morala bi biti dobre volje (vsaj jaz mislim tako). Ampak nisem. In to me še bolj teži. 

V bistvu pa me moja pričakovanja še bolj potiskajo navzdol. Mogoče, ker se ne počutim sposobna izvesti vsega, kar sem si naložila. Mogoče zato, ker sem tako sama. Cele dopoldneve se pogovarjam sama s sabo. Se odločam o stvareh, za katere ne vem ali sem se jih sposobna odločiti. Dvomim v sleherno odločitev, ki jo sprejmem ali sem jo sprejela. In se sprašujem - je to normalno? Je normalno, da sem že v tej fazi v takšni stiski, da mi gre na jok?

Sram me je, da je tako. Ponoči sem premišljevala, da bi nehala pisati blog za nekaj časa. Dokler se ne sestavim, dokler se ne sestavim nazaj in najdem voljo, da krenem naprej. 

Podala sem se na pot, ki je ne poznam. Ki ji verjetno tudi nisem dorasla. Počutim se kot triletnik, ki gre prvič v vrtec.

Če sem bila pred meseci navdušena kako vesela sem, da sem obkrožena s toliko čudovitimi ljudmi, sem zdaj v fazi, ko ugotavljam, da sem vendarle sama. Čudoviti ljudje so še vedno okrog mene, ampak oni imajo svoja življenja, jaz pa svoje. In strah me je, da jaz svojega ne bom zmogla. Imam otroke. Imam družino, za katero moram skrbeti. Ta trenutek pa niti sebe nisem sposobna sestaviti do stanja, da bi lahko normalno funkcionirala in delala to, kar sem si zadala. Kar mi je bilo vedno v veselje. 

Saj delam. Ampak zato, ker vem, da moram. MORAM. Ne smem vsega spustiti iz rok že tako na začetku. Ampak danes bi rada samo zaspala. In se zbudila čez leto. Ne bi pa rada zamudila svojih otrok kako odraščajo.

Obupna sem, vem. Ravno zato verjetno nekaj časa ne bom pisala. Kdo si pa želi brati takšna jajca. Jaz že ne.

foto: pfs.si

5 komentarjev:

  1. Nisi sama! Čeprav poznam občutek, ko misliš, da si. Zdrži krizo, prebrodi jo po najboljših močeh, potem bi slej kot prej posijalo sonce;-)
    Jaz sem s tabo!

    OdgovoriIzbriši
  2. Hej, huda bom!!!
    Da nebi slučajno nehala pisati bloga. Potem boš še bolj sama.
    Saj te ne beremo zato ker si "lahkotno branje", beremo te zato, ker si to ti. In brali te bomo v dobrem in slabem.
    Čez nekaj let boš pa huda, vplivna direktorica, ko bi te lahko izkoristili za kake veze, nas pa ne boš hotela poznati, ker ti v hudih časih nismo stali ob strani. :)))

    OdgovoriIzbriši
  3. jaz sem te pa komaj dobro začela brat! Res je, da včasih človek rabi čas za odklop, za samoto, za premislek, za refleksijo...ampak naj to ne bo razlog za umik v samoto. Pridejo veseli časi in pridejo časi, ko smo zaskbljeni, otožni, paralizirani od vsega negativnega....
    Včasih se človek lahko s takim pisanjem razbremeni. Žalost se, če jo deliš, prepolovi, sreča pa podvoji. Želim ti čimbolj lahek prehod iz tega težkega stanja.

    OdgovoriIzbriši
  4. Punce, imate prav. Kaj se bom smilila sama sebi. Življenje gre naprej in ne čaka, da se bom zmigala iz svojega samousmiljenja. Najhujše se je smilit samemu sebi, hehe.
    Danes je nov dan. Gremo naprej, malo po malo, pa bo, kajne?

    OdgovoriIzbriši
  5. Uf! Jaz pa sploh nisem vedla, da si tako žalostna:(((

    No, danes je bil nov dan. Je bolje, ane? Boš videla, kako fino bo šele jutri!

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.