Infekcijska

Ok, da je bil moja boljša polovica službeno v Sudanu, ne bom razlagala. Je pa to pomemben podatek za nadaljevanje zgodbe.

Ki se nadaljuje od sobote, ko se je vrnil. Pa od nedelje, pa seveda danes, ko je obiskal svojega zdravnika. Ta je slišal, da je prišel iz Sudana in ga urgentno poslal na infekcijsko v Ljubljano. Ampak tukaj se zgodba šele začne.

Tja smo prišli ob štirih popoldan. Ker je na napotnici pisalo nujno, so nas poslali na infekcijsko urgenco - sem si mislila, kakšni frajerji, to bomo en dva tri. Ampak moj optimizem ni trajal dolgo. 

Predstavljajte si situacijo - 5 pacientov od štirih do pol sedmih. Najmanj 5 zdravnikov (ok, nekaj je bilo pediatrov). Najmanj 5 sester. Še ene tri strežnice.

Dobre pol ure, da mu je sestra prinesla anketo o potovanju. Še pol, da je bil tri minute in pol v ambulanti. Da so ugotovili, da je nujno (že drugič) in da rabijo kri. Pa vzorec blata. Hmmm.

Še eno uro, da je prišla sestra vzet kri (vmes jo je prišla dvakrat nekim drugim, ampak njemu pa ni mogla, ker še ni imela papirja). Potem, ko se nam je snelo prvič, je poklicala sestra drugo sestro z oddelka, da mu je po dveh urah in pol končno vzela kri. 

Potem so mu naročili naj pride čez dve uri nazaj. Ob pol sedmih smo šli proti domu, da dava otroke spat. 

Ob pol devetih je bil spet v čakalnici.

Ob pol desetih so mu sporočili, da se izvid piše. 

Ob dvajset do desetih še nič novega. Pišejo izvide. In na istem hodniku še vedno sedi istih pet ljudi.

Veste kaj? Še preveč so plačani za tole kar počnejo! Razčlovečijo človeka, ki v stiski išče pomoč. Prva sestra pač ni plačana, da bi jemala kri. Ona piše napotnice. In potem lepo pustijo človeka čakat na drugo (ali peto) sestro, ki pa je plačana zato, da jemlje kri, da pride z oddelka. Za vsakega posebej, da se razumemo. V treh urah je prišla trikrat, čeprav so bili VSI TRIJE istočasno pred ambulanto za odvzem, samo da niso bili papirji za vse tri istočasno tam.

Peta sestra ni pooblaščena, da bi lahko starejši gospe dala rjuho, da leže na posteljo (je že takrat čakala vsaj dve uri) - je za to morala poklicat šesto sestro. Se hecaš? Če bi se tako delalo v gospodarstvu, bi že davno tega vse propadlo!!!

Za nasprotje pogledaš splošne zdravnike, ki delajo na normo, da se resnim primerom sploh nimajo časa ne možnosti posvetiti kot je treba.

Deset. Nič novega. Že 40 minut pišejo izvide. 

Potem naj pa po šestih urah v čakalnici pelje nazaj domov? 

Pet

Ja, samo še pet nedelj nas loči od dopusta. 

Zakaj pet? In zakaj prav nedelj? Ker zveni malo. In ker bomo šesto že greli svoje premražene slovenske ritke na Hvaru.

V vmesnem času sem upala na prijetnejše in mogoče manj naporne dneve. No, pa nam kot kaže ni usojeno.

Ampak nič zato. Cilj je takoj za ovinkom :)

Obletnica

Uganete kaj počnem na blogu zvečer sredi tedna, namesto da bi gledala film tedna? Ali spala? Ali delala konec koncev? Seveda, tisti, ki domnevate, da je moja boljša polovica spet na nočni izmeni, imate popolnoma prav.

Mimogrede - tokratna nočna je lučajno priletela prav na najino deveto obletnico poroke. Po celodnevnem letanju (ta teden sem svoje punce iz vrtca poslala na tečaj prve pomoči in za kazen vsak dan jaz pomivam in pospravljam vrtec) je tako veselo, da se že v sredo od utrujenosti in zletanosti kadi iz mene. Ne jamram, v bistvu mi nič bistvenega ne fali, sem pa "rahlo" utrujena. In kot običajno, namesto, da bi umila zobe, spila svoj čaj in se spokala v posteljo, posedam za računalnikom, plačujem fakture, pregledujem prispela plačila, printam jedilnik za prihodnji teden in naročila za hrano, spisek za nabavo, pa naročila za pekarno... 

Vmes sem na hitro skočila na fb in ugotovila, da se nam bo mogoče pa tokrat z blogerkami celo res uspelo dobiti. Ups, sem se spomnila, za naslednji teden imam predvidene še govorilne ure. Hehe, urejeno, seznam pripravljen v mapi za jutri. Opala, še ena stvar - obljubila sem, da prinesem zemljo za sajenje..... pripravljeno :)

Namesto, da bi bila v postelji takole razmišljam kaj vse bi še lahko naredila - pa kljub temu ugotavljam, da me je srečala pamet in grem spat. Jutri bo lep dan in bomo izkoristili vreme, ki se nam obeta, zato mi bo prišlo prav, če se naspim in ga začnem spočito in dobre volje, kajne?

Živel 1.maj

Pri nas je prvi maj poseben praznik.

Ne zaradi kresovanja na Joštu. Tudi ne zato, ker je dela prost dan.

Zato, ker na prvi maj praznuje moja boljša polovica.

V bistvu sva čisto normalen par. Včasih se skregava. Včasih se močno skregava. V nekaterh stvareh se ne strinjava. Včasih se spreva samo zato, ker ima en od naju slab dan. Sem in tja kakšen od naju preveč beza kamor ne bi smel...

Ampak veste kaj? Poročila sem se z velikim človekom. Ne velikim po velikosti ali širini (čeprav mi eno in drugo odgovarja), velikim po srcu. 

Skupaj sva rešila že neskončno težav, preprek, izzivov. Kadar nama "zagusti" znava brez pardona stopiti skupaj in vleči voz v isto smer (ok, priznam, tale stavek se ne sliši nič kaj romantično, pove pa, kar sem nameravala povedati). 

Zanj smo najpomembnejši jaz in najini otroci. To nam, tako ali drugače, pokaže vsak dan.

Te dni ga sploh občudujem. Celotne peripetije, tokrat okrog njegove službe, so me pripeljale do novega spoznanja kako velik je v sebi.

Pred dobrim letom je odšel iz svoje stare službe, da bi gradil, naredil nekaj novega, uspešnega, po dobrem letu pa se vrača na slabše delovno mesto, bistveno nižjo plačo, določen čas, ampak veste kaj? Ni mu težko. Sprejel je, da včasih padeš, da se lahko znova pobereš, požrl je svoj ego, ker je poskusil, pa mu ni uspelo in ker ve zakaj dela. S tega vidika ga neskončno občudujem - nikdar si namreč nisem mislila, da se bo po desetih letih, ko je tako skrbno gradil svojo kariero zgodilo kaj takega. Na drugi strani je po enem letu drug človek - skromnejši, z veliko širšim pogledom na celotno situacijo in neskončno bogatejši za izkušnjo, ki ga je obogatila in obdelala, skratka boljši.

Ja, z velikim človekom sem se poročila. 

Že zjutraj so mu vsi trije zapeli vse najboljše. In naredili čestitke in mu podarili najlepše darilo - v čestitko so napisali, da se ne bodo kregali :)

Danes je njegov dan. Vse najboljše, srček!

Nismo najlepši, smo pa vsi :)

Počitnice

S črnimi nohti in na frišno pobarvanimi lasmi v odsotnosti svoje boljše polovice sedim za računalnikom in mi je v bistvu -  fino.

Jutri me čaka podoben večer, le da bo deloven. Ampak ker mi tako ostanejo vsi ostali dnevi do konca  tedna samo za to, da jih bom preživela s svojimi, nimam nič proti.

Dopoldan namreč peljem mladičke v živalski vrt. Za torek se moram destinacije še spomniti. V sredo se nam obeta krasen rojstnodnevni piknik za mojo boljšo polovico. Prepričana sem, da bodo tudi ostali dnevi tekli v tem smislu.

Kako zelo drugače je vse, ko zunaj posije sonček! Ko se začne sezona piknikov in druženja!

Enkrat za spremembo brez filozofiranja - lepe počitnice vam želim. Naj bodo vsaj tako sončne od znotraj kot od zunaj :)

Vse je drugače, pa vendar enako

Pogrešam svoj blog. Res.

Zdi se mi, da je vse lažje, kadar svoje občutke spravim na ekran. Da se misli zbistrijo. Postanejo jasnejše, bolj artikulirane.

Zdi se mi, da so potem odločitve nekako lažje, sprejemljivejše. Ljudje okoli nas prijaznejši, toplejši. Da nismo tako sami, kot se nam včasih zdi.

O zapletih in razpletih zadnjih mesecev sploh ne bom razglabljala. Lahko povem le to, da sem mnogokrat dvomila ali so na svetu še dobri in pošteni ljudje. Ponoči in podnevi sem razmišljala o tem kaj naj učim svoje otroke, da jim bo v življenju lažje - naj jih učim lagati in krasti? Podkupovati? Manipulirati? Takšne misli so zadnje čase okupirale mojo glavo in srce. 

Pa vendarle je življenje kot ponavadi spet nepričakovano obrnilo stran - sprva je kazalo, da se je zgodila neizogibna katastrofa, ki nas bo pokopala. Potem pa sem ugotovila, da se je zgodila z razlogom. 

Da sem/sva se naučila:

1. Da so na svetu še dobri ljudje.

2. Da so nekateri ves čas z nami, pa se tega ne zavedamo.

3. Da kdor je dober v srcu, čisto zares, ostane takšen ne glede na politiko, položaj ali  denar. Tega nam ne more nihče vzeti, naj je še tako pokvarjen. To lahko samo sami damo. Mimogrede, zame je moj največji uspeh v poklicnem življenju, da se še vedno nimam za direktorico. In da so moje sodelavke zame moje sodelavke in ne zaposlene. In v mojem vrtcu prva prioriteta.

4. Najpomembnejša stvar na svetu je miren spanec. Zavedanje, da delaš prav. Da je do cilja dolga in trnova pot, ampak hodiš v pravo smer.

Priznam, v vse našteto sem zadnje čase mnogokrat dvomila. Večkrat obupavala. Težko sprejemala. Velikokrat me je bilo strah naslednjega dne. Še vedno me je. Ampak zavedanje, da so okrog nas tudi dobri, srčni in pošteni ljudje, me vendarle tolaži in v meni zbuja upanje, da bo vse v redu. Da bomo zvozili. Tako ali drugače.

Tako smo se po dobrem letu vrnili v čas "pred". Spet se začenjajo nočne izmene. In večeri, ko bom sama. In jeza kadar bo moja boljša polovica moral v soboto v službo. Ampak s tem se zaključuje obdobje, ko ne en ne drug nisva mirno spala. Želim si, da bi bilo odslej drugače. 

Ker v tem, da ne spiš zaradi svojega podjetja ali zaradi tujega, je vesolje razlike. Jaz vem kaj krati noči meni, moja boljša polovica pa tega ni vedel.

V prihodnosti si lahko torej večkrat obetate kak prispevek na tem blogu. Predvsem upam, da bodo v prihodnje bolj umirjeni, pozitivni in da končno prihaja čas, ko bova lahko prosti čas namesto najinima službama, posvečala svojim otrokom, na čigar račun je šla večina zadnjega leta.

Vikend v Sončni hiši

Skoraj šest let je trajalo, da sva si vzela vikend zase.

Nazadnje sva preživela vikend brez otrok leta 2007, ko se je moja boljša polovica vrnil iz Kanade. Slučajno prav na istem koncu, le nekaj sto metrov od najine tokratne destinacije. 

THE vikend  v Sončni hiši sem mu podarila za rojstni dan. Tako vesela sem, da sem ga, kljub temu, da sva zapravila neverjetno količino evrov. Ampak vredno je bilo prav vsakega centa. 

Malo je manjkalo, pa bi ga pokvarilo življenje, ki nama pač že od vsega začetka ne prizanaša. Ne v dobrem in ne v slabem. Nekaj pa vendarle znava - to je držati skupaj, kadar je treba, se prijeti za roke in biti bitke v dvoje. Takšne in drugačne. In ker sva se še toliko bolj boleče tik pred odhodom zavedla, da naju v tem tednu čakajo velike bitke, je bil najin vikend še toliko pomembnejši. In vrednejši. Predvsem pa veliko bolj cenjen.

Če bi ga opisala z eno besedo, bi rekla, da je minil v znamenju prijaznosti. 

Začelo se je v trgovini Peko v kranjskem Mercator centru v petek dopoldan. S prijazno in iskreno gospo srednjih let, ki nama je s svojo - ne ustrežljivostjo, pač pa z nalezljivo dobro voljo, prodala tudi čevlje, ki jih v bistvu nisem tako nujno potrebovala (sem pa zato toliko bolj navdušena nad njimi). Ko sva odhajala, sem pomislila kako malokrat smo vsi skupaj deležni pohvale, pa naj je še tako zaslužena. In sem jo pohvalila, ji povedala, da je prijazna in da jo bom z veseljem priporočila še komu.

Nikakor nisem pričakovala odziva, ki je sledil. Gospa je šla za mano in mi hodeč razlagala kako vesela je, da lahko pomaga in kako rada vidi, da je kdo zadovoljen. Kako vesela je, da ima službo. Si predstavljate kako drugače je bilo od vseh ostalih prodajaln s čevlji, ki sva jih obredla isti dan? Ja, vesela sem bila. V petek sem nekomu samo s pohvalo polepšala dan.

Tudi vikend ni bil nič drugačen. V Sončni hiši so res sončni. Prijazni. Diskretni. Dajejo občutek, da je ta hiška tam ta vikend samo zaradi vaju. 

In sva kolesarila. Prvič sva šla na klasično masažo (in ugotovila, da je za mojo boljšo polovico prenežna, zame pa pregroba). Fotografirala sem skoraj vse, kar se je fotografirati dalo (in ob tem žela salve smeha svoje boljše polovice, saj sem res delovala kot kitajska turistka ;) ). Moj dragi se je spomnil kakšna sem, kadar nimam za vratom 300 ton. Obe noči nisem niti za trenutek sanjala vrtca (kar se mi v zadnjem letu še ni zgodilo). Ogromno sem spala. Popoldan. Zjutraj. Zvečer.

Kofetkala sva v Murski Soboti, v Banovcih, kjer se nama je zazdelo.

K postelji sva si dala odprto steklenico Carolansa :)

Vsak večer sva šla v fensi šmensi gostilno na večerjo. Še pred predjedjo sva z veseljem potolkla polovičko rujnega :) In potem še polovičko.

Kosil nisva potrebovala in sva jih mirne duše spustila. 

Toliko se še nikoli nisem tuširala, navdušena nad kozmetiko L'Occitane v sobi. In tudi s tem obsesivnim tuširanjem in ovohavanjem svoje po limoni dišeče kože, prav tako žela salve smeha svoje boljše polovice.

Jedla sem najboljšo sladico EVER. Bučno torto z malinami. In fazana. In testenine s čemažem. Fantastičen biftek. Zajtrke, da padeš dol (in so edina stvar, ki je nisem fotografirala, da bom imela kaj slikati naslednje leto).

Vsi so bili tako neskončno prijazni. Naslednje leto ponoviva. In leto po njem. In po njem. In po njem...