Oh, ti smola

Ne boste verjeli, delam spletno stran za svoj zavod.

Nad prejšnjim osnutkom sem obupala iz večih razlogov - prvič, ker sem totalna amaterka in drugič, kar mi služi še kot posebej dober izgovor, ker lahko zdaj zasnujem precej bolj enostavno stran.

Prijatelj mi je danes dal program, v katerem to lahko storim po principu "drag and drop". Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi včeraj dopoldan malo brskala po netu in našla dve super fini strani, kjer lahko brezplačno narediš spletno stran v flashu (ne vem ali sem napisala prav). Skratka, stran je prav ljubka, sestra mi je prilagodila celo barvo logotipa, ker tako lepo sede nanjo.

No, ko sem se z njo ukvarjala že skoraj tri ure in vsa navdušena ugotavljala, da bi jo takole lahko v teoriji imela narejeno do konca tedna, sem vendarle pomislila, da bi bilo morda modro preveriti kako jo bom potem lahko dala na svoj strežnik (in domeno). In tukaj je seveda "catch" - lahko jo preneseš na svojo domeno, vendar moraš uporabiti njihov strežnik, ki pa je še enkrat manj zmogljiv in še enkrat dražji kot tisti, ki sem si ga izbrala pri slovenskem ponudniku. In kar je najhuje - nima maila.

Tako danes začenjam znova in se tolažim, da zdaj vsaj vem kaj približno bi rada imela in mi bo zato lažje :)



foto: blog.spletnik.si



Poročilo

Imam kontakte za iskanje poslovnih partnerjev. Imam napisan dopis, s katerim jih bom vabila k sodelovanju. Imam brošure, ki jih bom delila med ljudi.

Imam tudi pripravljen časovni plan kako se bom tega lotila. In okvirna pričakovanja.

Nisem pa še bila danes v trgovini in nisem še kupila ovojnic in papirja. Ki ga, mimogrede, rabim kar precej. In nisem še izračunala koliko denarja bom rabila za znamke. Kar bo naneslo pravzaprav še največ.

Počasi bom morala postaviti tudi prve datume za januar. In rezervirati prostore.

Ampak danes sem res pridna, to me res veseli. Sploh ker je začetek mojega biznisa odvisen predvsem od tega kaj počnem zdaj, ko mojega biznisa v bistvu še ni.

Rada imam

sonce, poletje in vročino.

Rada imam tudi jesen s tipično meglo, kadar je toplo in me ne zebe. Zlasti imam rada tople jesenske večere, ki v megli ustvarjajo neverjetne igre barv in oblik, kadar od kje posveti luč.

Rada imam sneg, ampak samo tako, da ga gledam iz toplega zavetja svojega doma.

Rada imam tudi pomlad, zlasti sončna jutra, ki jih začenjajo ptice s svojim petjem.

Rada imam življenje, ker nam prinaša lepe in slabe stvari, nagrade in izzive, da se z njimi soočamo in z njimi rastemo. Absolutno najrajši pa imam svoje tri otroke in svojo boljšo polovico. Tozadevno imam neskončno srečo - da sem obkrožena z ljudmi, ki jih obožujem (kljub temu, da mi gredo včasih na živce ;)).

Fascikel

Danes sem si kupila fascikel za svoj bodoči biznis. Je oranžne barve, da me bo spominjal na sonce. In na toplo prihodnost :)

Ko sem začela pospravljati vse kar že imam, sem ugotovila, da ga lahko napolnim skoraj do polovice. In da jutri lahko z veseljem nadaljujem začeto delo.

Ker sem danes naprintala tudi goro zakonov, ki jih moram poznati skoraj na pamet, moram jutri spet v šoping - tokrat po papir in po ovojnice. Zdaj moram ugotoviti še ali lahko na katerem svojih printerjev tiskam na ovojnice. Hehe, to bo naloga za mojega IT managerja (beri mojo boljšo polovico).

Potem moram ta teden začeti najedati svoji svetovalki na Zavodu za zaposlovanje kdaj naj bi bila usposabljanja za subvencije. Pa napisati moram prošnje za ponudbe za računovodstvo. In se spet spraviti delati svojo spletno stran.

Dolgčas mi ne bo, popoldan se našima puncama namreč obetajo obiski. Torej bom pekla tudi palačinke.

In jutri bom končno spet napisala kaj pametnega na svoj blog.

foto: birooprema.si

Hitrostni rekordi

Včeraj je bil dan za podiranje hitrostnih rekordov.

Dopoldan smo se na vrat na nos odločili, da gremo na izlet na Štefanjo goro. Poklical je namreč najin prijatelj in predlagal, če gremo skupaj. Ker smo bili za naprej zmenjeni šele po drugi, ob klicu je bila ura deset, dan pa ravno pravšnji za izlete, sva bila oba takoj za podvig (ne da bi pomislila kam točno gremo in koliko časa nam bo vzelo ali da bi s seboj vzela voziček za Mezinčka). V eni uri (od pol enajstih do pol dvanajstih) se je stuširalo vseh pet, nahranila in oblekla sva otroke in spokali smo se od doma.

Seveda sva se v svoji kampanjski odločitvi, da gremo, pozabila vprašati koliko časa nam bo izlet vzel. In ko smo prišli na vrh (če temu lahko tako rečemo) Štefanje gore, sva ugotovila, da je ura pol dveh, mi pa moramo priti še nazaj do avta, domov in potem na obisk v Ljubljano, kjer smo bili zmenjeni ob dveh.

Potem smo postavili nov hitrostni rekord. V samo petnajstih minutah od trenutka, ko smo prišli domov, sva se preoblekla midva, preoblekla vse tri mladičke, jih nahranila, napakirala kar smo rabili s seboj in oddirjala od doma z dvema urama zamude.

Na obisku je bilo super, tako da smo vsi po vrsti obžalovali našo zamudo. Je pa res, da je bilo tudi dopoldan na izletu super, tako da sva zvečer, ko sva se noro dobre volje valjala po kavču in smejala, ugotovila, da je iz načeloma neaktualnega vikenda nastal fantastičen vikend (današnja utrujenost je pač stranski produkt), poln dobre družbe in prijetnega druženja. Tudi v soboto smo namreč neplanirano končali na super obisku.

Skratka, lep vikend je za nami. Kljub hitrostnim rekordom, ki smo jih postavljali.

foto: žurnal24.si

Kriza

Ko sem se ponoči zbudila, so od neznano kje prilezle v mojo glavo slabe in paranoične misli. Kako bomo preživeli november, ne da bi morala vzeti iz denarja, ki sem ga dala na stran za začetni kapital? Kaj če mi na kredit ne bodo odobrili moratorija? Kako bom potem iz nadomestila plačevala kredit?

Takšne misli so garantirano ubijalci mirnega spanja. Na srečo mi je potem vendarle uspelo zaspati nazaj. In danes niti nisem vstala slabe volje. Zato se ne bom pritoževala. Jutri je nov dan. Kdo ve kaj bo prinesel.

foto: iStockphoto

Takšni in drugačni

Ljudje smo različni in prav je tako, ampak če pogledam zelo pavšalno, bi lahko rekla da se delimo na takšne, ki prevzemamo odgovornost za svoje odločitve in takšne, za katerih težave so vedno krivi drugi ljudje.

O prvih ne bom razpravljala, ker se tudi sama štejem mednje. Mednje štejem tudi  veliko večino najinih prijateljev in sorodnikov.

Obstaja pa tudi druga vrsta - takšni, za katerih težave so vedno krivi drugi - recimo država, ker premalo prispeva in preveč vzame; starši, ker niso dali dovolj ali jih niso imeli dovolj radi; šole, ker jih niso dovolj naučile; službe, ker so preslabo plačane in njihovi delodajalci ničesar ne razumejo; bivši možje ali žene, ki se trudijo zakomplicirati njihova življenja; drugi ljudje, ker imajo več denarja kot oni. In še mnogo drugega. Izgovore je namreč vedno lahko najti.

Takšni ljudje se tudi nikdar ne vprašajo ali sami počnejo kaj narobe.

Ves čas se jim ponavljajo iste stvari - recimo znova in znova se jim v novih razmerjih ponavljajo isti problemi kot prejšnjič, pa čeprav z novim partnerjem. Ker seveda izbirajo podobne partnerje, takšne, ki podpirajo njihovo "ubogi jaz imam v življenju pač nesrečo" miselnost.

Takšni ljudje tudi stalno tarnajo, občutek imajo namreč, da je njihova nesrečnost neskončno pomembnejša od vsega drugega. In nikdar ne naredijo ničesar, da bi tisto, kar jih onesrečuje, spremenili. Kar je pravzaprav logično, saj bi na ta način izgubili bistveno - razlog, da se smilijo sami sebi (običajno prej ko slej postane res tako - da se smilijo samo še sami sebi in nikomur drugemu).

Takšni ljudje tudi stalno menjajo prijatelje - saj se prej ko slej velika večina naveliča tega tarnanja in pasivnosti. No, v njihovih življenjih vendarle ostajajo tisti, ki svojo nesrečost lahko delijo z njimi, jih razumejo in jamrajo z njimi.

Napisano je seveda karikirano in velika večina med nami se sem in tja znajde tudi na drugi strani in se (tudi jaz) smilimo sami sebi. Ampak potem svoja življenja vzamemo nazaj v svoje roke in jih peljemo naprej, kajne?

foto: kata.si