Mir

Danes teden po dolgem času začenjam bolj mirno. Govorim o miru znotraj sebe, ki je bil zadnje čase prav poseben luksuz zame. Ja, začela sem pokati po šivih. Tako zelo, da sem prišla v fazo otopelosti in nemoči obvladati se. Ko nisem zmogla več uživati v družbi tistih, ki jih imam najrajši. In ko me ni veselila prav nobena stvar več. Kljub temu, da imam vsak dan tisoče razlogov, da bi se lahko veselila.

Imam pa vendarle velikansko srečo. In ta je, da živim s svojim najboljšim prijateljem. In da sva nedeljski večer presedela doma in se pogovarjala. Pogovarjala tako dolgo in tako intenzivno, da je bila mimogrede ura skoraj polnoči.

V pogovoru sem se sama o sebi naučila marsičesa. Od tega, od kod izvira moj strah, do tega, da dejansko ne zmorem in sama sebe peljem v propad, če bom tako nadaljevala. In da je ok, če ne zmorem in si to priznam. Kljub temu, da se po po dolgem času stvari odvijajo v pravo smer in s pravo hitrostjo. Ampak iz svojega bolestnega strahu, da se bom napak odločila, da se premalo trudim, da premalo delam, je nastala takšna panika, da se nisem več videla iz nje. Racionalno mi je vse jasno, ampak čustva? Teh ne znam obvladovati. In verjetno jih nikoli ne bom znala.

Na drugi strani sem dojela še nekaj pomembnejšega od vsega napisanega. Da nisem sama, kljub temu, da je včasih občutek tak kot bi bila. Pa nisem. Moja boljša polovica je vedno z mano. V pravih in napačnih odločitvah. 

Naučila sem se, da včasih pridejo trenutki, ko ne moja volja, ne moja dejanja, in še najmanj stalen pritisk nase kaj vse bi lahko naredila bolje ali drugače, ne pomenijo nič. Lahko celo delajo škodo. Ker včasih moram stopiti korak nazaj in zaupati. Ne, marsikomu ne zaupam. Zaupam pa svoji boljši polovici in prišel je trenutek, da se v nekaterih stvareh popolnoma oprem nanj. In mu prepustim nekatere od skrbi, ki mi zdaj ne dajo spati. In dihati.

Danes sem po dolgem času spala mirno. Zjutraj se nisem jezila na otroke in zanimivo, tudi otroci so bili mirni in pridni. Kot že tolikokrat prej se je potrdilo, da je njihovo obnašanje premnogokrat le ogledalo viharjev, ki jih bijem sama v sebi.

Upam, da ta mir ostane v meni tudi v prihodnjih dneh. In da vikendi spet postanejo vikendi in ne le dnevi, ko imam slabo vest, ker bi lahko naredila več.

foto: najzabava.si

Polna luna

Če sem še pred letom dni mislila, da imam "super" šefa in "ziher" službo, da imam neskončno srečo, da moji dnevi tečejo mirno in brez pretresov, in da bi bilo fino nekoč v bodočnosti biti sam svoj šef, je danes vse drugače.

Če sem še pred letom dni navdušeno planirala našo pot na Dunaj (ki je bila mimogrede super), me je, ko smo se vrnili, čakal hladen tuš. 

Če sem še pred enim letom mislila, da ne morem ostati brez službe, da lahko o tem, da bi bila kdaj sama svoj šef, samo sanjam, sem danes v situaciji, ko sem sama svoj šef in s tem odgovorna za vsako napako, ki jo storim, za vsako napačno odločitev in celo za situacije, za katere sama nisem kriva in so lahko  zgolj rezultat dogajanja v družbi. 

V biti sam svoj šef ni nobene garancije. Prav nobene. Danes si lahko na vrhu, že jutri pa toneš in ne veš kako naprej. V biti sam svoj šef tudi ni počitka, ni dopusta, ni bolniške. Zato šele danes razumem tiste, ki jih pred letom dni nisem razumela. 

Zakaj premišljujem o tem? Ker berem kaj se dogaja in me je strah. Ne vem kaj nas čaka. Razumem zaposlene v javni upravi, da je tudi njih strah - je pa res, da vse preveč mečemo vse zaposlene v javni upravi v isti koš. Šolniki, delavci v zdravstvu, policiji in vojski po mojem ne spadajo tja. Težko jih je primerjati z nekom, ki cele dneve sedi na upravni enoti ali ministrtsvu, kuha kave in preklada papirje z enega konca na drugega. Tudi jaz sem delala v javni upravi. V gospodarstvo ne bidiš, da bi si zjutraj vzeli eno uro za kavo. Spiješ jo ob računalniku, ponavadi mrzlo. Ja, slabe plače imajo. Ampak trije ne naredijo v osmih urah toliko, kot bi naredil eden z dobro plačo. Zato me jezi. Ker te isti ljudje imajo v rokah moč, da nam, navadnim državljanom brez pooblastil, grenijo življenje do onemoglosti. 

Ampak veste kaj? Glede na to koliko nas je v gospodarstvu ostalo brez služb in to ne po svoji krivdi, je danes vsak, ki ima službo lahko vesel. Sploh, če plača celo redno pride na račun, pa naj je še tako majhna.

Vem. Plače si nisem niti obračunala niti plačala od januarja. Da sem lahko odprla zavod, nisem do konca izkoristila nadomestila na Zavodu za zaposlovanje, pa bi ga lahko. Še cel april. Ja, sama sem se tako odločila. In sama nosim posledice. Skupaj s svojo družino, ki je nasrkala z mano in mojimi odločitvami. 

Priznam. Strah me je. Imam prostore, imam plan, imam vizijo, čaka pa me še dolg boj z administracijo - prav isto, ki bo naslednjo sredo stavkala. Ker tej administraciji je pač popolnoma vseeno ali plačujem najemnino in stroške, otrok pa ne morem vpisati, ker nimam odločbe. Ja, pošteno me je strah. Ker jim je vseeno. Oni vsak mesec dobijo plačo. In aprila regres. Jaz si bom prvo plačo lahko izplačala en mesec po tem, ko bodo prvi otroci prestopili prag mojega vrtca. In ja, zato me jezi. Ker je slovenski način razmišljanja tak, da poskrbiš zase. Za vse ostalo te boli briga. 

Dokler slovenci sami nismo v riti, sploh ne razumemo kako je to. Pa še to - večina potem samo še drugim privošči, da bi še sami doživeli kaj podobnega. 

Sreča, da so pred nami prazniki. In da se danes za svoje pisanje lahko izgovorim na polno luno. Se pa včasih bojim, da je pred nami še dolgo leto polne lune. No, vendarle iskreno upam, da se motim.

foto: najdinas.si

Srečanje

Kaj pravite, Petra, Anita in Zofija? Se dobimo?

foto: arhiv.njena.si

Sprostitev

Ja, to mi neskončno manjka. 

Ves čas imam slabo vest, da delam premalo. Da zabušavam. Da bi lahko naredila več. 

Če nimam pospravljeno in oprano, se mi zdi, da odpovedujem na tem področju. Saj sem vendarle doma in bi za dom lahko poskrbela, kajne? O kuhanju sploh ne bom govorila, ker na tem mestu imam velik primanjkljaj.

Če imam pospravljeno in narejeno vse, kar bi lahko naredila in sedem za računalnik, da bi delala kaj neproduktivnega, me zgrabi slaba vest. VEDNO je še kaj, kar bi lahko naredila. Ampak ta "še kaj" se nikoli ne konča. Ne govorim samo o vrtcu in domu - poleg tega je vedno kup stvari na listi "to do". In ta se ne krajša.

Rabim sprostitev. Ni mi pa še čisto jasno kaj naj storim, da bi vsaj za kakšno uro v moji glavi vladala popolna tišina. Ker misli so tiste, ki me ne upoštevajo in mi ne dajo miru v nobenem času dneva. Ali noči. 

foto: najzabava.si

Osupljivo!

Ni me zagrabilo takoj, ko sem dobila ključe. Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi našla še sto stvari, ki me lahko skrbijo.

Zagrabilo me je, ko sem stanovanji razkazovala svojim. Ko sem jim v vsaki sobi posebej razlagala kako jih bomo preuredili, da bo iz njih nastal vrtec. In ko sem, vmes, ko sem govorila, videla končni izdelek. Vsako steno. Vsako ploščico. Vsako igračo in vsak ležalnik. Celo malčke, ki ga bodo obiskovali.

Dragi moji, vrtec bom imela! SVOJ vrtec! Če sem pred petnajstimi leti, ko sem študirala na Pedagoški fakulteti še sanjala o tem kako bom nekoč imela svoj vrtec, potem šla v čisto druge vode in to idejo popolnoma opustila, sem se zdaj očitno vrnila h koreninam. Vrtec bom imela!

Ja, čaka me še živčna vojna, najprej z obrtniki, potem z administracijo. Ampak veste? Vidim ga. Sanjam ga. Od petka pred tremi tedni, ko sem si prvič ogledala večje stanovanje (zdaj bomo v vrtec združili kar dve stanovanji), se mi sanja o njem. Vsako noč. Vem, kje bodo garderobe. Kje bodo omare, kakšne barve bodo stene... Vidim malčke, ki se igrajo na blazinah na tleh. Vidim punce, ki bodo delale z mano. In veste kaj? Veselim se. In ko bo vse urejeno si bom za dušo privoščila nekaj, kar si nisem mislila, da si bom kdaj privoščila - priredila bom čisto pravo otvoritev. 

Tako je to

Čez eno uro odhajam na primopredajo stanovanj. Ja, vesela sem. Mislim, da bom še bolj vesela popoldan, ko bom stanovanji pred preureditvijo lahko pokazala svojim.

Ja, strah me je. Pred mano je še nekaj mesecev trdega dela in odpovedovanja, preden bo vrtec lahko sprejel prve otroke. Ampak grem v pravi smeri in na koncu vidim luč. Tudi kadar me skrbi, je lučka tam. 

Dobila sem prvi predračun za dela. Tak, kot ga da gradbenik ženski, ki "nima pojma". No, na srečo je zdaj tu moja boljša polovica, ki bo neprostovolno pokasiral gradbena dela :)

Seveda so zdaj tu spet nove skrbi. In naloge. Ampak... vem kam me pelje pot in tako ali drugače bom imela vrtec. Zdaj, ko je varščina plačana in pogodba sklenjena, poti nazaj ni več. 

Če bi se še naučila manj sekirati za vsako stvar, bi mi bilo še precej lažje. Ampak Olivija ne bi bila Olivija, če je ne bi stalno kaj skrbelo. Ko bom velika, pa bom pametna in se za stvari, na katere ne morem vplivati, ne bom več sekirala. 

Update

Imamo ju. Stanovanji namreč. Pogodba je podpisana, varščina plačana, jutri dobim ključe.

In moja boljša polovica spet odhaja. Tokrat v Munchen za dva dni.

Več jutri...