Med vrsticami

Ko sem bila še majhna, sem si najprej želela postati zdravnica, najbrž zato, ker smo imeli dobrega pediatra, ki je celo mučen obisk pri zdravniku spremenil v doživetje.

Kasneje sem si želela postati odvetnica, ker so se mi zdele odvetnice v krasnih kostimčkih in s spetimi lasmi hude frajerke. 

No, nekaj časa me je grabilo, da bi postala socialna delavka.

Med vrsticami pa se je ves čas nekje na skrivaj pletla čisto tanka nitka - rada bi pisala. In sem pisala, ne malo, popisala sem gore papirja (ob zapisanem me spreletava srh, ko pomislim, da se mi še sanjalo ni kaj pomeni tipkati na računalnik, kar dokazuje, da je od takrat preteklo kar nekaj let). Pisala sem v osnovni šoli, pa potem v srednji, ko sem popisala malo množico debelih zvezkov z zgodbami, mislimi, osnutki pravih romanov (danes bi se njihovi vsebini samo smejala). 

Zvezki so takrat prenesli vse - moje misli, strahove, želje. Mislim, da sem v dnevnikih "ljubila" malo armado oseb nasprotnega spola.

Potem sem spoznala svojo boljšo polovico in potreba, da bi pisala svoje misli je iz leta v leto kopnela, ker sem njemu lahko vse servirala še vroče. In počasi so tudi moji zvezki začeli kopneti in zapisi vanje so se ustavili. Zadnji zaprašen zvezek še vedno sameva v spalnici v omarici poleg postelje in mislim, da sem vanj v zadnjih letih napisala samo kdaj so se mi rodili otroci. Ali pa še tega ne.

Potem sem začela brati blog svoje zdaj ne več virtualne prijateljice in zdelo se mi je kot bi brala svoje misli, še tisočkrat bolj izpiljene kot bi jih sama znala ubesediti. In ta ista oseba me je s svojimi duhovitimi in bistrimi zapisi pripravila, da sem se sploh odločila spet pisati.

Iskreno? Ne gre mi najbolje, velikokrat se ustavim in lovim svoje misli in mogoče, če bi si večkrat vzela čas za pisanje, bi šle lažje - ne več na papir - na tipkovnico in ekran. Mogoče kdaj tudi pridem do tega cilja, kaj pa vem. Med vrsticami pa sem še vedno jaz, čeprav veliko starejša in s precej bolj zarjavelim besediščem.