sreda, 11. maj 2011

Mešani občutki

V bistvu me, zdaj ko sem sama (Mezinček spi, ostalih pa danes še ni) obhajajo zelo različni občutki, kljub temu, da sem mislila, da sem pripravljena na to kar se ima zgoditi.

V končni fazi - kako pa se lahko pripraviš na novico, da boš po končani porodniški ostal brez službe?

Najprej sem si mislila, da se mi zdaj pač ne bo treba več voziti v Kamnik. Ok, to je res. Tudi dotične sodelavke mi ne bo treba gledati nikoli več. Ampak ostale bom pa pogrešala. Ne čisto vse in ne enako, bom pa jih. Žal. Tudi zato sem malo žalostna.
Žalostna sem tudi, ker je bila to pravzaprav meni najljubša služba. Ampak dobro, tudi to bom prebolela. 

Ob tej novici, ki v bistvu ni več novica, je moja obsesija s težo postala precej drugorazredna. Tako sem si popolnoma brez slabe vesti privoščila kup piškotov, goro solate z jajci in Radler (mimogrede, pomarančen še daleč ni tako dober kot grapefruitov). Mislim, da jim bom dodala še kaj po izbiri. Recimo celo čokolado :)

V bistvu si ta trenutek ne želim biti sama. Najraje bi šla nekaj daleč stran in spila nekaj konkretno alkoholnega. Da pobije vse delujoče zadeprimirane celice v mojih možganih in pusti preživeti samo optimističnim. 

Naj rečem naglas? Res sem rabila to brco in vem, da mi bo uspelo, ampak ta trenutek se počutim zabodeno v hrbet. Najraje bi vsem naglas raztrobila kdo je za to odgovoren in zakaj. Pa ne bom. Ker ima vsaka palica dva konca. Kljub temu, da, ko me je zagledala v pisarni (in je seveda vedela zakaj sem prišla) ni mogla skriti zmagovalnega nasmeha. 

Gledano racionalno je to sicer prava priložnost. Čustveno sem pa ta trenutek "malo" povožena. Kljub vsemu.
Na srečo je jutri nov dan. In za njim še eden in še eden.
In nova vrata (ok, zdaj pa že malo zlorabljam tole primerjavo z vrati) :)

Torej, danes nič slikice. Jutri pa spet kaj bolj veselega.

2 komentarja:

  1. Počni to, kar ti paše. Da se sprostiš, da se umiriš. dovoljeno ti je praktično vse, meje so tvoje vrednote, tvoj slog.

    Veš pa, da moraš to predelati, da boš šla naprej. Čeprav si bila pripravljena, veš, da nekaj se je zgodilo.

    In ko se boš jezila, veselila, jokala, smejala, jedla, stradala, pila, telovadila, brala, raziskovala, ljubila, sovražila,... potem boš pripravljena, keprka, pokončna na novi poti.

    Medtem ko bo tvojo sodelavko še vedno bolel želodec. Malo zaradi metanja polen pod noge, malo zaradi svojih težav, ki jih pometa pod preprogo.

    Ti boš pa srečna.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, teh stvari nikoli potem ne vzameš tako z lahkoto, kot si prvotno načrtoval, kajne? Mene so ljudje kot je tvoja sodelavka v prejšnji službi dobesedno vrgli iz tira, da spat nisem mogla; zdaj v tej službi, me sicer za kakšen dan ali dva šokorajo, potem pa sem jih sposobna ignorirati in celo verjamem, da bistveno ne morejo več vplivat na moje življenje - jih pa takoj besedno zabijem in odbijem daleč stran ( ravno včeraj sem to naredila sodelavcu, za katerega je očitno, da že predolgo časa dela v ženskem kolektivu ;-) - celo uči gosposdinjstvo!? Halo! ).
    če si se odločila, da greš na svoje, ti priporočam, da se aktiviraš in počasi začneš delat v tej smeri, da ne boš začela šele, ko bo porodniške konec. Držim pesti in se vidimo!

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.